Navajeni smo že, da je Timi Max Elšnik zares hvaležen sogovornik. Prijazen, simpatičen, razgledan. Njegovi odgovori so vsebinsko polni, velikokrat jih, še posebej v času, kakršen je zdaj, torej pred tekmo Slovenije, začini z dozo njemu značilnega, odličnega humorja. In nič drugače ni bilo niti tokrat. Vezist Crvene zvezde si je vzel krepko čez 10 minut in se pred reprezentančnim treningom pogovarjal s prisotnimi novinarji.
O vsem. O novem selektorju Boštjanu Cesarju, o reprezentanci, o Oblaku in Šešku. Pa tudi o svoji prihodnosti, o Crveni zvezdi, o svojem zdajšnjem klubskem trenerju Dejanu Stankoviću in nekdanjem Albertu Rieri. Pa o 'njegovi' Barceloni in še marsičem.
Ker ne želimo, da bi karkoli zamudili, vam zabaven pogovor prinašamo kar v celoti, v obliki vprašanje – odgovor. Zabavno je, boste videli.
Novo obdobje, dva treninga ste že imeli. Kako je vse skupaj videti?
Zaenkrat je vse super, veliko nove pozitivne energije. Predvsem s strani novih trenerjev, pomočnikov, novega kondicijskega trenerja. Cel štab se je zaenkrat zelo pozitivno pokazal. Morda smo potrebovali nekaj takšnega. Imamo dovolj časa, da to izkoristimo, da se zgradimo kot ekipa, da nekatere zadeve dogradimo. Zaenkrat smo začeli super.
Kaj je največja razlika v primerjavi s Kekom? Kaj je največja sprememba?
Če pogledamo – črni na igrišču (trenerski štab ima črne trenirke op. p.). Vidimo veliko novih obrazov. To je največja razlika. V ekipi je tudi par novih, mladih fantov. Ampak tu so še določene poškodbe, tako da vse skupaj malce vpliva na izgled reprezentance. Nove so nekatere stvari v ozadju, ki jih ne vidite. Novi selektor ima svoj način dela. Imamo tudi aplikacijo, kako se počutimo vsak dan. Da štab ve, v kakšnem fizičnem stanju smo. Tega prej ni bilo. To je verjetno zahteva novega kondicijskega trenerja. Verjetno skupaj sodelujejo, da dozirajo treninge. Tako da vsak dan sproti javljamo, kako smo spali, kako se počutimo.
A so to takšna vprašanja, kot jih je imel Riera? Če ste srečni in podobno?
Ocenite od 1 do 10 …
Da, tako. Zdaj, koliko so fantje realni, je pa drugo. (smeh)
Ste vi realni?
Jaz povem, tako kot je.
Kako ste danes spali od 1 do 10?
Dobra sedmica.
Če se kar navežemo na to, kakšno je zdravstveno stanje v reprezentanci? Ste zdravi?
Vsi tukaj, ki smo, smo zdravi. Razen Adrian Zeljković, ki ima povezano glavo. Ostali, ki imajo težave s poškodbami, jih tako ali tako ni zraven. Vemo, da sta Jan (Oblak) in Benjamin (Šeško) bila z nami par dni, sta nas pozdravila, zdaj sta šla nazaj v svoja kluba na rehabilitacijo. Ostali, ki smo tukaj, smo vsi zdravi, ni nekih težav.
Koliko pomeni, da je kapetan prišel na zbor, čeprav mu ne bi bilo treba? In da je bil tukaj tudi Benjamin?
Mislim, da tudi njima 'paše', da prideta malo v Slovenijo, da prideta malo k nam. Vseeno smo veliko skupaj, prijatelji smo. V klubih nimata ne Balkancev ne Slovencev. (smeh) Jaz po sebi vidim, da že samo zaradi tega zelo rad pridem nazaj v Slovenijo. Da vidim svojo družbo, da vidim te fante. Skupaj res uživamo. Kar se pa tiče nogometnega vidika – zagotovo je to izjemno. Prvi zbor z novim selektorjem, ona dva sta dve veliki personi v garderobi, dve avtoriteti. Mislim, da je bilo prav, da sta te neke uvodne stvari, uvodne sestanke, dala z nami čez. Tako da je bilo zelo lepo od njiju dveh, da sta prišla.
Kaj sta pa rekla?
Da gremo zmagati v Budimpešto.
Se obetajo kakšne spremembe v sistemu, načinu igre?
Mislim, zdaj ne vem, koliko imamo kaj dovoljenje govoriti o tem. (smeh) Mislim, da Madžari tudi spremljajo te izjave, pa da jim ne bomo vsega izdajali. (smeh) Lahko povem, da želimo biti takšni, da se lahko na igrišču v vsakem trenutku adaptiramo. Da imamo pripravljeni vsaj dve različici in da se potem glede na nasprotnika lahko prilagodimo, da nam bo lažje. Tako da … Kaj bo ponudil nasprotnik, mi bomo dali odgovor. Se tako postavili, da nam bo malo lažje. Kaj pa to pomeni pa … Lahko se skrijete v grmovje, pokukate, pa boste nekatere stvari videli. (smeh) Za ostale stvari pa naj gospod selektor pove, da jaz ne bom rekel česa preveč.
Kako se lotiti teh prijateljskih tekem? Samo v luči priprav na resnejše tekme? Ali je treba že prijateljske tekme jemati smrtno resno? Vi, da se dokažete selektorju, in on, da se dokaže javnosti?
Zagotovo je vsaka tekma neko dokazovanje zase. V nogometu je tako, da nikdar ne veš, kdo te nekje spremlja. Tudi za lastne bodoče korake. Obleči dres Slovenije – mislim, da ni fanta, ki ne da sto odstotkov od sebe. Vsakič. Tudi na treningu, kaj šele na tekmi. V Budimpešti bo 'top' stadion, res ni izgovorov, zakaj ne bi šli na polno. Velikokrat, ko kdo hoče varčevati z močmi, ko gre nekako 'na pol', se zgodijo neprijetne poškodbe. Ker če greš v dvoboj s tekmecem 50 odstoten, je to najslabše. Boljše, da greš z vso močjo, boš boljše 'prišel skozi'. Glede na karakterje, ki jih imamo v garderobi, mislim, da bomo tekme vzeli smrtno resno. Je pa res, da ni pritiska. Lahko poskušamo sproščeno igrati. A to ne pomeni, da odnos in fokus ne bosta na stotih odstotkih.
Gremo malce na vašo Crveno zvezdo. Kako je tam? Ste zadovoljni?
Zdaj se lažje diha, imamo veliko prednost. Zdaj moramo prvenstvo lepo mirno pripeljati do konca. Je pa še fokus na pokalu. Vemo, da je v pokalu ena tekma. Veliko boljših ekip je že izpadlo, v igri je le še Vojvodina. Verjetno se bomo z njimi srečali v finalu, to bo ponovitev lanskega finala, ki smo ga dobili. Zdaj so stvari bolj jasne, boljše smo videti na terenu v drugem delu sezone. Uživam pri delu s še enim zvenečim imenom, kot je Dejan Stanković. Imam srečo, da sem v karieri že dal skozi kar nekaj velikih nogometnih imen. Od Lamparda v Angliji, Riere, Prosinečkega, Miloševića. Same bivše nogometne legende so mi bili trenerji. Stanković je še eden od teh v tej moji zbirki.
Tudi vi ste v drugem delu sezone v boljšem stanju, kot ste bili jeseni.
Da, da. Zagotovo. Potreboval sem te priprave, oddelal sem jih na polno. Bile so zelo zahtevne, težke. Italijanska šola. Stankovićev štab je iz Italije. Sploh za nas veziste je zelo dobro, da smo dobro fizično pripravljeni. Mi je pa potem pred tekmo z Lilleom in večnim derbijem ponagajala zadnja stegenska mišica ravno v trenutkih, ko bi si najmanj mislil, da se mi lahko kaj takšnega zgodi, ker sem se počutil res odlično. A so me hitro spet spravili v pogon, nisem preveč časa izpustil.
Kako velik šok je bil, da ste izpadli iz lige Europa proti Lilleu po podaljšku?
Mislim, šok. Šok mogoče malo, ker smo res imeli vse v svojih rokah po prvi tekmi in smo se zavedali, da smo zelo blizu. Zdaj, realno gledano, pred dvobojem z Lilleom, je bil francoski klub, glede na to, da prihaja iz lige pet, favorit. Ni zdaj nek šok, da smo izpadli. A tista prva tekma je presenetila vse. Potem avtomatsko v Srbiji, doma, je že vladalo nekakšno prepričanje, da mi gremo naprej, da nam Francozi na Marakani ne morejo nič. Takšna so bila pričakovanja javnosti in navijačev. Tu smo 'kiksnili', na žalost. Ampak dobro je rekel naš trener – če pogledamo obe tekmi, smo bili na treh od štirih polčasov boljši. A Lille ima takšne posameznike, da lahko hitro kaznuje vsako napako. Škoda. Je pa res, da četudi bi šli naprej, če bi nam uspelo premagati Lille, bi spet imeli najtežjega možnega tekmeca (Aston Villo op. p.). Ne vem, kako daleč bi lahko prilezli, bi pa bila to res ena fenomenalna izkušnja, če bi prišli do četrtfinala. Nič, zdaj moramo gledati naprej, kmalu bodo spet tukaj nove kvalifikacije za Evropo.
Ostajate v Beogradu?
Zaenkrat ostajam, da.
Vam je lepo živeti v Srbiji?
Da, lepo je. Moraš pa biti dovolj pameten, hitro te lahko zanese. Beograd je mesto z ogromno pastmi. Če nisi družinski človek, imaš lahko hitro težave. Dva otroka v tem pogledu pomagata. (smeh )
V soboto boste igrali v Budimpešti, na prizorišču finala lige prvakov. Kdo bo tam konec maja in kdo se bo veselil zmage?
Navijam za Barcelono, želim si, da zmaga. Po mojem mnenju so si že lani zaslužili, tisti dvoboj z Interjem, kar je počel Lamine Yamal … Prepričan sem bil, da bomo mi osvojili ligo prvakov. Ni nam uspelo. Vemo, da je to specifično tekmovanje. Lani nam ni bilo usojeno, mislim, da nam je letos.
Ker ste prej pri Stankoviću omenili italijanski trenerski štab – koliko je poudarka na taktiki in kako velika je to sprememba v primerjavi s prej?
Ogromno. In v smislu analiz, sestankov in v smislu tega, koliko časa na treningu preživimo na tem segmentu. Je malce dolgočasno včasih, veliko se stoji, veliko se pogovarjamo. Fantom to ni najbolj všeč, njim je najboljše, da se samo vrže žoga in da se reče 'igrajmo'. Ampak na koncu koncev nam to pomaga pri rezultatih, zato moramo to vzeti v zakup. Je pa to do trenerja. Koliko je strikten, koliko je zahteven in koliko pričakuje, da se vse te zahteve izpolnjujejo. Ko nekdo nečesa ne naredi, te opozori. Drugič. Tretjič te več ni. To je neka selekcija.
Koliko pa je razumevanja v ekipi za takšne metode? Ker smo ravno brali namigovanja iz Frankfurta, da Riera zelo veliko dela na taktiki, da imajo enourne sestanke in da igralcem to ni všeč?
Zagotovo predolgo razlagati in sestankovati ni dobro. Kajti človek ima neko obdobje, kako dolgo lahko drži stoodstoten fokus. Kot v šoli. Prvi dve uri še poslušaš, kasneje ti misli že nekam bežijo. In sploh na začetku. Če pride nov trener in želi vse naenkrat, je potem enostavno preveč informacij. In ne moreš vsega tako hitro vpijati, hitro kaj pozabiš. Trener mora najti neko pravo pot, iti po stopničkah in počasi nadgrajevati ekipo. Vemo pa, da dan danes ni časa v nogometu. In potem želijo vsi vse naenkrat, saj mislijo, da bo to najboljši recept.
Se da tukaj potegniti kakšno vzporednico s Cesarjem? Tudi on je italijanska šola, vsaj nogometna, če ne že trenerska.
Igral je tam dolga leta, pozna ta sistem dela, sicer pa v štabu nima toliko Italijanov. Pravzaprav nima nobenega. (smeh) Ne vem, to je morda najboljše, da vprašate njega, kateri nogometni filozofiji sledi. Je pa res, da se vse to nekako preliva. Zadnje čase gredo globalno vsi v isto smer, ker vidijo, kaj prinaša rezultate – načeloma so vsi uspešni evropski trenerji nekakšna šola Guardiole. To je zdaj najbolj moderno. Bomo pa videli v soboto, kako bomo mi videti in v katero smer gremo mi z reprezentanco.
