Tako donedavni selektor Matjaž Kek kot predsednik Nogometne zveze Slovenije Radenko Mijatović sta bila skozi zadnje tedne in mesece jasna. Način, na katerega je Cesar z danes na jutri zapustil reprezentanco tik pred njenim gostovanjem na Norveškem, ni bil pravi in je predstavljal napačen odnos do vseh ostalih vpletenih. Vendar pa vsi delamo napake in v očeh vseh odločevalcev je dolgoletni branilec slovenske izbrane vrste ter nato Kekov zelo uspešen pomočnik veljal kot kandidat za naslednjega selektorja. Oziroma, povedano bolje, še vedno velja.
Cesar seveda ima zelo bogate izkušnje v vlogi izjemnega nogometaša, izjemno dobro pozna drobovje slovenske izbrane vrste in okolja, v katerem deluje, pred tistim odhodom k Mariboru je za naravnega Kekovega naslednika veljal v očeh praktično vseh. Kaj se je spremenilo? Jasno, ne samo občutek, da je Boštjan pustil reprezentanco na cedilu, obrnil hrbet varovancem, ki so mu najbolj zaupali, in ni počakal niti tistih nekaj dni, da bi odšel na drugačen način - za nameček je bilo njegovo vodenje vijoličastih rezultatski polom.
Predvsem prvi del - tisti o zaupanju in puščanju na cedilu - pa je očitno zmotil tiste, ki so v cesarju videli svojega zaupnika in ki so bili na neki način ob njegovi potezi pred potjo v Oslo najbolj na udaru ter podvrženi največjim spremembam v dnevni rutini, navadah, miru in ravnovesju. Po naših informacijah posebej očitni in logični vodje slovenske slačilnice scenariju, po katerem bi se Boštjan v reprezentanco vrnil skozi velika, največja vrata, niso naklonjeni. Oziroma še več od tega.
Oblak dobro ve, kakšna je njegova vloga
Stvari morajo biti jasne. Kapetan in z naskokom najbolj izkušeni slovenski reprezentant z daleč največjo mednarodno kilometrino in ugledom Jan Oblak zelo dobro ve, kakšna je njegova vloga, kakšne so njegove pristojnosti, kje je njegova meja. Bodite prepričani, da zelo dobro ve, do kam lahko gre, in si niti za trenutek ne dela utvar, da lahko o čemerkoli tovrstnem odloča ali na odločitve vpliva. Vendar pa če ga boste vprašali za mnenje, vam ga bo povedal zelo jasno.
Naši viri tako pravijo, da vodstvo NZS to mnenje zelo dobro pozna. In da kapetanovo mnenje pravi, da Cesar zaradi večkratno omenjenih dogodkov iz bližnje preteklosti ni tisti, ki bi bil najbolj primeren za prihod na selektorski položaj pred novimi izzivi slovenske izbrane vrste. To pa še ni vse. Kek je večkrat poudarjal, kako pomemben vodja je postal mirni, razgledani, preudarni, inteligentni in tako zelo zaupanja vredni Jaka Bijol, ki si z velikimi koraki ustvarja pomembno ime v premier ligi. In za njegovo mnenje velja povsem enako.
Še manj je on tisti, ki bi se čutil poklicanega za karkoli takega. Tako kot naš legendarni vratar tudi odlični srednji branilec zelo dobro ve, kaj je njegova vloga, in jo je pripravljen opravljati s komerkoli na čelu. Vendar pa bo povedal, če ga kdo vpraša. In po naših informacijah je povedal. In povedal je povsem enako, kot je povedal tisti, s katerim tvorita tako zelo pomembno kapetansko zavezništvo. In naj si bomo na jasnem, nihče od njiju ni postavljal nobenih pogojev - to pač ni njun stil. A hkrati ni njun stil, da ne bi povedala, kaj jima leži na duši.
Prav mogoče je torej, da tudi iz tega izhaja razlog, da se je imenovanje nekoliko zavleklo in da so si odločevalci na čelu z Mijatovićem vzeli še en krog za še eno rundo razmišljanja, tehtanja, pogovorov in ocen stanja. Če se bo končalo z imenovanje Cesarja, ste lahko prepričani, da bosta Oblak in Bijol tista, ki bosta njemu in predvsem Sloveniji služila najbolj predano, zvesto, zagrizeno. Hkrati pa lahko razumemo, če drži - in po vseh razpoložljivih virih res drži -, da bi vsaj nekoliko rajši videla kakšno drugo in drugačno selektorsko pot.
