Je bila vaša želja ostati selektor?
Zelo dosti časa nazaj sem bolj ali manj vedel, da je to moj zadnji cikel. Več stvari je, ki so me napeljale na to, in tisti, ki so morali vedeti, so to približno vedeli. Je pa res, da je rezultat ohranjal možnost nadaljevanja, tudi pogodba je bila sestavljena na tak način. Govoril sem že o odgovornosti za dosežke, prav tako je sedem let ogromno časa. In če glede na moja leta razmišljaš o tem, da bi v nogometu še ostal aktiven in se spogleduješ s klubsko sceno, je zdaj mogoče zadnji čas, da v tej smeri nekaj naredim. Dejstvo rezultata je bilo pri meni morda najbolj izrazito, ampak nekje v sebi sem vedel, da je to moj zadnji cikel. Ne glede na to, ali bi šel rezultat v eno ali drugo smer.
Ste ob tem neuspehu imeli možnost ostati? Je obstajala taka ponudba s strani predsednika NZS – ali je to vprašanje zanj oziroma poslovna skrivnost?
Predsednik je kar odkrito govoril, na kakšen način je vse potekalo. Mogoče je moje razmišljanje nekoliko drugačno, ampak mislim, da so oni prišli do spoznanja, da bodo poskušali z nekom drugim. To je popolnoma legitimno in v danem trenutku zelo, zelo normalno. Jaz sem svoj mandat končal, predsednikov še teče in treba se je malce zavarovati, čeprav mislim, da je to v mojem in primeru mojega strokovnega vodstva nepotrebno. Za nami je obdobje, v katerem sem bil selektor čisto po slovensko. Najprej z ogromno željo in lovljenjem mojega podpisa, ko sem končal na Reki, potem z nekim prehodnim obdobjem, kar se danes morda nekoliko težje sliši, ko moraš sestaviti nek mozaik. Potem pa je prišla evforija, za katero sem bil prepričan, da bo do nje prišlo. Zato sem tudi sprejel to delo, delno pa sem vseskozi imel v mislih, kako se bo vse skupaj končalo. Ker pri nas je v današnjem nogometnem svetu pač težko ohranjati kontinuiteto brez nihanj.
Načeloma v sporazumne razhode ne verjamem. Je bil ta blizu sporazumnega, ali je bil za katero stran težji?
Ne vem, kako je njim, meni je čisto v redu. Nekateri so govorili, se spraševali, zakaj nisem kot gospod odšel na vrhuncu, po evropskem prvenstvu v Nemčiji, in kaj mi je tega treba? Nekdo se je lotil celo teze, da sem ostal zaradi denarja. Če bi me vodil zaslužek, bi sprejel vse tiste ponudbe, ki sem jih v določenem trenutku imel na mizi in so bile z mojo pogodbo neprimerljive. Zdelo se mi je, da je še vedno dovolj energije, da je dovolj kakovosti in dovolj pozitivne komunikacije, da poskušamo še enkrat narediti nekaj odmevnega. Oziroma rezultat, ki bi Slovenijo obdržal na ravni po Euru. V meni po koncu sodelovanja ni niti malo grenkobe, čeprav so bile seveda tudi stvari, s katerimi se nisem strinjal. In to sem na povsem normalen način tudi povedal.
Recimo?
Zame je domača tekma s Kosovom še vedno kost v grlu. Tisto iz vseh zornih kotov ni bilo po mojem okusu. Od igrišča, ozračja na stadionu … Meni je bilo vse to nepotrebno in dalo bi se preprečiti. Vse ostalo pa … Bilo je sedem let, ki bi jih privoščil vsakemu trenerju, vsakemu selektorju, in to ni leporečje. Gre za to, ali začutiš, da si del neke zgodbe ali pa delaš obrtniško in čakaš na plačo vsakega 15. v mesecu. Po Reki bi lahko odšel kam drugam za več denarja, ampak povabilo sem sprejel navdušeno. In navdušeno sem preživel teh sedem let v dobrem in slabem.
Kakšni so ostali odnosi? Vas bomo prihodnji teden denimo videli na novoletnem sprejemu NZS?
Mislim, da je treba odpreti vrata novim obrazom. Po predsednikovo novi energiji, čeprav imam jaz dosti več energije, kot sem jo imel, to moram poudariti. Niti v enem trenutku ni bilo kakršnekoli zamere ali česa podobnega, zame je vse tako logično, da bolj ne more biti. Po nekem obdobju, in časovnem in bolj ali manj uspešnem, se vse skupaj zamenja. Bil sem tretji ali četrti selektor z najdaljšim stažem v evropskem nogometu – že to govori nekaj, kar je bilo za Slovence nepredstavljivo. Za nekatere je problem, da sem dobil preveč časa, da smo me predolgo čakali, vendar menim, da je vredno počakati dve, tri leta, če se reprezentanca potem uvrsti na evropsko prvenstvo. Nerad naštevam vse, kar se je zgodilo dobrega in slabega. Za to ste zadolženi novinarji, ki podrobno spremljate vsa dogajanja in ustvarjate javno mnenje, se pa tudi sam zavedam, da se časi spreminjajo. Živimo v času podkastov, različnih interpretacij, pojavljanj …
V kolikšni meri se je v sedmih letih spremenil vaš poklic? Moj se je popolnoma, naposled sta oba na neki način povezana.
Še vedno sem samo selektor ali trener v nogometu. Spremenil se je nogomet in če se temu ne prilagodiš, potem imaš težave. Spremenila se je intenzivnost javnih razpravljanj. Včasih se je napisala ena kolumna na teden in to je bilo to. Zdaj je to v rokah vseh, vsi so sodniki. Ampak meni je vse to normalno, tako je na vse področjih. Jasno je, da moraš biti v komunikaciji drugačen, absolutno moraš biti drugačen tudi v komunikaciji z igralci. Ob sebi sem imel človeka, ki je bil z menoj 10 let – kondicijski trener Luka Brkljača je razlagal, da ne more verjeti, kakšna je razlika med mano kot trenerjem Rijeke in selektorjem. Vsak od nas si izbere svojo filozofijo in način dela po svoje in jaz sem zaradi tega zelo miren. Ker sem ostal svoj. Prilagodljiv času, v katerem delaš, ampak svoj s svojo idejo na igrišču in zunaj njega. Če je to prav ali ne, bo pokazal čas. Danes je težko zadržati identiteto svojega odločanja, svojega pogleda in komunikacije do sodelavcev, igralcev, medijev. Glede tega sem lahko kar vesel, to so razkrivali tudi spoštljivi odzivi članov strokovnega vodstva in igralcev po koncu zgodbe. To me je naredilo zadovoljnega.
Kdaj ste povedali igralcem, da ne boste več selektor?
Na nek tihi način sem jim povedal po tekmi s Švedsko, potem sem si jim, ker nismo bili več skupaj, zahvali na drugačen način. Moje vodilo je, da se ne zaletavam in izpostavljam kot prvi. Ker menim, da imamo v Sloveniji včasih težavo s hierarhijo odločanja, s hierarhijo odgovornosti. Zato je bilo moje razmišljanje, da je predsednik zveze tisti, ki vse skupaj vodi. Zato nisem hotel riniti v ospredje in delati spektakla. Ker ga ne potrebujem. Poleg tega sem na kar nekaj tiskovnih konferencah nedvoumno povedal, kam gre moja nogometna pot. A določeni kot da niso poslušali, še vedno je bilo veliko vprašanj in prav zaradi tega sem hotel, da se to konča. Malo mi je celo šlo na živce vse to 'ja, se bomo sestali' in tako naprej. Nepotrebna dramaturgija kot nekakšen oklep zaščite. Spoštujem, a se mi ni zdelo potrebno, ker mislim, da je vsem bilo jasno, da je treba potegniti črto – jaz sem jo zelo hitro in mislim, da ste to lahko tudi takoj razbrali. Hkrati pa se zahvaljujem vsakemu in vsem skupaj, da sem lahko bil del te zgodbe. Sodelavcem v štabu, zdravniški službi, fizioterapevtom, posameznikom iz organizacije, ki so včasih opravili stvari, za katere je v kakšni drugi reprezentanci zadolženih deset ljudi, ne eden ali dva. Vsi oni bi si zaslužili žaromete, hvala še enkrat, in ko se ozrem nazaj sem tudi zaradi tega lahko tako zelo miren. Bilo je nekaj najlepšega, kar se mi je lahko zgodilo – pa veste, da moj življenjepis ni prazen. Bilo je nekaj najlepšega ravno zaradi ljudi, ki so bili okoli mene in ki so me spoštovali, kot sem jaz njih.
Koliko igralcev vas je poklicalo, ko je bil razhod uraden?
Ogromno. In to je tisto, kar me dela zadovoljnega. Ker smo očitno vseeno imeli spoštljiv odnos. Jasno je, da ne morejo biti vsi zadovoljni, čeprav nekaterih ne bom razumel nikoli v življenju, da ne igraš za svojo reprezentanco, ker jo vodi nekdo, ki ti ni po godu. Saj ne igraš zanj, igraš za slovensko reprezentanco. Tega ne razumem, spoštujem pa. Tako kot sem spoštoval odločitev takrat najboljšega slovenskega igralca Kevina Kampla, ki je rekel, da se v tem ne vidi več, hkrati je imel tudi določene probleme. Vsa ta pisna javljanja, telefonski klici, ki sem jih dobival, so mi pomenili veliko – a hkrati sem jih pričakoval. Ker mislim, da smo dobro peljali vse skupaj, zelo malo je bilo napetosti tudi takrat, ko rezultat ni bil po naših željah. Cilj je bil, da se uvrstimo na naslednje veliko tekmovanje, ni pa bil to pogoj, ki bi mi bil postavljen, kot so želeli nekateri interpretirati.
Slovenija je bila hit lanskega evropskega prvenstva. Tudi z načinom, na katerega je igrala. Kako smo prišli do točke, kjer je v tem trenutku zelo priljubljeno govoriti, da je ta Slovenija igrala premalo dopadljivo, premalo agresivno, da je Keka nekoliko povozil čas?
O tem mi je težko govoriti kot nekomu, ki sem ustvaril tak način in z njim prepričal igralce, s tem pa tudi vas in navijače. Bil sem ponosen, ko so se delale analize našega evropskega prvenstva na najpomembnejših druženjih evropske nogometne smetane. Slovenijo so izpostavljali in je tudi v almanahih kot država, ki je na svoj način presenetila marsikoga. Jasno je seveda, da se časi spreminjajo. Nov uspeh slovenskega nogometa mogoče na neki drugačen način spodbudi razmišljanja, zakaj ne bolj atraktivno. A kaj je to atraktivno? Čas bo pokazal, ali je dejansko izrabljanje besede pragmatičnost v negativnem kontekstu dobro ali pa je to le modna muha, ki bo nekaj časa trajala, potem pa bo verjetno prišlo nekaj novega. Zdajšnja situacija je takšna, da leto 2025 niti približno ni bilo tako uspešno, kot je bilo leto 2024, ampak nekje so ta uspeh, način igranja in pozitivni rezultati vidni. In jasno, da potem razmišljanje pretehta na to stran. Sem trener. Zanima me, kaj se dogaja na igrišču in popolnoma jasno mi je, na kakšen način je lahko Slovenija igrala proti Angliji, proti Portugalski in ostalim velikanom. Tudi v kvalifikacijah proti Švici. Obenem je Slovenija dokazala, da zna igrati, ampak o slogu igranja vendarle ne bi rad pretirano javno polemiziral. Svoja razmišljanja bom zadržal zase.
Kje je meja med kritiko in nečem, kar je nedopustno? Videlo se je, da so vas nekatere zadeve prizadele – samo kakšni posamezniki kriki s tribune, ali je šlo za kaj globljega?
V vseh teh letih trenerske kariere sem doživel že vse. Niti po naključju ne sprejemam teze nekaterih vaših kolegov, da sem kazal užaljenost. Sem pač nekdo, ki je javna oseba in se zaveda, da so ob kritikah pogosto zraven še žalitve. Tudi družine. Na to lahko opozorim, ni pa to več moje življenjsko vodilo. Kritika se je dostikrat izkazala kot nekaj dobrega zame, ker mi je pokazala neko pot, neko rešitev, ki je v določenem trenutku sam mogoče nisem videl. Zato poudarjam, da mora biti ta komunikacija spoštljiva z obeh strani. Kot sem že dejal, razumem čas podkastov in različnih ne vem česa še vse, če ima to težo. Če gre samo za populizem, se s tem ne strinjam. Ne morem se strinjati. Jasno je, da danes lahko vsak na nek kulturen način izrazi svoje mnenje, je pa vsaj toliko, če ne celo več žaljivih javnih nastopov in pisem. Od najvišjih ravni naprej. Sebe postavljajo na piedestal, nekoga drugega pa žalijo in zaničujejo na najbolj nizkoten način. Ampak v takem svetu živimo, zato vse to ne preseneča in daleč od tega, da bi bil užaljen. Sem pa tip, ki ne bo nikoli tiho. Spet bom ponovil – če kaj, sem v teh sedmih letih ostal svoj. In navsezadnje tukaj sedim z vami brez trohice užaljenosti, jeze do kogarkoli, ali z namenom, da bi s prstom kazal na kogarkoli. Mislim, da je bilo v slovenskem nogometu tega v zadnjem času preveč.
Je pretiravanje vračanje na dogodek okrog Boštjana Cesarja? Predvsem na način njegovega odhoda, glede na to, da smo videli veliko dobrega v slovenski reprezentanci tudi po tem. Je bil tisto trenutek nekega poka, nekega razkola?
Mislim, da je zadeva malce začela škripati že v Nemčiji, ko so eni v strokovnem vodstvu imeli svoje mnenje o tem, na kakšen način naj delamo. To smo potem zelo elegantno rešili, tisti trenutek pa zame osebno ni bil pravi in to sem tudi javno povedal. In tako mislim zaradi dveh razlogov. Boštjan Cesar je bil trener, ki bi si ga želel vsak selektor. Bolj pošteno, kot je delal, ne more, a ne gre le za odnos, delal je tudi kakovostno. Po drugi strani je imel zelo dobro komunikacijo z igralci, kar je bilo normalno, nasprotni učinek tega pa je način odhoda, ki je razvrednotil reprezentanco. Ne zaradi tega, da mu ne bi privoščil, da gre na boljše, ampak v tako pomembnem trenutku za izbrano vrsto postaviti v ospredje osebni interes meni pač ni bilo v redu. Tudi Boštjan se je javil po koncu moje reprezentančne zgodbe in res nimam nobenih zamer. Mislim pa, da to ni bilo v redu in mislim, da ni bilo v redu tudi s strani NZS, da se na neki način ne zavaruje. Ker sicer lahko v vsakem trenutku vsak odide in izbere nekaj drugega. Seveda je od vsakega človeka posebej odvisno, kako bo ravnal v takšnem položaju, vsekakor pa menim, da je bila to dobra izkušnja, dobra šola. To je gotovo pustilo posledice, čeprav smo speljali tudi brez njega. Odziv ostalih članov strokovnega vodstva je bil fantastičen in tudi Boštjan nam je vse skupaj razložil zelo odprto in neposredno. Iz oči v oči. Ni bilo zamer, vendar sem mu rekel, naj še enkrat razmisli. Šlo je za tri dni, pozneje se je izkazalo, da je klub prevzel čez 10 dni, ampak vsak je sam odgovoren za svoja dejanja. Znotraj strokovnega vodstva smo se porazdelili in nadaljevali delo. Ni bilo lahko, toda nekako nam je uspelo. Da, tisto je začelo načenjati dotedanjo našo strašansko energijo, sodelovanje in izjemno razumevanje igralcev, strokovnega štaba, zveze.
Mislite, da ta dogodek Boštjanu jemlje nekakšno moralno pravico, da bi bil vaš naslednik, ali vas to ne zanima in se v to nočete spuščati?
Me zanima, se hočem spuščati in mu je absolutno ne jemlje. Že to mi ni bilo všeč, ko se je zgodil Maribor in ko je veliko ljudi reklo – karma. Ne, nikakor, ne sprejmem tega. Govorimo o slovenski članski reprezentanci in o nečem najboljšem, kar se ti lahko zgodi. In mislim, da je vsak od nas toliko odgovoren, da to do Boštjana vendarle ne bi bilo pošteno. Ker vsi delamo napake. Ker vsi mi smo kdaj povlekli poteze ali sprejeli odločitve, ki niso bile dobre. Po drugi strani pa se je Boštjan dokazal in kot igralec in kot trener. Je na začetku trenerske kariere in absolutno se mi ne zdi pošteno ter sem odločno proti temu, da bi ga to v slovenskem prostoru zaznamovalo na tak način. Ima mojo totalno podporo.
Lahko morda danes poveste, katera je bila najboljša – tako in drugače – ponudba, ki ste jo v času sedemletnega vodenja Slovenije zavrnili?
Dovolj vas dobro poznam in da mi je jasno, da ste postavili to vprašanje, in da vem, da razumete, kaj sledi. Niti v enem trenutku in niti z eno črko ne mislim o tem debatirati – ne danes ne kadarkoli. Bilo je veliko nekih naslovnic, bilo je veliko in stvari, ki niso imele osnove, pa tudi takih, ki so jo imele. Živimo pač v takem času, o tem sva že govorila. A niti v enem trenutku si nisem želel dovoliti, da bi karkoli vplivalo na moje delo v vlogi selektorja Slovenije. Bilo je obdobje, ko sem bil kar 'in', in imel sem že eno tako obdobje pri Rijeki. A že takrat sem gledal tako, na klopi svoje reprezentance pa enako ali še bolj: v osnovi sem zavračal kakršnokoli možnost, da na tak način ne bi oddelal svoje pogodbe do konca. Sploh obraz selektorja svoje države in odgovornost ter čustva, ki pridejo s tem, se mi zdijo izjemno pomembni.
Se strinjate, da je zelo zanimiv pojav, na neki način celo paradoks predvsem te jeseni to, da so tako dobre igre in tako dobra podoba Celja ustvarjali dodaten pritisk na vaše delo v reprezentanci – predvsem zaradi pečata trenerskega dela Alberta Riere?
Svojčas je bil Srečko Katanec nekakšen vzor in model razmišljanja, drznem si verjeti, da je bil vzor in model enkrat ali dvakrat tudi že Matjaž Kek. Tudi Maribor z Darkom Milaničem in Antejem Šimundžo, pa z Zlatkom Zahovićem v neki drugačni vlogi je bil vsekakor posnemanja vreden model, vzor, tudi merilo za dobro in slabo tako v slovenskem nogometu kot širše. Povsem normalno je zato, da se na takšen način govori o Albertu Rieri. Zaradi rezultatov tako ali tako, zaradi načina še bolj – kajti način je nekaj svežega, je nekaj drugačnega. Nisem Rierov 'fan', če se lahko tako izrazim, čutim pa izjemno spoštovanje do njegovega dela. Od pečata na igrišču, do idej, tudi do komunikacije – celo tistega 'norega' dela komunikacije, ki se mu je zdaj začel nekoliko izogibati in nekatere stvari zavijati kar precej lepše. Spoštujem tudi njegove reakcije v konfliktih s tujimi trenerji, sploh ker sem včasih bil tudi sam isti bumbar in predvsem na Rijeki je kdaj pa kdaj letelo na vse strani. Moj način je prinesel rezultate, ki jih lahko vedno pokažem – in nikakor ne sprejem, da je nanj zdaj treba zliti vso gnojnico tega sveta. Rierov način pa je nekaj zanimivo novega, tudi ima določene rezultate, zdaj pa bomo videli – ker z rezultatom se vendarle vse začne in konča, to je jasno. In tudi če trdiš drugače, je to neizbežno tako. Lahko igraš najlepše, lahko si videti najbolj atraktivno, lahko imaš tudi najlepše drese – a če v določenem obdobju nimaš rezultata, je konec. Morda je v tem pogledu Celje vam medijem predstavljalo večji pritisk kot meni, zase celo ne bi rekel, da mi je bilo pritisk, temveč mi je večkrat ponudila kakšno rešitev.
Zelo očitno je, da Albert Riera hoče biti selektor Slovenije, a ob tem ostati trener Celja. Je to za vas mogoče, sprejemljivo, dopustno?
Brez komentarja. Brez komentarja zato, ker verjamem, da je biti selektor države velik privilegij in še večja odgovornost. Če je ob zavedanju tega vse skupaj mogoče spraviti v celoto, da ne bo trpelo delo z državno selekcijo … To je velik izziv. In pa velika odgovornost tistega, ki bi to postavil, in tistega, ki bi to sprejel. Takega primera skorajda ni bilo, sploh ko gre za vodenje kluba in reprezentance iz iste države – dandanes je na svetu zelo zelo malo tudi kakršnihkoli tovrstnih dvojnih vlog. Všečnost nekih izjav je meni popolnoma razumljiva, a tu je treba dobro, zelo dobro razmisliti.
Saj veste, da ni bilo čisto brez komentarja …
Vem, vem. Recimo, da sem moral svoje razmišljanje o tem povedati, se pa ne bom opredelil, ali bi bilo to prav ali ne. Razmišljam v smeri, kaj je dobro za slovenski nogomet. Vodi me samo to, kaj bi bilo najbolje za slovensko reprezentanco.
In ne boste povedali, ali 'part-time' selektor na način, kot si je očitno zamislil Riera, to je?
Težko, da bi lahko bil. Zagotovo ima energije dovolj, to je očitno, energija gre njemu ven iz oči. Toda so še druge stvari.
Mislite tudi na konflikt interesov oziroma na to, kako bi na tako ureditev gledali drugi klubi. Navsezadnje so že vam v nekaterih primerih očitali favoriziranje igralcev Maribora, bi znal biti pritisk tega v tem primeru še večji?
Iskreno se sploh ne znam postaviti v nobeno od teh vlog, na nobeno stran. Lahko si zamislim, kako je bilo, ko sem bil trener Rijeke, in res ne vem, na kakšen način bi takrat reagiral, če bi se našel nekdo, ki bi bil hkrati selektor hrvaške reprezentance in trener zagrebškega Dinama. Kar zadeva energijo in kar zadeva znanje, ni nobene debate. Ostalo pa je nekaj, o čemer morajo pretehtati odgovorni. Dobro bi bilo strniti glave in dati na kup več mnenj – morda to ni zadeva, o kateri bi lahko odločil en sam, ker bi to lahko vodilo v težave. V lepem, normalnem pogovoru sem svoje mnenje povedal tudi predsedniku.
Vas je vprašal za mnenje o vašem nasledniku?
Resnično se ne spomnim, ali me je vprašal. Vem pa, da sem mu ga povedal. Ker v resnično odkritem pogovoru je on meni zaupal kar nekaj svojih mnenj in razmišljanj, tako da sem verjetno začutil, da je prav, da tudi jaz povem svoja. Pomembno je, da znamo izkoristiti igralsko kvaliteto, ki jo imamo in ki je po mojem mnenju v zadnjem ciklu doživela neuspeh na igrišču preprosto zato, ker nogometne krivulje forme in učinka neke ekipe včasih preprosto potekajo tako. Opozarjam pa, da ne moremo pričakovati, da bo prišel nekdo s čarobno paličico in to ekipo vrnil na tisto raven z Eura ali še višje. Čarobne paličice ni, to vam zagotavljam. Če se vrnem na eno od prejšnjih misli: Slovenija bo težko doživela, da se ji bo rodila generacija, ki bo stopila na igrišče in v dveh mesecih blestela. Treba je dati čas, treba je sestavljati in tokrat ne bo nič drugače. Spet bo treba stvari zložiti tako, da bo ekipa razmišljala kot eno in da bo čim bolj kot eno razmišljala tudi njena okolica. Uspehi so vedno prišli, ko je bilo tako, nikoli pa tako stanje ni bilo preprosto doseči. Čim se začnemo na kakršenkoli način deliti na ene ali druge, je slabo. Izziv imenovati novega selektorja je v tem trenutku zelo velik, a saj je tudi prav tako. Saj pa biti predsednik nečesa tako velikega, kot je Nogometna zveza Slovenije, ni kar tako. In moram poudariti, da sem v tej vlogi imel človeka, ki mi je stal ob strani in mi varoval hrbet tudi dvakrat ali trikrat, ko so bile stvari že zelo zelo na meji. In to izredno spoštujem. Hkrati pa me zanima, kako bo razmišljal zdaj. Ker mislim pa, da časa ni veliko, in reakcijo bi želel videti čim prej. Začetek, češ da imajo čas in da bodo počasi, mi že ni všeč, to moram poudariti. Mislim, da je to zadeva, ki vizijo in idejo in odločitev zahteva takoj. Ker boste videli, da se bo pojavilo tudi nekaj vprašanj okoli igralskega kadra, ki jih bo treba urediti do prvih tekem. A to je seveda že problem nekoga drugega.
Mislite, da bo Jan Oblak nadaljeval v vlogi reprezentanta in reprezentančnega kapetana – je tudi ta vidik treba imeti v mislih, ko se izbira naslednjega selektorja?
Nedvomno, treba je imeti v mislih vse. Napisal sem vsem, da sem imel privilegij imeti kapetana, ki si ga lahko vsakdo samo želi. In da je tisti drugi, Jaka Bijol, človek, ki lahko vodi in ki je bil vodja in vzor tako na igrišču kot zunaj njega. Spomnite se, da je bila moja prva poteza ob imenovanju pred sedmimi leti pot v Madrid. Tu bodo morali zelo hitro delovati, to je jasno.
Je posameznike, kot je Jan, pri teh stvareh tudi treba kaj vprašati – čeprav so »samo« igralci in po neki dogmi nimajo tovrstne besede?
Taka dogma je absolutno preživeta. Govoriti o »samo« igralcih je dandanes povsem zgrešeno, še posebej v primeru Slovenije in Oblaka. Seveda je hierarhija jasna, vrstni red odločanja tudi – toda pogovarjati se je treba in nekaj je igralcev, ki si zaslužijo, da jih pri tem odločanju kdaj kaj vpraša. Jan na prvem mestu. Človek igra deset in še več let na najvišji mogoči ravni, ja pa seveda on nekaj ve. Več kot zasluži si, da ga vprašajo.
Če vas le malo parafraziram, ste na Euru proti koncu slovenskega udejstvovanja rekli, da je treba rešiti Benjamina Šeška. In čeprav mu je preteklo poletje uspel sanjski prestop, se leto in pol pozneje ne zdi ravno rešen – sploh v reprezentančnem smislu. Zakaj je Beni toliko drugačen igralec kot pred, reciva, dvema letoma?
Te zadnje kvalifikacije so pokazale marsikaj. Tudi to, da če se tvoja kvaliteta ne izrazi na igrišču, se hitro postavijo vprašaji. Ena zgodba je rešiti svojo kariero in eksistenco na klubski ravni, nekaj drugega pa je reprezentanca. Slovenija ima na voljo tako malo igralcev, da si ne moremo privoščiti in dovoliti, da najboljšega strelca in medijsko najbolj izpostavljenega igralca v kvalifikacijah preprosto ni. Že pred evropskim prvenstvom v Nemčiji so se že nakazovale te težave in, res je, nikakor niso izginile. Igrivost je izginila, a to lahko pride tudi zaradi minevanja let in drugačne vloge. Toda moralo jo bo nadomestiti nekaj drugega. Beniju je treba dati mir, da na neki svoj način najde sebe – bo pa moral to narediti v okolju, ki je najbolj neizprosno. Leipzig je ena zgodba, Manchester United pa nekaj povsem drugega in drugačnega. Najmanjši problem je to, da je on v 115. minuti tekme osmine finala šel sam proti golu. Je pa bil dodatek nečemu, kar je bilo že prej, in je potem prihajalo kot zvonček, ko so šle narobe še nekatere stvari. Velika smola je tudi poškodba, pri čemer je nekaj težav vsekakor imel že poleti, zdaj pa je prišla v najbolj neprimernem trenutku. Zanj in za reprezentanco, v kateri ga je že tako ali tako nekaj zaviralo, kar se je videlo tudi ob priložnostih na Kosovu, s tako kvaliteto jih moraš spremeniti v kakšen zadetek. Res upam, da ne bo odsoten daljši čas, kajti njegov način igranja zahteva res stoodstotno pripravljenost. In ko se bo zdaj združil tako fizični kot psihološki vidik, ne bo lahko. Sva pa z Benijem ves čas bila in sva še vedno v stiku – nisem dovolil, da bi vse skupaj nanj vplivalo še bolj, kot je že tako ali tako, pa tudi zdaj sem mu še vedno na voljo.
Koliko še potrebujete časa za morje, potovanja, preden boste pripravljeni na naslednje izzive?
Pred nekaj dnevi sem šel na Zavod za zaposlovanje in so mi izračunali moja leta. Lahko vam povem, da sem že nad 40, tako da mi nihče ne more reči, da skozi življenje nisem delal. Še enkrat bi ob tem rad poudaril dve zadevi. Prvič, da se mi po evropskem prvenstvu res ne bi zdelo primerno, da bi nekje vzel kup denarja in po Sloveniji igral heroja v slogu 'jaz sem svoje naredil'. In drugič, ko sem s Slovenijo poskušal narediti še eno zgodbo ter se ni končala najbolje, sem si rekel, da če želim še kdaj kaj narediti v klubskem nogometu, je zdaj pravi čas. Niso sicer več v modi tako zelo mladi trenerji kot v nekem obdobju, toda življenje gre naprej, leta tečejo, prihajajo nova imena in moram še kaj narediti, dokler sem jim konkurenčen. Res se nikakor ne strinjam s tem, kar želi povedati nekdo – češ da nimam energije. Imam jo ogromno, rabim izziv, rabim neko okolje, ki je zame sprejemljivo. Verjamem tudi, da mi ni problem iti iz neke moje šablone, ko sem v to primoran in kot to od mene zahtevajo bodisi okoliščine bodisi igralski kader. Hvalabogu pa sem dosegel in tudi zaslužil v življenju dovolj, v tem pogledu ne rabim več in sem neodvisen. Moje dosedanje delo mi je dalo luksuz, da bom lahko sprejel oziroma vzel tisto, kar mi bo res všeč in kar mi bo 'pasalo'.
Kar nekaj iztočnic ste dali za vprašanje, koliko bi vas nekega dne zanimal Maribor?
Maribor je moje tiho razočaranje. Živim dve ulici stran, večkrat na dan se peljem mimo, celo moje življenje je vijolično. Nikoli nisem skrival, da navijam za Maribor, tudi v vlogi selektorja Slovenije ne. Bilo bi preprosto hinavsko govoriti kaj drugega. Pogosto sem imel zaradi tega proti sebi pol Slovenije in Ljubljančani me zato še danes ne spoštujejo, a res ne vidim nobenega smisla v tem, da bi ta svoja čustva skrival. In zdaj vam nekdo tak, ki je za nameček nekaj dal za ta klub, pravi, da nas je Maribor prisilil v to, da se Ljudskega vrta preprosto izogibamo. Mislim, da je to v tem trenutku glavni greh tega kluba. Izjemno spoštujem, da so našli ljudi, ki so pripravljeni vlagat. In normalno je, da želijo vlagati na svoj način ter da želijo odločati. Toda nič od tega ne daje dovoljenja prečrtati vsega, kar je klub skozi leta postavljal na noge. Če danes tam redko vidiš Zlatka Zahovića, če jaz ne grem mimo in če so redko tam gosti številna velika imena mariborskega nogometa – potem nekaj ni v redu. Klub mora priti nazaj in prepričan sem, da bo prišel. Ob tem pa mi na tej točki dovolite, da odprem še eno zadevo, še eno temo
Absolutno, izvolite.
Gre za temo, ki pri iskanju selektorja in v vaših nogometnih razpravah manjka. Naša liga ni v redu in na nogometni zvezi bodo morali glede tega kaj narediti. Ne defenzivno poudarjati, kaj so že naredili, temveč biti konkretni na konkretne težave. Polovica prve lige je na robu preživetja, v drugi ligi ni nekih zelo obetavnih zaledij razen res krasnega projekta v Grosupljem. Potem pa je tu še dejstvo, da je Olimpija takšna, kot trenutno je, in Maribor takšen, kot trenutno je, če Mure ni nikjer. Taka liga ne more biti vodilo in hvalabogu, da je Celje pri tem neka protiutež. Na Celje ne sme nihče biti ljubosumen, Celju je treba dati glasen aplavz in vso podporo, hkrati pa se ne za tem skrivati. Najti je treba način, da jih bo kdo izzival, ne pa da praktično z drugo postavo pridejo do take velikanske prednosti.
Se strinjate, da je Celje v nasprotju z Mariborom kljub temu, da ima prav tako tuje investitorje, bolj povezano z lokalnim okoljem kot kadarkoli prej – navsezadnje kot na tisti najvišji ravni Bayern, ki je globalna blagovna znamka, a vseeno močno vpet v lokalno skupnost in tradicijo?
Zelo se strinjam in zelo težko razumem odločitev za prekinitev vezi z lokalnim okoljem v lovu na uspeh. V klubskem nogometu vedno v veliki meri izhajam iz Rijeke, kjer so v celotni novejši zgodovini bili lastniki tujci, hkrati pa je bil klub vzorčni primer delovanja tujih investitorjev v lokalnem okolju in tega, da tuj kapital zadovolji svoje apetite, hkrati pa je v službi domačih ljudi in lokalne skupnosti. Brez tega ne gre in ne bo šlo, zastonj je vse. Zatorej res spoštovanje in poklon Celjanom, njihovim investitorjem od kjerkoli že so. In ni naključje, da se jim to vrača tako, kot se jim. Z rezultati, z obiskom na stadionu, s popularizacijo nogometa v mestu, ki je veljalo za izrazito rokometno. Ne samo da je tak pristop edina logika, Celjani tudi kažejo, da je to mogoče tako narediti. Upam, da je ob tem tako v Ljubljani kot v Mariboru izziv dovolj velik, da bosta prevladala objektivnost in samokritika.
Ali obstaja svet, v katerem bi bili lahko še tretjič selektor Slovenije?
Priznam, da tega vprašanja nisem pričakoval, in doslej tudi v nobenem trenutku nisem pomislil na to možnost. Kaj pa vem, imel sem ti svoji dve epizodi in vem tudi, da je bil kdo tudi selektor večkrat kot jaz …
Postaviva vprašanje drugače – niste za vedno rekli zbogom funkciji selektorja Slovenije?
V športu ne moreš reči konec za vedno. Se pa zavedam svojih let in imam spoštovanje do svojih stanovskih kolegov, ki imajo verjetno boljše, bolj sveže ideje. Nekaj pa mi na tej točki verjemite – nisem nekdo, ki bi zdaj gledal tekme slovenske reprezentance in si želel njenega neuspeha, da bi jaz komu kaj dokazal. To ne pride v poštev. Napisal sem fantom in povedal vsem, da so lahko vsaj glede ene stvari zelo zadovoljni – namreč ker so dobili enega res velikega navijača. Takega, ki spoštuje zgodovino, ki spoštuje simbole, ki spoštuje navsezadnje tudi sedanjost in današnje izzive. Tako gledam Tadeja Pogačarja in Luko Dončića, tako gledam Janjo Garnbret in tako sem pretekli vikend gledal skoke in slovenske zmage. Saj veste, da mi to pomeni ogromno in včasih celo težko razumem, kako se lahko delimo na Pogačarje in Rogliče ali debatiramo o tem, ali ima Luka dve kili preveč. Pa tudi težko sem razumel, ko sem gledal takrat še svojega selektorskega kolega v košarkarski reprezentanci, ki so ga tri četrtine Slovenije obesile na poti na evropsko prvenstvo, potem pa je na prvenstvu Slovenijo ves svet samo gledal in občudoval. Jasno, z Luko na čelu, a nikakor ne samo z njim. To res težko razumem, ker jaz res navijam, j*biga, tak sem. Navijam in upam, da gre tudi v nogometu, ki se je sredi lanskega leta postavil povsem ob bok tem norim slovenskim športnim uspehom, vse skupaj v smer, da ne bomo spet na veliko tekmovanje čakali 15 let. Plebiscitarna želja, da se Kek vrne, je bila priznanje in izziv, hkrati pa od prvega dne pritisk. Ko nekateri moji stanovski kolegi ne razumejo, da sem dobil dve ali tri leta več časa kot kdo drug, jim odgovarjam, da si to moraš zaslužiti. In to tudi verjamem. Hkrati pa verjamem, da bomo zdaj znali najti pravi način za naprej – in Slovenijo zelo hitro pričakujem na naslednjem velikem tekmovanju.
S slovenskim strokovnjakom ali tujcem?
To mi je čisto vseeno, kajti igrala se bo slovenska himna, plapolala bo slovenska zastava, igrali bodo slovenski nogometaši – in če bo selektor tujec, pričakujem, da se bo Zdravljico naučil tudi on. Slovenska stroka je naredila veliko in lahko pokaže uspehe s svetovnih prvenstev, evropskih prvenstev, lige prvakov. Če zdaj imamo na našem prostoru tuj izziv nekoga, od katerega se lahko kaj naučimo, pa je to lahko samo dobro, ker se učiti nikoli ne smeš prenehati. Ostalo bo pokazal čas.
Vi bi lahko vodili tujo reprezentanco, glede na to, kako zelo poudarjate navezanost na domačo?
Ne vidim problema ali ovir za to. Hkrati pa vem, da to zahteva prav posebno obnašanje in še večje spoštovanje lokalnega okolja in ljudi v njem. Pa naj gre za poklicno pojavljanje ali za vsakdanje življenje. Če se na Reki ne bi od prvega dne obnašal spoštljivo do lokalnega okolja in kulture, bi me v samokolnici odpeljali do mejnega prehoda – ob vodenju reprezentance pa to velja še toliko bolj.
In za konec vprašanje, ki bo padlo z Lune, a je bilo tako padanje z Lune tudi nek element najinega sodelovanja skozi vsa ta leta. Pač iz različnih razlogov, pa tokrat niti ne bo tako neumestno, saj ste glavnega akterja nekajkrat omenili že sami. Vas mika, da bi šli v Los Angeles in si ogledali kakšno tekmo Lakersov?
Ne samo da me mika, temveč bom šel. Zložil bom vse to skupaj in bom zagotovo šel. Pred leti sem v Madison Square Gardnu gledal New York Knickse in Boston Celticse, kar je bila takrat izrazita klasika. Dogodek mi je bil izjemno všeč in res bi me zdaj zanimalo, kako je videti in doživeti tak spektakel v Los Angelesu s Slovencem v glavni vlogi. Sploh ker zdaj navijam za Lakerse, saj veste (smeh). Sicer še pogledam, kako Dallas igra, in se ne naslajam, če izgubi. Mi je pa popolnoma vseeno zanj, čeprav sem ga spremljal vsa ta leta – dobro se počutim, če so dobri Lakersi s slovenskim zvezdnikom. To so ti občutki, ki mi jih daje uspeh Slovencev – tudi Garnbretove, kolesarjev, skakalcev, odbojkarjev in še koga. In zato mi tudi ni prijetno, ker nas v smučanju ni nikjer – sploh ker sem zrasel tamle in se na Pohorju s smučmi peljal večkrat, kot bo to marsikomu uspelo v celem življenju.
