Precej jasno je bilo, da bo selektor Matjaž Kek temo odprl sam in bi gotovo jo, če ne bi prej dobil zelo logičnega vprašanja. Kot je dal jasno vedeti, v danih okoliščinah nič ne bi moglo biti bolj normalno od debate o njegovi usodi na klopi slovenske reprezentance in zgolj nekdo z neprimerno manj zavedanja in občutka za svoj poklic in svoje poslanstvo bi novinarje - z našim poklicem in našim poslanstvom - postavil v kakršenkoli drugačen položaj. Na ta večer, ki ga je sam označil kot zanj izjemno težkega, je pokazal ogromno razumevanje, a hkrati za razumevanje prosil tudi sam. Namreč za razumevanje tega, da o svoji prihodnosti na tej točki še ni želel govoriti in da jo namerava nasloviti, ko bo kvalifikacij konec tudi v čisto dobesednem pomenu, ne samo v tako brutalno bolečem prenesenem. Jasno, gre za razumevanje, ki ga vsakdo s kančkom zdrave pameti in občutka pokaže brez težav oziroma celo brez kančka nagibanja na katerokoli drugo strani. Ne samo da si to zasluži preostala tekma - kakršnakoli pač -, ki jo Slovenija z vsem spoštovanjem do svojega imena, podobe, zgodovine, simbolov in še česa nocoj mora odigrati v severnem predmestju zdaj že prekleto mrzlega, a v teh dneh prav posmehljivo sončnega Stockholma. Ne za eno ne za drugo današnjo nasprotnico pravega sonca v naši skupini seveda ni, hkrati pa je jasno, da je čisto prava poraženka tu le Slovenija, kajti Švedi so si prek lige narodov že prej zagotovili dodatne kvalifikacije. Kakorkoli, dvoboj si zasluži svoj mir in odsotnost bombastičnih napovedi ali razčiščevanj. Za svojih sedem let tega mandata, za svoj status dvakratnega selektorja, za dve veliki tekmovanji in za pisanje zgodovine z dosežki na lanskem (da, še vedno 'samo' lanskem) evropskem prvenstvu pa si ta mir, ta čas in ta prostor vsekakor zasluži tudi Kek. O tem ne more in ne sme biti niti kančka dvoma, pa če ste med trenutno manjšino (roko na srce, realnost utripa javnosti je taka) z željo nadaljevati z aktualnim selektorjem ali med kar izrazito večino z bolj ali manj glasnimi pozivi k spremembi na tem tako zelo izpostavljenem položaju.
Končno bob recimo tudi Šeško bobu
Če do te točke zavoljo najbolj človeškega odnosa in pričakovanjem najbolj osnovnega spoštovanja debata sploh ne bi smela biti dovoljena, pa vsekakor lahko razumemo, da je od tu dalje drugače. Ne samo da je sprejemljivo, je naravno in logično. Če vprašanje, kaj si Kek zasluži in kaj mu je absolutno treba dati do današnjega večera, spremenimo v vprašanje, kaj mu je treba dati od tega večera dalje, mora komunikacija sicer ostati spoštljiva in ne sme nikogar odnesti v vode take ali drugačne neprimernosti - vendar pa so dopustni in logični zelo različni pogledi. Od tega, da je selektorju z iztekajočo se pogodbo treba takoj izreči jasno in glasno nezaupnico ter se takoj obrniti k iskanju novega, do tega, da kaj takega nikakor ne pride v poštev v nobenem primeru. Hkrati pa je neizpodbitno dejstvo, da izbira med eno od skrajnih možnosti ni edina oblika opredeljenosti in je mogoče najti kar nekaj vmesnih pogledov. Recimo tega, pričujočega. V njem ne pride v poštev naganjanje - lahko uporabite drug izraz, a prosto po Đorđu Balaševiću je princip isti - človeka, ki je v dveh povsem ločenih zgodbah in dveh povsem ločenih realnostih Slovenijo uspel popeljati do svetega grala v podobi udeležbe na velikem tekmovanju. Karkoli ste mu že zmožni najti v lahki skupini prejšnjih kvalifikacij ali kjerkoli drugje, kjer iščete razvrednotenje tega dosežka, nas v tem pogledu ne boste premaknili. In ne samo to, z remiji proti Danski, Srbiji in predvsem Angliji ter z uvrstitvijo v zgodovinske izločilne boje je šel še velik korak dlje. In ne samo to, na tem mestu moramo bob reči enemu zelo zoprnemu bobu, ki se mu - ne pravimo, da nelogično in nerazumljivo - kronično izogibamo. Namreč da je bil oboževani (in pod to oboževanje se brez zadržkov podpisujemo tudi sami) Benjamin Šeško boleče neposredno kriv za to, da Slovenija ni premagala superzvezdniške Portugalske in igrala četrtfinalne tekme Eura v Hamburgu proti Franciji. Globoko v juliju, globoko v mesecu in globoko v realnosti, ki je v vseh pogledih rezervirana zgolj za absolutne nogometne velesile.
Zelo podoben položaj - a vendar ne povsem
Pred le letom in pol je Kek s svojim strokovnim štabom naredil čisto vse za to, da bi naši reprezentanci uspelo nekaj tako noro izjemnega. Oziroma najmanj to, kajti le kdo ve, kaj bi se tam v Hamburgu zgodilo. Da, čisto vse je navdušujoče prav naredil za to, da je bila Slovenija že tako ali tako na naslovnicah po vsej Evropi in bi bila še mnogo bolj - če ne bi bilo strela naravnost v portugalskega vratarja iz najlepše, za vse večne čase obžalovane priložnosti tik pred koncem podaljška. Da je vse to v teh zelo slabih kvalifikacijah hitro utonilo v pozabo, v Sloveniji ni presenetljivo. Taki smo in ne pride nam na misel, da bi moralizirali in modrovali, kako bi morali biti drugačni in kako smo po isti logiki v resnici povsem sami krivi, da so bile preteklo nedeljo tribune Stožic videti tako, kot so bile. Čeprav smo. Ker taki smo. In ne pravimo, da bi morali biti sposobni v večji meri živeti na teh starih zaslugah in lovorikah oziroma se zavedati, da sploh niso tako prekleto stare. Še manj pa pravimo, da po Euru ni šlo narobe marsikaj, kar ne bi smelo iti - od očitnih krhanj znotraj strokovnega štaba, ki se niso kazala zgolj z osupljivo nenadnim odhodom Boštjana Cesarja, do jasne izgube kemije med selektorjem in vsaj nekaterimi igralci. Da ne govorimo o še bolj očitni izgubi kemije med njimi oziroma o vrnitvi na neke nastavitve izpred nekaj let, s katerimi je mogoče na zunaj kazati čisto spodobno podobo simpatične skupnosti, a na znotraj ni mogoče mušketirsko 'umirati' drug za drugega, za skupne cilje ter za tisto, kar je treba imeti za kljubovanje tekmecem in njih premagovanje. Individualne zgodbe na čelu s hudimi Šeškovimi strelskimi težavami in padcem forme še nekaterih posameznikov so le del tega, zaradi česar je zelo lahko zagovarjati in prodati zahteve po rezu, drastičnih spremembah in gumbu za reset. In drži še nekaj - položaj je zelo podoben pozni jeseni leta 2011, ko se je leto in pol po Južni Afriki prav tako skrhalo marsikaj.
Če želi nadaljevati, pa se o tem pogovorimo
Z enim pomembnim dodatkom: takrat je Keka v nemilost spravil predvsem odziv na pojav nekih novih adutov - predvsem Josipa Iličića - in vztrajanje v kalupu, medtem ko je tokrat o čem podobnem res težko govoriti. Za takratni odnos se je takratni in zdajšnji selektor večkrat pokesal, Iličiću tudi vrnil z obrestmi - navsezadnje tudi z globalno odmevno zgodbo na lanskem Euru -, trenutno pa res ne vidimo ne imen ne okoliščin, da bi lahko vlekli tovrstne vzporednice z dogajanjem pred 14 leti. Lahko pa potegnemo neke druge. Hitro, izjemno hitro smo se takrat na zadnje noge dvignili mediji (še kako dobro vemo in se spomnimo, kaj govorimo) in javnost ter ustvarili okoliščine, v kakršnih takratni predsednik Aleksander Čeferin ni imel prave izbire. Zelo hitro in nemalo zaletavo smo zahtevali linč in takojšnje spremembe, Kek pa je bil logično žrtvovan za pomiritev strasti. A ne pozabimo, da smo ga s plebiscitarno večino klicali nazaj in da je on tisti, ki nas je po dolgoletni črni luknji nato tudi vrnil na veliko tekmovanje. Če že pozabimo marsikaj, ne pozabimo tega. In če seštejemo vse to, potem mora biti Kek tisti, ki naj sam odide, če želi oditi. Samo tako in nič drugače. Če čuti, da je z vsem, kar se je dogajalo v zadnji ligi narodov in predvsem v teh kvalifikacijah izgubil, kar mora imeti za nadaljevanje, naj se umakne sam. In prepričani smo, da tako na stvar gledajo tudi odgovorni. Če pa selektor želi nadaljevati, če ima vizijo in če vidi način za začetek sestavljanja nečesa novega tako iz razpadlih obstoječih koščkov kot iz kakšnega dodatnega, moramo razpravo odpreti na novo. In vsekakor naj pri tem svoje pogoje postavijo vsi: mediji, javnost, predvsem vodstvo NZS, a tudi najpomembnejši posamezniki iz vrst igralcev - predvsem je pomembno, kaj in kako bi si za nadaljevanje reprezentančne kariere želel v vseh pogledih tako izjemni Jan Oblak. In če ob vseh teh argumentih v pogovorih za stenami sedeža krovne organizacije pridejo do zaključka, da imajo boljšo idejo in vizijo od te morebitne Kekove, bodi tako.
