Scene pred tekmo niso bile prijeten, a hkrati - to moramo priznati - tudi niso bile nepričakovane. Stadion je bil razprodan tako hitro, da je bilo ob zgolj treh točkah slovenske reprezentance po prvih štirih tekmah precej jasno, kaj se je zgodilo. Žal namreč na sončni strani Alp nimamo navijaške kulture, ki bi se prebudila takrat, ko reprezentanca kaj takega najbolj potrebuje. Jasno je bilo, da je šlo veliko vstopnic v kosovske roke, in to se je kazalo ves čas.
Pred stadionom tako ali tako, kajti medtem ko so slovenski navijači prihajali na tekmo posamično, so se Kosovci združevali v velike skupine. Na tribunah pa tudi. Nemogoče je bilo nadzirati vstop, nemogoče navijaške rekvizite, tu ni mogoče kriviti nikogar razen tistih, ki niso kupili vstopnici, namesto da bi jih pokupili navijači Kosova. In bilo jih je ogromno in bili so precej glasnejši od slovenskih. Že pred tekmo, kaj šele, ko se je enkrat začela.
Organizator je povlekel zelo dobro potezo, ko je obe himni navil na ves glas - v nasprotnem primeru bi namreč slišali marsikaj neprijetnega. Tako med izvajanjem domače kot med izvajanjem gostujoče. Nič pa žal ni bilo mogoče narediti, ko je že po nekaj odigranih minutah Fisnik Asllani zavrtel Jako Bijola v kazenskem prostoru, prišel do strela in udaril predobro celo za enega najboljših vratarjev na svetu. Saj ne vemo, ali je bolj zabolelo vodstvo Kosova ali tisti, kar smo morali gledati okoli sebe.
Ljudje so od navdušenja skakali povsod. Še nikoli toliko gostujočih novinarjev, še nikoli v Stožicah toliko in tako glasnih gostujočih navijačev. Povsod. Na vseh tribunah. Treba je bilo odmisliti, treba se je bilo zbrati, stvari so uhajale izpod nadzora, Slovenija pa ni bila samo v zaostanku, temveč se je znašla še posebej daleč od tistega, kar je na tej tekmi edino zares potrebovala - zmage in treh točk za ohranitev upanja v naši kvalifikacijski skupini.
Kosovo je dobilo krila. Če smo pričakovali njihovo igro na protinapade, smo celo ob vodstvu 1:0 spremljali njihove organizirane akcije in prevlado. Tribune so se prelile na igrišče, kar nekaj časa je minilo, preden se je slovenska izbrana vrsta zbrala, na novo preštela in dobila podobo ekipe, ki stvari najprej nadzoruje in nato vse skupaj celo vse bolj preliva v prevlado. Na pragu pol ure igre je prvič delovalo tako, v 29. minuti je prišla tudi prva akcija, ki ji lahko rečemo priložnost - a je kosovski rezervni vratar strel od daleč odlično odbil.
Bili so to tudi trenutki, ko se je še nekaj zgodilo prvič. Prvič so namreč na tribunah prevladovali slovenski napevi in slovenske zastave - vsaj za nekaj minut, vsaj za nek določen zagon, ki je dajal upanje. Za drugi polčas. V katerega pa je Slovenija vstopila z novim šokom. Selektor Kek je priložnost dal dvema novima igralcema, vendar eden od njiju - Petar Stojanović - se je za to priložnost zahvalil z resnično nespametnostjo - dvema rumenima kartonoma v sedmih minutah.
Nekaj je pri tem imel tudi smole, to je treba priznati. A če vemo, da se je vmes - da, v razmaku le nekaj minut - uspe spraviti v še eno prerivanje, je jasno, da je bil za to tekmo preprosto premalo zbran oziroma preveč nervozen. Kakorkoli, seveda je v seštevku teh dveh rumenih kartonov Slovenija v Stožicah ostala z igralcem manj na igrišču in s tem še z dodatnim hendikepom, ki jih, kot ste lahko razbrali, že tako ali tako nikakor ni manjkalo.
Odkrito priznamo, poti nazaj v tistih trenutkih nismo videli oziroma je temeljila bolj na nekakšen upanju kot pa na resni analizi in pričakovanju. Potrditev tega občutka bi prišla v 62. minuti, če Slovenija ne bi imela v vratih - tokrat ne bomo rekli enega najboljši - najboljšega vratarja na svetu. Kar je obranil Oblak, ne bi nihče drug in samo po njegovi zaslugi stvar ni dokončno ušla vsem še tako optimističnim teorijam. Se je pa zato zgodilo praktično minuto pozneje z bizarnim avtogolom Žana Karničnika.
Junak toliko imenitnih predstav tako za slovensko reprezentanco kot za Celje je na neverjetno nesrečen in nespreten način želel ustaviti predložek Kosova, a je žogo v slogu najboljšega napadalca poslal visoko prek Oblaka in v mrežo. Da bi bila mera polna, je Jan obležal v mreži z bolečo grimaso in očitno hudimi bolečinami v kolenu. Hujšega scenarija si na tej točki ne bi moglo izmisliti niti društvo kroničnih pesimistov, Slovenija je bila videti povsem na dnu.
Če smo prej rekli, da si scenarija za pot nazaj nismo predstavljali v realnosti in da je morda obstajal zgolj v upanju, je tukaj seveda izginilo tudi to. Čeprav so Slovenci nekaj poskušali, je bil to večer, ko so se domine podirale tako, da jih nihče in nič ni ne znal ne zmogel ustaviti. Slovenija v Stockholm odhaja odigrat tekmo brez rezultatskega pomena, začenja pa se seveda že - nujno trezno, ne zaletavo in panično -, kako leto in pol po Euru ter po takih kvalifikacijah naprej.
