Zadnjič smo z naslova enega od najbolj znanih italijanskih športnih piscev slišali misel, ki nas bo spremljala za vedno. Za ta kontekst ni pomembno, komu točno je bila namenjena in za katero tekmo točno je šlo. Beseda je tekla o nogometašu, ki je imel na nogi zelo pomembno enajstmetrovko, skušal žogo iz nje poslati visoko v levi (ali pa je bil desni, tudi to ni pomembno) zgornji kot in zadeti tako na neubranljiv kot na atraktiven način. A je zgrešil.
Nanj se je vsulo kar nekaj kritik, sploh ker je pozneje bilo vsem, še tako postranskim spremljevalcem dogajanja menda jasno, da je vratar bil postavljen precej slabo in bi strel po tleh verjetno zadostoval. "Verjetno bi res. Toda če bi vsi vedno izbrali strel po tleh, ker naj bi ta zadostoval, človek ne bi nikoli prišel na Luno. In kam drugam tudi ne," je zapisal omenjeni kolega in zadel žebljico na glavico. Dal mislit vsem, ki karkoli v življenju počnejo na kateremkoli področju.
Nekaj podobnega je ta reprezentančni ponedeljek naredil selektor Matjaž Kek. Ni imel predvidenih medijskih obveznostih - ne takih, ki so običajne za delovanje izbrane vrste in ki jih poznamo kot dolgoletno ustaljene - kaj šele takih, ki bi bile kakorkoli obvezne. A tako zelo odzivna služba za stike z javnostjo in mediji kot dolgoletni selektor sta več kot razumela, da to ni običajen dan in ne običajen zbor. Sploh prvi mož slovenske stroke, ki bi lahko novinarje in javnost več kot zadovoljil na veliko načinov. In bi zadostovalo.
A bili bi to načini, s kakršnimi človek ... no, pa ne pojdimo v čisto neposredno primerjavo in pustimo Luno pri miru. Bili bi to načini, s kakršnimi se majhen slovenski narod ne bi nikoli postavil zase, ne bi nikoli nikamor prišel in nikoli ničesar dosegel. S pikico pretiravanja ga ob vseh pritiskih in viharjih preteklosti morda sploh ne bi bilo več. Kaj šele da bi imel samostojno državo v Evropski Uniji in svojo zelo uspešno nogometno reprezentanco.
Morda je v kakšnem trenutku selektor Kek pomislil, da tega ne rabi. Da mu tega ni treba. Ali da bi moral bolj jasno določiti, kaj želi imeti objavljeno in kaj naj zadržimo zase. A gotovo je to hitro odmislil in postavil ob stran, tako kot je postavil vse tiste možnosti, da bi se pač sprijaznil s celotno usodo, zaželel čim hitrejše okrevanje Benjaminu Šešku in se posvetil zgolj in samo ključnima kvalifikacijskima tekmama proti Kosovu in Švedski.
Ne vemo, kaj bo po njima, kaj bo v soboto in torek zvečer. Ne vemo, kakšne volje bo selektor, kam in kako ga bo gnalo z besedami, razmišljanjem, dejanji. O tem, ko bo čas in ko bo jasno, ali mu je uspelo obrniti stanje v naši skupini. A ne glede na to, kje in kako bomo takrat, ostaja ugotovitev, da je s svojo odločitvijo dati vedeti velikemu Manchester Unitedu in še večji Angliji, da slovenski reprezentanci marsikaj te dni ni bilo najbolj všeč, naredil nekaj pomembnega.
Taka dejanja Slovenija potrebuje - pa naj gre za Slovenijo v pomenu nogometne reprezentance ali države. Pa naj gre za selektorja nogometašev ali za kateregakoli človeka v kateremkoli poklicu na katerikoli ravni. Le če se znaš postaviti zase in če pričakuješ spoštljivo obravnavo z naslova močnejših in večjih, lahko kaj narediš, kam prideš in v tem svetu kdo si. In vsi odzivi, ki smo jih na to temo prejeli iz Anglije, so točno na tak način sneli klobuk - pred Kekom in Slovenijo.
