V sodobnem nogometu težko govorimo o dvobojih Davida in Goljata. Saj veste, danes vsi igrajo nogomet. Fraza, ki jo je v slovenskem nogometnem prostoru populariziral legendarni Srečko Katanec, danes pa je postala skorajda že poljudna. A mlado slovensko reprezentanco na evropskem prvenstvu čakata dve takšni tekmi, ki so ju številni označili ravno s pripovedjo iz stare zaveze Biblije. Ali pa s frazo bitke mačke z mišjo. Ali pa katero koli tretjo, ki opisuje obračun dveh neenakovrednih tekmecev. In to kljub temu, da je Slovenija na Euro prišla kot prvouvrščena reprezentanca svoje kvalifikacijske skupine, kjer je za seboj pustila celo takšno velesilo, kot je Francija. A kot je na novinarski konferenci pred dvobojem z Nemci ugotavljal slovenski selektor Andrej Razdrh – eno so kvalifikacije, nekaj povsem drugega pa potem samo prvenstvo stare celine. In že bežen pogled na popularni transfermarkt je razkril, v kako veliki prednosti na papirju so bili pred obračunom v slovaški Nitri Nemci. Slovenska triindvajseterica junakov, ki se je pred očmi Janeza Pavla II. oziroma bolje rečeno njegovega kipa, ki stoji ob vhodu v Nitrianski grad, ki se bohoti nad Štadionom pod Zoborom, borila z Nemci, je bila vredna 16,38 milijonov evrov. Nemška? Točno 257 milijonov. Da damo vse skupaj v še malce bolj jasno perspektivo – Kar šest varovancev Antonia Di Salve je v tem trenutku vrednih več kot celotna slovenska izbrana vrsta. Ali če želite: Svit Sešlar, najbolj vreden nogometaš Slovenije, čigar tržna vrednost trenutno znaša 2,5 milijonov evrov, ima višjo tržno vrednost od zgolj enega nemškega mladega reprezentanta, tretjega vratarja Nahuela Nolla.
Da bo naloga za Slovenijo še malce težja, je postalo jasno dobro uro pred tekmo. V slovenski reprezentanci so po tihem (pa tudi malce bolj na glas) pričakovali, da bo prvi zvezdnik mlade nemške izbrane vrste, odlični napadalec Stuttgarta Nick Woltemade, obračun s Slovenci začel na klopi za rezervne nogometaše. Visokorasli 22-letnik, ki je v pravkar končani sezoni bundeslige zabil zgolj en gol manj od Benjamina Šeška (Beni je v polno meril 13-krat, Woltemade pa 12-krat), je prejšnji teden odigral obe (!) tekmi članske nemške izbrane vrste na finalnem turnirju lige narodov, obakrat je začel v začetni enajsterici. Proti Portugalcem v polfinalu je odigral 60 minut, na tekmi za tretje mesto proti Francozom je na igrišču preživel prvi polčas. Potem se je pridružil mladi nemški reprezentanci in tekmo s Slovenijo začel v prvi postavi. S tem je pokazal, za kakšnega mladeniča gre. In poslal jasno sporočilo vsem tistim, ki so igranje za mlado reprezentanco zaradi takšnih in drugačnih razlogov zavrnili. V vseh reprezentancah. Tudi slovenski. In da, tukaj gledamo predvsem tebe, Žan Vipotnik. S kotičkom enega očesa pa tudi na Benjamina Šeška. Slovenska izbrana vrsta bi bila z njima v konici napada seveda proti Nemcem v povsem drugačnem položaju, kot je bila brez njiju.
Cipot zapravil dve smrtni priložnosti
Predvsem na začetku tekme je bila v povsem podrejenem položaju. To je bilo sicer za pričakovati. Favorizirani Nemci, ki v zadnjih dveh letih sploh niso doživeli poraza na uradnih tekmah, so večino svojih tekmecev v zadnjem obdobju zmleli že v uvodnih minutah. Zavedali so se Slovenci, da bodo morali preživeti uvodni nalet Nemčije, če bodo želeli pripraviti prvovrstno presenečenje. V prvih minutah so Razdrhovi varovanci nekako odbijali nemške napade, ki so bili od prve minute siloviti. Slovenski kapetan Martin Turk se je moral že v uvodu tekme dvakrat izkazati, predvsem po strelu Tresoldija je čudežno posredoval. A kaj, ko je ravno po tem kotu padel prvi gol na tekmi. Tresoldi je žogo lepo odložil do Woltemadeja, ki je bil preveč osamljen, da bi izpustil takšno priložnost iz rok. Okroglo usnje je zanesljivo poslal mimo nemočnega Turka in Slovenija se je znašla v zaostanku.
Kot da bi prejeti gol Slovence nekoliko razbremenil. Nadaljevanje prvega polčasa je bilo precej boljše, Slovenija pa je prišla tudi do tako želene priložnosti za izenačenje. Tio Cipot je po veliki napaki Browna stekel sam pred Atuboluja, se vmes skoraj spotaknil, a nekako le ulovil ravnotežje. In poskusil s strelom, a je streljal točno v vratarja Freiburga. Slednji se je izkazal že pred tem pri strelu dobro razpoloženega Tjaša Begića, a Prekmurec je imel seveda še precej lepšo priložnost kot Primorec. Na velikih tekmovanjih je treba takšne priložnosti, kot jo je imel Cipot, enostavno izkoristiti. Drugače sledi kazen. In tako je bilo tudi v primeru Slovenije. Po veliki napaki, ko so dovolili slalom osrednjemu branilcu Rosenfelderju, ki je podal do znova povsem osamljenega Woltemadeja, je Nemčija povedla že z 2:0. Odlični napadalec Stuttgarta je bil spet brez milosti. Kdo ve sicer, kako bi se tekma končala, če bi Tio Cipot svojo drugo veliko priložnost (tokrat z glavo) spremenil v gol po podaji Bresta, toda meril je mimo gola.
V drugem polčasu so Nemci stvari umirili. Niso več napadali, tudi Slovenci pa so se iz minute v minuto bolj zavedali, da bodo zares težko prišli do česarkoli. Še več. V 80. minuti je Lovru Goliču spodrsnilo, podrl je Weiperja in Woltemade je dobil priložnost za svoj hat-trick, ki jo je tudi izkoristil. Iz najstrožje kazni je zanesljivo premagal Turka in postavil končni izid, 3:0.
