»Veste, Slovenija je bila ena tistih držav, ki smo jih pred leti gledali, ko smo dobili idejo, da bi reprezentančni nogomet na najvišji ravni šli tudi mi,« so nas presenetili gostitelji, ko smo v četrtek zvečer sedli v majhno, idilično središče mesta, ki se v originalu zapiše enako kot država, v slovenščini pa ga v nasprotju z imenom države pišemo v originalu - Luxembourg. Lahko tudi Luxembourg City, če se želite izogniti zmedi. Kakorkoli, če nas je to razkritje presenetilo, nas tukajšnja nogometna zgodba ni, zelo dobro jo poznamo že kar dolgo. In upamo, da je slovenska reprezentanca pred prvo od dveh pripravljalnih junijskih tekem naredila vse za to, da ne bi presenetila nje.
Seveda ne drži, da bi bil Luksemburg kadarkoli v svoji zgodovini ena tistih redkih držav, kjer nogomet preprosto ni dovolj priljubljen, da bi se z njim ukvarjali tako zelo resno kot po praktično celotni Evropi in malodane celem svetu. Na ozemlju v srcu Zahodne Evrope, streljaj od Nemčije, Belgije in Francije ter nedaleč od Nizozemske kaj takega ne bi bilo mogoče že po tej logiki. A v zelo majhni državi, ki se je kot zibelka Evropske unije osredotočila na bančno in trgovinsko posredništvo ter kot baza številnih podjetij in poslov tudi zaradi obrambe svojega statusa pametne davčne oaze nadvse obogatela, so ocenili, da resno vlaganje v nogomet nima pravega smisla.
Če bi hoteli, bi to zlahka že davno storili, kajti v primeru Luksemburga resnično lahko govorimo o najbogatejši državi na svetu, ne da bi se nam bilo treba ukvarjati z manipulacijami in prirejanjem v slogu Katarja, kjer v statistiko preprosto ne štejejo mizerno plačanih tujih delavcev, pa čeprav ti predstavljajo celo večino prebivalstva. Tudi tukaj imajo že vrsto let tuje delavce in njihove potomce, a z vsemi pravicami, z vso mogoče socialo vključno z brezplačnim javnim prevozom in s plačami, ki izrazito presegajo povprečen slovenski dohodek.
Za kaj je torej šlo? Preprosto za to, da se je na eni strani Luksemburg z dobrega pol milijona prebivalcev sam sebi zdel premajhen za vlogo resnega nogometnega akterja, hkrati pa je imel občutek, da je nemško govoreče prebivalstvo preveč navezano na nemške klube in reprezentanco, francosko na francoske, nizozemsko na belgijske in nizozemske, priseljenci pa pač na dežele svojih prednikov - predvsem velikanska portugalska populacija na portugalsko. A ko se je tok preseljevanj na začetku tega tisočletja ustavil in je rasel občutek, da bi Luksemburg lahko imel tako svojo nogometno identiteto kot uspeh - zanimivo, že pred uspehi Islandije so za enega od navdihov res imeli prav Slovenijo - je padla odločitev o resnem projektu. Odločitev, ki ravno letos praznuje 20 let in ki je bila v povojih leta 2007, ko smo tukaj nazadnje gostovali kot slovenska reprezentanca, zelo sveži selektor Matjaž Kek in še bolj sveži avtor tega zapisa.
Celo, če sin Portugalcev igra za Benfico...
Ker govorimo o najbogatejši državi in o velemojstrih organizacije ter vlaganja, praktično ni bilo možnosti za to, da sistem ne bi bil kar najboljši, kar jih je v teh okoliščinah mogoče postaviti. Osnova so tri upravne enote na osi sever-jug, kjer nadarjene mlade fanta že od otroških let sistematično združujejo v vadbenih centrih pod okriljem zveze, kjer lahko trenirajo bodisi kot dodatek delu v klubih bodisi kot povsem brezplačno edino tovrstno zatočišče. Slednja možnost se je v prvi vrsti osredotočila na otroke priseljencev - predvsem Portugalcev, Italijanov in ljudi iz držav nekdanje Jugoslavije -, cilj pa je bil privzgojiti občutek tukajšnjega doma. Pred tem so talenti hitro odhajali v nemške, francoske ali belgijske klube, in če so tam uspeli, je bila luksemburška reprezentanca zadnja, na katero so pomislili.
Morda niste vedeli, a veliki zvezdnik Miralem Pjanić je najboljši primer. Zagotavljajo, da bi se jim danes zgodil precej težje in pogled na spisek reprezentantov s številnimi portugalskimi, balkanskimi in še kakšnimi priimki je najboljši dokaz. Celo, če danes sin Portugalcev igra za Benfico, kot svojo reprezentanco rad izbere Luksemburg z vso pripadajočo varnostjo, zagotovili, privilegiji in tudi povsem novo infrastrukturo na najvišji mogoči ravni. Tukajšnji nacionalni stadion je državi primerno majhen, a je pravcati tehnološki in oblikovalski čudež. Nič kaj čudežni pa v resnici niso rezultati, čeprav jih je marsikdo nepoučen sprva dojemal kot take.
Najprej so nase močno opozorili klubi in mlade reprezentančne selekcije, z leti pa je članska izbrana vrsta postala dostojen nasprotnik komurkoli, težava za marsikoga in nazadnje ji je le drobec zmanjkal, da bi celo tudi že prišla do svojega prvega velikega tekmovanja. Tudi to je le vprašanje časa, kajti projekt je zdaj globoko zakoreninjen tako v igralce kot v prebivalce in posledično navijače. Nedavni obračun s Portugalsko je prišel kot eden od simbolov tega, kajti če je bil pred leti ob porazu 0:9 stari stadion na ravni lokalnega igrišča videti, kot da so na njem le portugalski navijači, je bila nazadnje slika v čisto vseh pogledih povsem drugačna. Recimo taka, kot bo v torek pri nas v Celju, ko bodo mnogi na stadionu imeli na zelenici dve svoji reprezentanci, a bo v vseh pogledih jasno, kdo je tukaj doma in kaj v nogometu pomeni Slovenija.
Brez zvezdnikov, a nujno tudi brez alibijev
Vse to pa so okvirji, zaradi katerih je selektor Kek že nekaj dni zaskrbljen. Čeprav so mu seveda tukajšnje razmere zelo dobro znane in je skušal vsa ta dejstva prenesti na svoje varovance, je razumljiv strah, kaj v slovenski zavesti še vedno pomeni nogometni Luksemburg in kako nevarno bi lahko bilo tako razmišljanje ter posledično pristop, kot da gre za tiste eksote izpred 20, pa tudi še 15 let. Tako razmišljanje je luksemburška izbrana vrsta dandanes sposobna osmešiti, ne samo kaznovati - in seznam tistih, ki o tem lahko pričajo iz prve roke, je vse daljši. Slovenija bo morala biti prava v vseh pomenih tega izraza, če bo hotela s seboj domov prinesti tisto, kar javnost od nje pavšalno pričakuje ali ima celo zmotno za samoumevno. Razmere za tekmo bodo pri tem očitno precej drugačne od tistih, v katerih so potekale priprave na Brdu. Če ste v teh dneh kaj spremljali teniško odprto prvenstvo Francije, ste lahko videli ljudi v debelih jaknah in odejah, kar je trenutno (in bo tudi v času tekme) tukajšnja realnost.
Smo pač dovolj severno in dovolj zahodno, hkrati pa za Slovenijo to nikakor niso neznane junijske razmere - jasno, ni daleč Wuppertal, kjer so pred točno letom dni na uvodni Kekovi tiskovni konferenci ob prihodu na Euro na vso moč delali radiatorji. Hkrati smo tudi dovolj severno, da bo srečanje z začetkom ob 19. uri v popolnosti potekalo pri dnevni svetlobi, a v tem primeru gre verjetno zgolj za zanimivost kot za kakšen zares relevanten podatek.
Drugače je kakopak z dejstvom, da je v evropsko Indijo Koromandijo naša reprezentanca v četrtek pozno popoldne pripotovala brez Benjamina Šeška in da zagotovo ne bo mogel igrati verjetno še pomembnejši motor ekipe Adam Gnezda Čerin. Če bo res na klopi ostal tudi siceršnji kapetan Jan Oblak, bo še težje in dejansko bodo po vseh kriterijih ustvarjene okoliščine, v katerih bosta zgolj zavzetost in predanost na ravni najtežjega srečanja tekmovalnega značaja dovolj za rezultatski uspeh. Kar pa so hkrati okoliščine, v katerih bo selektor tako od staroselcev kot od novincev lahko zelo dobro videl, kdo je že zdaj pravi za jesenske kvalifikacijske izzive. In brez alibijev usmerjen proti Ameriki, proti svetovnemu prvenstvu.
