V pravkar končani klubski sezoni smo vas spremljali med avstrijsko elito. S statusom posojenega igralca Spezie ste branili barve GAK-a in pristavil pomemben delež pri obstanku, kar je bil osnovni cilj rdeče-belega kluba iz Gradca. Zdi se, da je bila selitev k severnim sosedom zadetek v polno.
Strinjam se. Če na koncu potegnemo črto, je bila to zelo dobra poteza. Povrnil sem si samozavest, prav tako je pomembno, da sem v pričakovanju evropskega prvenstva formo dvignil na primerno raven. Dosegel sem nekaj golov in menim, da sem opravil svojo tiho misijo, da GAK-u pomagam ostati v ligi. Nadvse sem si želel, da bi upravičil zaupanje in da bi to prepoznala tudi okolica. Da bi govorili, da sem dodana vrednost. Menim, da mi je uspelo, zaradi tega sem neizmerno vesel. Prav tako kot zaradi tega, da sem čutil spoštovanje, z vsemi sem bil v odličnih odnosih. S športnim direktorjem, trenerjem, o navijačih nimam besed. Od njih sem dobival čudovite odzive. Kljub temu, da sem bil posojen in so vedeli, da najbrž ne bom dolgo v klubu. Po zadnji tekmi sem dobil številna pozitivna sporočila, vse to me vsekakor navdaja z zadovoljstvom. Dali so mi jasno vedeti, da bi radi, da bi ostal tudi v prihodnji sezoni.
Toda po naših informacijah je možnost, da bi še naprej stanovali v Gradcu, menda minimalna.
Ob mojem prihodu dogovor o morebitnem podaljšanju sodelovanja ni bil sklenjen. Treba bi se bilo pogovarjati na novo, ampak verjemite mi, da se na to trenutno še ne oziram. Ker se sezona zame še ni končala. Pred menoj je evropsko prvenstvo mladih reprezentanc, osredotočen sem zgolj in samo na zaključni turnir na Slovaškem. Tja nočem s 'polno' glavo, to bi me po nepotrebnem obremenjevalo in prepričan sem, tudi vplivalo na moje igre. Potem pa bomo videli, kako in kaj naprej. Z zastopnikom Amirjem Ružnićem bova ob dobrem kosilu izmenjala mnenja o tem, kaj bi bilo dobro za mojo prihodnost. V veliko pomoč mi je. Povsem mu zaupam, zato sem popolnoma miren in vem, da bo našel rešitev, ki mi bo ustrezala.
Pogodba s Spezio vam bo potekla čez dve leti. Scenarij, da bi se vrnil v Ligurijo, naj ne bi bil 'na vrhu seznama', zato pa so v Sloveniji vse bolj glasna namigovanja, da bi znova utegnili zaigrati na domači sceni. Za vaše usluge se zanimajo Olimpija, Maribor in Celje. Kakšno je glede tega vaše stališče?
Prav gotovo je pozitivno, da se zame zanimajo dobri slovenski klubi, ki so se izkazali tudi v evropski konkurenci. Zaradi tega sem počaščen, a bom spet ponovil, da želim čim več izvleči ali iztržiti z igranjem v tujini. Ne le v Sloveniji, nase želim opozoriti tudi na mednarodni sceni. Želim biti prepoznaven. Rad bi pustil določeno sled in bil mogoče tudi vzor za mlajše generacije. Denimo za obetavne fante iz Mure in podobnih klubov. Rad bi dokazal oziroma bil primer, da je možno uspeti tudi v manjših okoljih in se prebiti do zavidljive ravni. To me žene naprej, to me motivira. Vem, da je trdo delo edina pot in močno upam, da bom zastavljene cilje uresničil.
Prva priložnost za korak v tej smeri je prihajajoče evropsko prvenstvo na Slovaškem.
Prav gotovo. Ta reprezentanca je že pustila velik pečat. Za nami so odlične kvalifikacije, v zares močni konkurenci smo osvojili prvo mesto v skupini. Smo prva generacija, ki si je udeležbo na zaključnem turnirju zagotovila na tak način. Konkurenčni smo bili tudi takšni velesili, kot je Francija, evropsko prvenstvo je pika na i. Ampak to ne pomeni, da smo se s tem že zadovoljili. Nikakor ne. To je novo poglavje, v katerem želimo biti uspešni. Smo tekmovalni, želimo postaviti še kakšen nov mejnik, obenem se zavedamo, da lahko takšen turnir močno usmeri tudi kariero vsakega posameznika. Veliko je dejavnikov, ki nas motivirajo, da bi se znova predstavili v odlični podobi.
Žreb ni bil ravno prizanesljiv, nasprotniki v skupini B bodo Nemčija, Anglija in Češka.
Ko si enkrat na Euru, ne moreš pričakovati, da bi imel takšno srečo, da bi se vsaj v uvodnem delu izognil najboljšim. Mogoče pa je celo bolje, da nam je ples kroglic namenil tako močne in ugledne reprezentance. Takšne tekme so neverjeten izziv in bodo pod drobnogledom širše javnosti, navsezadnje bo na njih tudi veliko oglednikov številnih uglednih klubov. Bodite prepričani, da bomo storili vse, kar je v naših močeh, da bi se predstavili v kar se da boljši luči.
Prvenstvo bomo odprli z dvobojem z Nemci, sledili bodo Angleži in nato še Čehi. Tudi to najbrž ni idealno.
Mislim, da razpored tekem nima kakšne pretirane vloge. Nekateri bolj preračunljivi menijo, da bi bilo najboljše, če bi začeli s Češko, ampak o tem je zdaj nesmiselno razpredati. Na urnik nismo imeli vpliva, treba ga je sprejeti. Bolj kot o čem drugem moramo razmišljati o sebi. O tem, da moramo biti na vsaki preizkušnji ne glede na tekmeca stoodstotni. Le tako se lahko nadejaš pozitivnemu rezultatu. Tudi proti Nemčiji in Angliji, zakaj pa ne? Morda pa bo na koncu obračun s Čehi odločilen za naše napredovanje. Bolje tako, kot pa bi o svoji usodi odločali s kakšnim velikanom.
Torej upate, da bi lahko napredovali in osupnili Evropo?
Seveda. Upanje vedno obstaja, a menim, da imamo še kaj več od tega. Vemo, da znamo in zmoremo. Kvalifikacije so nam veliko dale, marsikaj smo se naučili. Okrepili smo tudi zaupanje v lastne sposobnosti, kar je izrednega pomena. Iz tekme v tekmo smo rasli na več področjih. Odraščali smo. Postali smo veliko bolj zreli, kot smo bili pred začetkom kvalifikacijskega cikla, zgodil se je tudi miselni preskok. Da, vsekakor verjamem, da bomo izziv, ki nas čaka, dočakali ustrezno pripravljeni. Imamo razloge za optimizem.
Toda na Slovaškem vendarle ne bo najmočnejše zasedbe. Ideja, da bi se reprezentanci pridružil Benjamin Šeško, je hitro zamrla, prav tako kot v primeru Žana Vipotnika. Kako gledate na to, da bi se vam pridružil nekdo, ki ga v kvalifikacijah ni bilo zraven?
Jasno je, da gre za igralca z dodano vrednostjo. Vsak bi imel takšnega v ekipi. Vesel bi bil, če bi bila z nami, ogromno bi nam pomagala, a je treba naposled upoštevati vse okoliščine, ki so privedle do tega, da ju ne bo z nami. In jih razumeti, zato ne morem niti enemu zameriti ničesar.
Če pustimo poškodbi Marka Ristića in Jana Đapa ob strani, ker gre za višjo silo, sta zaradi klubskih obveznosti najprej odpadla še Nejc Gradišar in David Flakus Bosilj, naposled najbrž tudi Marcel Ratnik.
Tako pač je. In tudi to je treba razumeti. Poskušam razmišljati o tem, kako bi se sam odzval, če bi bil v takšnem položaju. Težko si predstavljam, da bi ignoriral zahtevo kluba.
V preteklih dneh je buril duhove Erik Kojzek, ki ga je selektor uvrstil na širši seznam, vendar se je tik pred zdajci odločil, da bo igral za Avstrijo.
To je njegova osebna odločitev. Karkoli si kdo misli o tem, je to bistveno. Sam se je tako odločil, čeprav … Prebral sem odziv direktorja reprezentanc Milenka Aćimovića glede tega. V popolnosti jo podpiram, podpišem se pod vsako besedo. Igrati v dresu s slovenskim grbom je čast. Največja čast. Če se je nekdo odločil, da bo igral za drugo državo, ki mu je nogometno gotovo nekaj dala in mu je bolj pri srcu, pa nimam nič proti. Lahko mu zaželim le srečo in upanje, da se mu bo ta poteza obrestovala. To je to. Kaj bolj oprijemljivega je težko reči.
In za konec - kako težko pa je opisati klavrno sezono vaše Mure?
Uf, to pa je še težje. (smeh) Kot navijač si seveda želim, da bi se Mura izvlekla iz te majhne krize, ki pa ni bila nepričakovana. Ni ga kluba, ki bi bil vseskozi na najvišji ravni in vseskozi uspešen. Nihanjem se je nemogoče izogniti. So vzponi in padci, po katerih pa se lahko krivulja hitro spet usmeri navzgor. Verjamem, da bo tako tudi v tem primeru. Ni treba zganjati panike, temveč utrditi temelje in narediti vse, da bo spet boljše.
