Bilo je v časih, ko je bil italijanski nogomet resnično še vedno italijanski nogomet. Ko je bila serie A z naskokom najmočnejša liga na zemeljski obli, neke vrste nogometna NBA, in se je bilo v tistih časih tujcem podobno težko prebiti vanjo kot evropskim košarkarjem v ligo onstran velike luže. Bili so to drugi, številni bi rekli lepši, vsekakor pa bolj romantični časi, ko so bili na zelenici lahko hkrati le trije tuji nogometaši, vse poti pa so pri tem vodile na italijanski škorenj. Imena so sama po sebi dovolj zgovorna. Van Basten, Gullit, Rijkaard, Matthäus, Brehme, Klinsmann, Maradona, Careca, Caniggia, Sosa, Völler, Berthold, Simeone, Lacatus, Hässler, Aldair, Branco, Taffarel, Brolin, Francescoli ... Kot da bi bral seznam, kdo je kdo v nogometu v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v tehnično in taktično dovršenem »calciu« ni bilo prostora za bleferje, še manj za polizdelke. Bilo je prav takrat, na vrhuncu zlatih časov italijanske lige, ko je na svoj zmenek z zgodovino na škorenj prispel tudi neki trmasti borec, ki je med kariero našel svojo tržno nišo in s trmo, nepopustljivostjo ter seveda nesporno kakovostjo prehodil pot od Spodnje Šiške prek Olimpije, Zagreba, Beograda, Stuttgarta vse do Genove. Možak po imenu Srečko Katanec, jugoslovanski reprezentant in takrat že dodobra uveljavljeno ime na evropski sceni, ki je prav na obali Ligurskega morja spisal najlepše poglavje svoje kariere.
Bilo je v njegovi drugi sezoni. Konkurenca v boju za »scudetto« je bila tisto sezono, sezono 1990/91, milo rečeno, strašna. Branilec naslova je bil Napoli z Diegom Maradono. Milan Arriga Sacchija je bil po drugi strani evropski prvak in se je ponašal z neprebojno obrambo ter nepozabnim nizozemskim triom (Gullit, Van Basten, Rijkaard), Inter Giovannija Trapattonija je imel v svojih vrstah trojico najboljših igralcev iz vrst pravkar okronanega svetovnega prvaka (Brehme, Matthäus in Klinsmann), Juventus je v tistem dolgem in vročem poletju zapravil gore denarja za Roberta Baggia, Thomasa Hässlerja in Julia Cesarja ...
In potem je bila tu Sampdoria, na katero ni nihče resneje računal. Na klopi je sedel gospod Vujadin Boškov, na igrišču pa sta imela glavno besedo Gianluca Vialli in Roberto Mancini, čudovita mešanica tehnične dovršenosti in ubijalskega instinkta. Potem sta bila tu denimo plešasti orel Attilio Lombardo in neumorni ter kot veter hitri Pietro Vierchowod, medtem ko so trio tujcev v tisti sezoni sestavljali pogosto poškodovani Brazilec Toninho Cerezo, Ukrajinec Aleksej Mihailičenko in pa seveda takrat 27-letni Srečko Katanec. Ekipa, ki na papirju ni delovala zastrašujoče, ravno nasprotno, a sloviti, ekscentrični in žal že pokojni Vujadin Boškov je iz njih napravil ekipo v pravem pomenu besede, Ekipo z veliko začetnico. Nekaj, kar je kakšno desetletje kasneje z nekimi še precej manj zvenečimi imeni uspelo tudi enemu izmed njegovih takratnih varovancev. Kateremu, najbrž ni treba pisati ...
Naj dodamo le še toliko, da je tista Sampdoria postala zgodba za vse večne čase. Bila je pravljica, bila je senzacija leta, desetletja, bila je Leicester pred Leicestrom. Vialli in Mancini sta bila v tisti edinstveni sezoni kot Mahrez in Vardy, Katanec in druščina sta jima prinašala vodo, onadva pa sta nato hodila po njej. Katanec pri tem neverjetnem popotovanju ni bil pogosto v prvem planu, ni bil reden gost naslovnic rožnate Gazzette, a Boškov je vedel, kaj in koliko mu prinaša Ljubljančan. Nič spektakularnega, nič zunajserijskega, a vedno si vedel, kaj boš dobil. Pri tem ni varčeval z udarci in ni bežal pred udarci, nikoli ni zahteval odpustkov in nikoli mu niso bili dani. Njegovi gležnji oziroma tisto, kar je od njih še ostalo, so na neki način živ spomenik tega, kakšen nogometaš je bil in kakšen nogomet se je takrat igral. S svojimi koščenimi in vse bolj pretepenimi nogami se je iz neizprosne jugo lige prebil do nogometne NBA in naprej, vse do Wembleyja, kjer mu je ena najmočnejših desnic vseh časov, tista Barceloninega Nizozemca Ronalda Koemana, nekega majskega večera leta 1992 preprečila največji triumf v igralski karieri.
Kmalu po tistem večeru na Wembleyju se je krivulja počasi zasukala navzdol, telo je počasi izstavilo račun in po še letu ali dveh je nastopil konec neke velike kariere. Ter kmalu nov začetek.
S Srečkom so prišle solze
Čeprav je bil še razmeroma mlad in neizkušen trener, se je pravzaprav zdelo le vprašanje časa, kdaj bo dobil priložnost na klopi reprezentance. In res, po letu ali dveh pripravništva je nekega julijskega dne leta gospodovega 1996 tudi uradno sedel na selektorski stolček. Za vse, ki s(m)o imeli priložnost in privilegij živeti ter uživati v tistih časih, je vse skupaj potekalo s svetlobno hitrostjo. ZZ Top, Šovkovski in Ačimović, pa zasneženi Kijiv, Igor Bergant in njegov Miras Pavlins, solze sreče in tista legendarna »Bog je. In vse vidi«, romanje na Brnik, fešta na Prešercu, romanje v Charleroi, Sašo Udovič in Mihajlovićev ovratnik, vmes še nekajkrat ZZ Top, »Kdor ne skače ni Sloven'c« sredi Amsterdama, solze ponosa, Ferski otoki, Osterc kot Van Basten in Rudonja kot, no, Rudonja in spet solze. Pa romanje na Brnik, fešta na Prešercu, Gwangju in spet j*beni Španci, pa Šmarna gora in spet j*bene solze. Da, takrat so odrasli možje pogosto jokali. Najbrž je tako pač moralo biti, najbrž je bilo tako nekje zapisano.
Tista druga epizoda na klopi slovenske izbrane vrste (2013-2017) je bila precej manj uspešna, precej manj posrečena, precej manj čustvena. Redki so pač filmi, ko je drugi del boljši od prvega. Stara ljubezen se ni več razplamtela. Vmes med obema epizodama se je spremenil Katanec in spremenil se je svet. Svet najbrž še toliko bolj, on pa se temu ni znal najbolje prilagoditi. Izgubil se je oziroma izgubil je tudi tisti Midasov dotik. V deželi, kjer je zelo kratka pot med evforijo in depresijo, se je še vedno pogosto gledalo skozi prizmo tistih čudovitih let s konca prejšnjega in začetka novega tisočletja, avra nad njegovo glavo pa je počasi (z)bledela. Sam je pri tem zavzel neko donkihotovsko držo, kot da je sam proti vsem, kot da bi bil skregan ne le z vsem svetom, ampak pogosto tudi sam s sabo. Se kujal, prepiral, verjel v teorije zarote, blodil po labirintu blodenj in zablod, iskal sovražnike tam, kjer jih ni bilo, pri tem pa je slovenska reprezentanca počasi drsela po takšnih in drugačnih lestvicah navzdol. Prepričan in zaverovan v svoj prav ni (bil) pripravljen sklepati kompromisov, četudi je pri tem sem in tja globoko v sebi vedel, moral vedeti, da – nima vedno prav. Predvsem njegovi javni nastopi in tiskovne konference so postale svojevrsten resničnostni šov. Špas teater. Deloval je izgubljeno v nekih besednih akrobacijah, opravičevanjih in obtoževanjih, pri tem pa so bili govorni spodrsljaji, lapsus linguae, vsaj tako pogosti kot ameni pri sveti maši.
Brez fines, brez kančka domišljije, pravzaprav je bil vsaj na prvi pogled tak kot pred desetletji na igrišču. Na videz robat, okoren, brez domišljije in lucidnosti, brez šarma, brez vica, a tako kot je bilo že na igrišču, je tudi tu bistvo očem pogosto skrito. Ko je bil dober, ko je bil pravi, je bil še vedno eden (naj)boljših, kar smo jih imeli. Poskušali so pred njim in poskušali so za za njim, a le redki so se mu približali, še redkejši so ga presegli, pravzaprav je to lani poleti dokončno uspelo le Matjažu Keku.
Zapuščina Srečka Nacionale je v vsakem primeru nesporna. Bil je prvi, ki je popeljal Slovenijo na prvenstvo stare celine, in bil je prvi, ki je popeljal Slovenijo na mundial. Prve pa bojda ne pozabiš nikoli, prva je posebna, edinstvena, zato bo imel vedno posebno mesto v analih slovenskega športa. Vedno bo imel in vedno bomo imeli tiste ledeno mrzle, a čudovite poznojesenske dneve, ko je padal sneg, ko so padali nezemeljski goli in ko je Slovenija živela nogometno pravljico, za katero je leta in desetletja mislila oziroma so jo prepričevali in se je samoprepričevala, da ji ne pripada, da ji ni dovoljena. Srečko pa je pri tem kot neki nogometni Orson Welles, ki je svoje remekdelo, Državljana Kana, ki po nekem splošnem konsenzu velja za največji dosežek sedme umetnosti, zrežiral že na začetku svoje sicer plodovite kariere. Katančev Državljan Kane je bil Kijiv in je bila Bukarešta, kasneje se temu ni uspel več približati, čeprav je kot Welles sem in tja še znal zaigrati na prave strune ter sem in tja še vedno zrežiral dobre oziroma vsaj solidne filme, a vse to je bilo še vedno daleč od tiste mojstrovine, od tistega Državljana Kana.
V zadnjih letih je sicer v Uzbekistanu, daleč od (slovenskih) oči in daleč od srca, »snemal« še eno mojstrovino, še eno remek delo. Uzbekistan na SP bi bila senzacija, Uzbekistan na SP bi bil blockbuster. Mojstrovina, ki bi jo lahko postavili celo ob bok tisti pred četrt stoletja. A še preden je prišla na velika platna, je moral njen režiser zaradi višje sile zapustiti režiserski stolček. Življenje zna biti včasih zelo kruto.
Pri 61-ih je kot vse kaže zaprl svoje trenersko poglavje. Zdaj ga čaka neka druga tekma. Nasprotnik je zahrbten, nepredvidljiv, neutrudljiv in neizprosen. A tudi Srečko ni od muh. Če kdaj, potem zdaj – srečno, Srečko!
