Če je kdo dogajanje s slovensko reprezentanco in le malce okoli nje opazoval kje od zunaj, se mu je na prvo žogo izrisala slike, ki je ne bi mogel spregledati, tudi če bi iz kakšnega razloga to želel. Tik pred oktobrsko potjo naše izbrane vrste v Oslo je nenadoma, brez napovedi in praktično brez slovesa odšel prvi pomočnik Matjaža Keka, sledile pa so tri tekme v mesecu dni, na katerih je Slovenija brez prejetega zadetka zmagala v Kazahstanu, a tudi dvakrat visoko izgubila proti Norveški in ob tem tresenje svoje mreže videla nič kaj pravljičnih sedemkrat.
A ne samo od zunaj. Tudi kakšen kar reden in kar poučen gledalec tekem slovenske izbrane vrste si je zagotovo postavil določena vprašanja ob seštevanju datumov in prejetih golov ter ob spominu na Slovenijo, ki je kot neprebojni zid delovala proti reprezentancam, še močnejšim od Norveške, in proti napadalcem, ne kaj dosti (če sploh) slabšim od Erlinga Haalanda. Zelo legitimna vprašanja, naj si bomo takoj na jasnem – to vemo mi, to veste vi in to ve selektor Kek. Ne gre za zaključke, ne gre za ugotovitve, še manj za sodbe – a vprašanja so bila in so neizbežna.
To smo želeli povedati najuspešnejšemu selektorju v slovenski zgodovini, ko smo ga na tiskovni konferenci po tekmi s temi vprašanji soočili. Tudi če bi šlo za kritični podton, ne bi bilo z njim nič narobe. A precej bolj kot to je šlo za željo vedeti, kako si to sovpadanje takih in drugačnih številk razlaga on. Kako se spoprijema s temi vprašanji, ki v danih okoliščinah nezadržno pridejo sama od sebe, in kako si razlaga možne odgovore. In če so nam dala misliti ta vprašanja, nam je vsekakor dal misliti tudi selektor.
Njegovo delo je bilo kvalitetno
Pa ne s tem, ker mu – kar je tudi glasno povedal – ni všeč ta stvar razmišljanja. To je človeško, to lahko razumemo; oziroma še več od tega. "Nisem si mislil, da bomo zdaj odpirali to temo. Mislim, da gre to v napačno smer – v smer, ki mi ni všeč. Če mislite, da je Boštjan reševal te zadeve, ni res. Reševali smo jih mi skupaj," je bil zelo iskren. In odgovorili smo mu takoj tam, tukaj pa odgovarjamo vam. Ne mislimo tega. Niti približno. In ne odpiramo te teme, hkrati pa smo preprosto dolžni slediti razmišljanju, ki s tako igro številk – morda tudi naključij – neizbežno pride.
Pravzaprav smo dobesedno vprašali, ali je mogoče, da manjka tudi nekaj, kar je kot poklicni donedavni srednji branilec reprezentance in uglednih klubov Cesar tej izbrani vrsti dajal. In onkraj prej citiranih izjav se je Kek tega dotaknil zelo neposredno, zelo iskreno, tudi zelo povedno: "To je popolnoma jasno. Na vrat na nos nisem želel reševati tega. Morda pa bi bilo celo dobro, če bi ... Njegovo delo je bilo vsekakor kvalitetno. Skratka, moramo poiskati energijo, znanje ... Še vedno pa je na koncu igrišče tisto, ki odloča. Vsi mi skupaj, ki zdaj nismo pravi."
Tudi velika Kekova zmaga
Ob tem velja poudariti nekaj, kar Kek morda gleda z napačne strani, javnost pa še verjetneje. Če se pogovarjamo o Cesarjevem odhodu in primanjkljaju po njegovem slovesu, moramo biti pri zornem kotu zelo jasni. Svojega prvega pomočnika je izbral, postavil, določil, v veliki meri pa tudi – kot temu radi rečemo – naredil Kek. On je v Cesarju videl, kar je potreboval in želel imeti. On mu je dal naloge, na neki način je bil tudi Boštjan njegov izbranec in varovanec, od katerega je tako od igralcev s svojimi odločitvami in usmeritvami dobila, kar je mislil in verjel, da lahko dobi.
Cesarjeva prispevek in napredek sta tudi zasluga Boštjana samega, a predvsem sta ena od velikih Kekovih zmag v zadnjih letih. In ne samo da ob tem dejstvu selektor ni bil popolnoma nič kriv za odhod ter ga na noben način ne bi mogel preprečiti – zgodil se mu je v trenutku in na način, ki se (in to smo v Cesarjevi smeri dali jasno vedeti takoj) ne bi smel zgoditi in ki je celoten strokovni štab ter celotno reprezentanco porinil v nedopusten položaj. Saj pa o tem ne more biti nobenega, niti najmanjšega dvoma.
Če torej obstaja primanjkljaj, obstaja zato, ker je Kek ostal brez pomembnega elementa lastnega dela in zaslug. Hkrati pa ima selektor še kako prav, ko je v drugem kontekstu poudarjal, da (kar je naš dodatek) v igri naključij s temi datumi in temi številkami zelo sovpada še marsikaj drugega. Nedvomno ne reprezentanca kot celota ne mnogi njeni pomembni deli niso več na ravni, na kateri so bili na poti do evropskega prvenstva ter predvsem na njem. To pa s podobo kadrovskega štaba nima nič skupnega in vsekakor kliče po izpostavitvi še nekaterih – ob vseh izjemnih zaslugah, s katerimi se podpisujejo pod leto 2024 – imen.
Krivulja prej dol kot gor
"Očitno je, da se nismo več pripravljeni žrtvovati do konca. Ko izgubimo žogo, se več ne odzivamo na način, kot smo se, tudi ni nekega pomaganja. Naprej še ustvarimo kaj, zadaj pa imamo večje težave. Ne samo fizično, tudi mentalno nismo bili na ravni, ki je potrebna za takšnega nasprotnika. Kot bi nam manjkala tista odločilna iskrica, ki je potrebna za iti na glavo in do konca. Jasno je, da nekateri igralci niso v formi. Da je pri nekaterih krivulja po evropskem prvenstvu šla prej dol kot gor. Zmanjkalo pa je tudi tiste energije, tiste neke prepričanosti, odločnosti, ki so nas pripeljale do tega, da je ta reprezentanca razprodala Stožice," je na to temo dejal Kek.
In če on seveda ni omenil nikogar, mi (ob prej omenjenih neodtujljivih zaslugah) preprosto moramo. Jaka Bijol si zasluži spomenik tako na Koroškem kot v prestolnici, a v tem trenutku ni tisti iz pesmice, ki gre levo na Haalanda in desno na Ronalda ter ustavi oba. Slednjega je, prvi pa ga je, jih je in nas je dodobra napolnil z zadetki. Sploh ker malce manj izjemnega Bijola na sredini slovenske obrambe kar očitno manj dopolnjuje Vanja Drkušić, ki je pri Crveni zvezdi na več ravneh naredil korak nazaj – ne zaskrbljujoč in v danih razmerah bržčas razumljiv, a očiten.
Tudi Timi Max Elšnik po nekaj mesecih v Beogradu in v težkem psihičnem položaju dvojnosti med smešno enoznačnim srbskim prvenstvom in trpljenjem ob grozovitem primanjkljaju za boj z velikani lige prvakov ni več tisti EuroTimi. In če to na sredini zvezne vrste kombiniramo z Adamom Gnezdo Čerinom, ki bi spomenik za Euro zasluge moral imeti tako v Idriji kot v Ljubljani, je slika že skoraj popolna. Ker to po nekaj bolj zoprnih atenskih mesecih trenutno ni tisti Gnezda Čerin, ki na Zemlji pokrije vse ostalo, česar ne pokrijejo oceani in morja.
Ko k temu dodamo še rekonvalescenta Karničnika, ki mu je tudi (ali predvsem) zaradi tega Antonio Nusa v četrtek zvečer počel čisto vse, kar je želel početi ... Potem je slika res popolna. No, saj razumete. In to so ravno tisti nogometaši, katerih prispevek v odvzemanju žog, pokrivanju prostora, postavljanju dvojnega bloka pred Janom Oblakom in še čem je preprosto nepogrešljiv. In to je primanjkljaj, ki bi skoraj zagotovo prisoten tudi, če bi bil Cesar še vedno tam (oziroma tukaj), kjer je bil pred oktobrskim nenadnim odhodom.
In ko bo Kek s sodelavci (dosedanjimi in kakšnim novim) iskal rešitve, se bodo omenjeni in neomenjeni varovanci morali zavedati, da morajo del te rešitve postati sami. Da ne bi postali del problema, ki ga za zdaj še ni, ker ga ob koncu takega leta in s tako dobrimi nastavki za prihodnost preprosto ne more biti.
