»Če sem čisto iskren, se najraje ne bi primerjal z nikomer. Najraje bi bil samo jaz. Najboljši jaz, kar sem lahko,« je že pred časom – ne le za svoja leta – zrelo razmišljal dragulj slovenskega nogometa. »Težko je primerjati. Drži seveda, da sva oba visoka napadalca. Drži, da sva oba hitra. Ampak mislim, da imava različen slog igre,« je pojasnjeval Šeško.
Vse od takrat tisti, ki prvega napadalnega aduta slovenske izbrane vrste spremljajo najbolj podrobno, to njegovo željo tudi spoštujejo. Spoštujemo. Primerjav z norveškim strojem po imenu Erling je malo, a se poti enega in drugega ves ta čas prepletajo tako, da tu in tam pač ne gre drugače. Da se tu in tam pač mora zgoditi. Neizbežno. Tega sta se tako Šeško kot Haaland bržčas zavedala tudi ob februarskem žrebu v Parizu, ko je ples kroglic še v drugi zaporedni izvedbi Uefine lige narodov Slovenijo soočil z Norveško. Slovenija proti Norveški je, v kolikor sta le zdrava, neizbežno tudi Šeško proti Haalandu. In morda razmerja moči v tem dvoboju še nikoli niso bila tako zelo izenačena, kot so v tem trenutku. Ker se v tem trenutku morda, čisto morda, prvič nagibajo celo na slovensko stran te enačbe. Ampak pojdimo po vrsti.
