Ste bolj zadovoljni, da je v finalu, ki ste ga gledali v Berlinu, zmagala reprezentanca, proti kateri niste igrali – bi vas bolj preganjalo, če bi evropski prvak postala reprezentanca, ki vas ni premagala in ki vam sploh ni dala gola?
Kar nekaj ljudi je bilo okoli mene, ki so navijali odkrito za Anglijo zaradi tega, ker Slovenija proti njej ni izgubila. In res edina ni dobila gola. Meni je to gledanje razumljivo, malce 'po naše'. Rad imam, da smo v zadnjem času nekatere stvari naredili 'po naše'. Da nismo poskušali biti kopija nekoga. Po navadi so kopije vedno slabše od originalov. Ko sem gledal finale in ko sem med ter po njem malce poslušal, kaj govorijo ljudje okrog mene, vsi pravijo, da je zmagal nogomet. A nogomet je lahko takšen ali drugačen. Kar se tiče igrišča, se lahko strinjam. Vsak ima svoj okus, vsak ima svoj način gledanja. Kar se pa tiče nečesa drugega, me je pa ravno, ko sem se z Dunaja vozil nazaj domov, prešinilo, da je res zmagal nogomet. Ampak nogomet v smislu organizacije, v smislu večtedenskega druženja navijačev z zares redkimi izjemami, v katerih je prišlo do kakšnih incidentov. Še ti so se izgubili v morju pozitivne energije, druženja. Tekme so bile takšne in drugačne. Meni je na koncu, ko potegnem črto, lepo, da se govori o nogometu. Da se govori o tem, ali je nekdo dober ali slab, atraktiven ali ne, da se govori o tem, ali je sodnik dosodil pravilno ali ne, ne pa o čemerkoli drugem. Je pa odločitev, da se vse skupaj odvija v Nemčiji, morda pri vsem skupaj bila odločilna. Ker časi, v katerih je v zadnjih letih živel nogomet, niso bili enostavni. In dobro je, da se razmišlja o tem, ali je lahko nogomet bolj atraktiven in posledično boljši, ali pa gre v to smer pragmatičnosti, rezultata. Vsa ta pozitivnost, druženje, neverjetna energija, ki si jo lahko videl na vsakem koraku, ob nemški organizaciji, je zelo pomembna za moment, v katerem je nogomet. Zato sem finale med Španijo in Anglijo pet minut gledal kot trener, selektor, pet minut kot navijač, pet minut kot nekdo, ki želi biti kritičen, pet minut kot nekdo, ki neskončno uživa v vsakem trenutku.
Ste v finalu morda za trenutek pomislili, da bi lahko bili v Berlinu v kakšni drugi vlogi? Ali vas je kakšna tekma prej bolj preganjala v tem pogledu?
Mene je preganjala zgolj naslednja tekma po našem izpadu proti Portugalski, torej tekma Francija – Portugalska. Čeprav sem med finalom dvakrat, trikrat razmišljal o tem, kako bi jaz reagiral v določenem trenutku, oziroma sem spremljal reakcijo španske klopi po tem, ko so dali gol. In kako so šli v zadnje minute. Ko se je takoj tekma obrnila. Potem sem razmišljal o tem, kako se je Southgate lotil Rodrija. In kako je Španija reagirala po tem, ko Rodrija ni bilo več na igrišču v drugem polčasu. To so stvari, ki jih gledaš kot trener, kot nekdo, ki je bil v tem problemu. Po drugi strani je pa tako, da v štirinajstih dneh ne pozabiš Portugalske. Bilo bi nesmiselno trditi drugače.
HOTEL SEM DATI MISLITI, DA SLOVENSKI NOGOMET NI ODVISEN OD ENEGA ČLOVEKA
Danes, ko se pogovarjava o tekmi s Portugalsko, je od nje minilo točno dva tedna.
Da. Malo in veliko. (smeh)
Je tako, kot bi bilo včeraj ali kot bi bilo v prejšnjem življenju?
Po svoje oboje (smeh). Je nekaj, kar ostaja. Meni je ob vsem tem, o čemer smo se pogovarjali, da se je zgodilo na evropskem prvenstvu, zelo dobro predvsem to, da smo tudi mi bili del tega. Slovenija po tolikih letih na evropskem prvenstvu. In da smo se predstavili na tak način, kot smo se predstavili. Odlično. Če sem prej govoril skozi objektiv trenerja, selektorja, pa me veseli to, da se vsi igralci, strokovno vodstvo, pa upam da tudi vsi na nogometni zvezi zavedajo, koliko prostora za napredovanje še imamo. Da smo lahko še boljši. Bili smo dobri, v nekih trenutkih igre smo bili perfektni, v nekaterih trenutkih pa je še ogromno prostora za napredek. Nismo omejeni, da je to zdaj vrhunec in a boljše ne gre. Ne, nikakor. Gre boljše! Gre boljše v vseh fazah igre in to je zame nek izziv, nek motiv, da je ta nogomet živa zadeva. Neka moja mantra tega Eura je prilagodljivost. Ves čas govorijo, kako se znajo tudi najboljši prilagoditi. Kako se znajo tudi tisti, ki imajo milijarde, prilagoditi. Na koncu koncev je rezultat tisti, ki šteje. Ker drugače bi bil Carlo Ancelotti največji 'bumbar' med trenerji. Tudi takšna razmišljanja sicer so legitimna in delajo nogomet zanimiv, drugačen od vsega. Je pa ta naša prilagodljivost nekaj, kar me veseli. To, in dejstvo, da smo bili zraven. Tako na igrišču kot na tribunah. Tega nam nihče ne more vzeti. To ne bom rekel, da je naša zmaga, je pa zagotovo veliko zadovoljstvo.
Vam je všeč ta dediščina, ki jo je pustila Slovenija? Ko gledate vzdušje v javnosti, vzdušje v slovenskem nogometu? Je to tisto, kar ste želeli pustiti?
Da, absolutno. To je tisto, kar ti na koncu nekaj poplača. Sej imamo vsi mi premije, ampak tega pa se ne da plačati. Predvsem pa tudi to, da se je vera v nogomet vrnila na nek pozitiven način. Sej so bile debate, Iličić da ali ne, ali napademo ali se branimo, ali smo bili gledljivi ali ne. To je meni vse okej. Ampak nogomet je pa bil. Bel in črn, rdeč in črn. Kakršen koli, da je bil, je bil v neki neverjetni energiji. To pa je nekaj, kar je sprožilo pri igralcih in pri vseh nas v strokovnem štabu neke občutke, ki nam doslej niso bili ravno največja odlika. Neki nacionalen naboj, neka privrženost. Kako so peli navijači himno in kako so peli igralci na igrišču himno, to je povezljivo, združljivo, dobro.
Vi boste torej tisti, ki boste čez dober mesec sestavili seznam igralcev za prvi tekmi nove sezone lige narodov?
Vedno sem ga. In vedno ga bom. Dokler ga jaz podpisujem.
No, saj veste, kaj vas želim vprašati.
Jaz o tem odkrito govorim. Mi je pa v redu, da tudi jaz včasih malce igram.
Zakaj ste vrgli to kost? Zakaj ste po Portugalski govorili nekoliko skrivnostno v smislu 'kdorkoli bo pač vodil to reprezentanco v prihodnje', to tudi ponovili in pustili nekaj negotovosti?
Zato, ker sem točno tako mislil. Hotel sem dati misliti, da je slovenski nogomet tudi na evropskem prvenstvu pokazal, da ni odvisen od enega človeka. In to je meni dobro. Da je neka hierarhija postavljena, tako na igrišču kot pri odločanju. Ampak slovenski nogomet se ne sme zadovoljiti, da ima samo enega pomembnega. In meni je bilo neverjetno všeč, ko sem bil primoran v nekem trenutku menjati, ker je imel Janža dva rumena kartona in je bil posledično kaznovan, pa se je rešitev, ki smo jo našli, izkazala za dobro. Se pravi, da nismo odvisni od samo enega. Jasno je, da je tukaj Jan Oblak mogoče najbolj izpostavljen, da je na tistem mestu, ki si ga je zaslužil skozi desetletje in več igranja na najvišji možni ravni. Dobro je, da to izkoristimo na najboljši možni način, ampak da hkrati ne pozabimo na vse ostale, ki sestavljajo mozaik. Kar se pa tiče stroke, slovenska stroka je dokazana. Z največjimi uspehi v klubskem in reprezentančnem merilu. Zakaj bi bilo povsem vse skupaj odvisno od enega človeka? Imel sem covid, umrl mi je oče, pa je slovenski nogomet funkcioniral! Meni poveličevanje, idealiziranje nekoga nikdar ni šlo. Tu in tam znam sestaviti skupaj tri besede. In potem to daje neko dodatno težo nekemu mojemu razmišljanju, ki pa je bilo najbolj odkrito, kar je lahko.
JASNO JE, DA MI NA TEM EURU NISO BILE VSE STVARI VŠEČ
Ste sprožili malce panike? Je bilo veliko klicev?
Ne, res ne. Ker sem takoj v naslednjem trenutku vsem dal vedeti, da ni sploh razmišljanja o tem. Želel sem samo povedati, da slovenski nogomet ne sme biti in nikoli ni bilo dobro, ko je bil samo eden. In to je meni okej. To je bilo meni v tistem trenutku pomembno povedati. Dejansko stvari so postavljene, dejansko je postavljen tudi nek sistem, skozi U-17, skozi U-19, skozi U-21. Upam, da bo mlada slovenska reprezentanca šla na evropsko prvenstvo. To bi bil naslednji 'top' mejnik slovenskega nogometa. Tudi stroka je zložena, postavljena, selekcionirana. Da je lahko boljše, pa seveda je lahko.
Kako pomembno je za vas, da čutite, da to ni vrhunec? Če bi čutili, da je to vrhunec, bi verjetno težje nadaljevali na slovenski klopi?
Nekateri mi pravijo: 'Matjaž, zdaj si na vrhu, zdaj moraš iti. Ker od zdaj je lahko samo slabše.' Ko sem z Rijeko osvojil naslov, nisem šel. Po svetovnem prvenstvu v Južni Afriki prav tako nisem šel. Vem, kaj me čaka. Če proti Avstriji v ligi narodov ne bomo videti dobro 10 minut, bodo znova vsi selektorji. Navsezadnje tudi, ko sem se uvrstil na evropsko prvenstvo, nisem nikoli imel občutka, da lahko čisto mirno sedim na slovenski klopi. In to je tudi prav, ker sem zato še bolj osredotočen. Ne vem, zame gredo stvari po neki logiki. Seveda pa ne smemo pozabiti, moramo ostati objektivni, samokritični in se zavedati, da nas 24 let ni bilo na evropskem prvenstvu, da nas 14 let ni bilo na velikem tekmovanju. In vmes so zastavo slovenskega nogometa držali Maribor, Mura, Olimpija, z uvrstitvami v skupinske dele evropskih tekmovanj, česar prav tako ne smemo pozabiti.
Vaš strokovni štab ostaja enak, nespremenjen? Ali boste kaj posegali vanj? Ste se že kaj pogovarjali s sodelavci, če greste v isti zasedbi naprej?
Nisem se še kaj veliko pogovarjal. Jasno je, da mi na tem evropskem prvenstvu ravno vse stvari niso bile všeč. So nekatere stvari, ki jih moramo na vseh ravneh izboljšati. In dejstvo je, da je neka sinergija v danem trenutku odvisna tudi od pogledov, ki jih imaš na nogomet; od nekih rešitev, ki jih zahteva nogomet. To je navsezadnje stvar nogometne zveze. Mogoče se kdo počuti že toliko sposobnega, da gre na bolje. Jaz v tem momentu nisem kaj veliko računal. Vsem skupaj se nam pogodbe iztekajo. Z večino stvarmi sem zadovoljen, z nekaterimi pa ne. Jaz želim biti boljši, jaz hočem biti, vem, da se sliši klišejsko, ampak želim biti perfekcionist. Zavedam se, da smo lahko v nekih momentih še boljši. Čeprav je bilo, še enkrat ponavljam, vse od organizacije do obnašanja, dobro.
Ta čustva so bila tako ekstremna, da se jih ni dalo primerjati s čim, kar ste prej doživeli z istimi ljudmi. Verjetno je tudi zaradi tega prišlo do nekih manjših zadev. Kako iti od tukaj naprej?
Tukaj mora biti najprej vsak sam dovolj samokritičen, postavljen v situacijo, da ni nekdo edini, on sam. Na igrišču in izven igrišča mora biti sinergija, skupno sodelovanje. Ker sem že večkrat povedal, da 'one man band' pri meni ne igra več. Matjaž Kek ni tako pomemben, da ga ne bi mogel nekdo zamenjati. Da ko Matjaž Kek dobi rdeči karton, je bolan ali se zgodi kaj v njegovem življenju, gre slovenski nogomet dalje. Tudi A reprezentanca. Jaz želim, da A reprezentanca funkcionira na tak način, da se vsak zaveda svoje odgovornosti, ampak da je vsak postavljen na tisto mesto, ki mu pripada. Jaz ne morem pripravljati špagetov in kuhati, pripravljati dresov in podobno, ker tega ne znam. In tukaj je pomembno zavedanje vsakega v določenem trenutku. Če pa kdo odleti stran od sistema, potem je bilo pa že jasno pokazano in dokazano, da je vsakdo zamenljiv.
TO MORATE VPRAŠATI OBLAKA, JAZ PA UPAM, DA ...
Ima Jan Oblak še vedno reprezentančne ambicije? Ste že govorili z njim? Javna skrivnost je, da je treba ogromno vlagati v njegovo telo, da ima že pri teh letih ogromno težav. Je on še vedno ta, ki želi vse dajati za reprezentanco?
To je vprašanje zanj. Nisva še, zagotovo še bova, govorila tudi na to temo. Upam, da jih ima. In da to zanj ni bil reprezentančni vrhunec. Ta njegova želja iti z reprezentanco na veliko tekmovanje se mu je zdaj izpolnila, ampak všeč mi je, da so imeli tako Jan kot vsi ostali višje cilje. Da imajo višje cilje. Tako kot jaz. Tudi Ameriko, Kanado in Mehiko bi bilo lepo pogledati 'od spodaj', z igrišča, ne samo 'od zgoraj'. Mislim, da bo to zanimivo.
Verjetno vam je to, kar ste rekli, višji cilji, to razočaranje, ki smo ga videli po Portugalski, najlepše sporočilo tega evropskega prvenstva, kakorkoli da je bolelo?
Saj pravim, to so te zadeve, ki ti dajejo energijo, o tem začneš razmišljati. Malce časa se zavrti, da, to je to! To je plafon dogajanja Slovenije, kar se tiče evropskega prvenstva. Izziv za več. In ne neko razmišljanje 'v redu, saj smo bili dobri'. Zdaj pa roke gor in noge gor pa ni treba več nič. Če ima kdo slučajno to miselnost, smo v težavah. Potem bo zelo hitro sledila ledena doba slovenskega nogometa. Ker tudi vsi ostali delajo. Tudi Gruzijci so igrali, tudi Albanci so igrali. In noben več nas ne bo čakal. Niti eno minuto. Je pa jasno, da so nekateri na limitu, da bo treba razmišljati o novi energiji. A to je toliko logičen cikel, da ni smiselno bežati od njega, si zatiskati oči in govoriti, da je samo dobro, dobro, dobro. Mene to ne zanima.
Je tista žoga na konici noge Dioga Coste nekaj, kar se vam je največkrat zavrtelo v zadnjih dveh tednih? Tisti Šeškov strel, tisti trenutek, ko bi verjetno šli v četrtfinale?
Jasno je, da vedno neki momenti določijo zmagovalca ali poraženca. Jaz porazov nikakor ne morem slaviti in jih nikoli ne bom slavil. Da pa lahko naslednji dan trezno razmišljam in da vidim v vsaki zmagi, da bi lahko bilo kaj boljšega, v vsakem porazu, da je bilo v njem kar nekaj dobrih stvari, je pa tudi dejstvo. Če nekdo misli, da bi mi morali proti Portugalcem se nadigravati, iti v iskanje posesti 50:50 …
Saj tega nihče ne misli zares, mar ne?
Ne vem, ne vem. Meni se včasih zdi, da se nekaterim zamegli um, ko morda niso odgovorni za nekaj, pa lahko kar nekaj 'bluzijo'. Poskušali smo izkoristiti vse resorse, ki so nam bili v danem trenutku na razpolago. Nekatere odločitve so bile dobre, nekatere so bile manj dobre. Meni je kot trenerju, selektorju, popolnoma jasno, da nam je malce manjkalo v tistem delu, ko bi bili še kvalitetnejši v planu igre. Da smo bili perfektni, kar se tiče želje, motiva, taktične discipline. In da smo stali tako taktično dobro, da bo verjetno na nekih nogometnih seminarjih našo postavitev kazal kot primer dobre prakse. Jasno pa je, da v tisti transformaciji, v trenutkih, ko smo dobili žogo, da bi lahko bili boljši. Da bi morali biti boljši na tej ravni. To pa vleče za seboj tudi, da mogoče vsi igralci niso bili v igralski minutaži na maksimumu. In to se je videlo v trenutkih, ko smo dobili žogo, ko bi morali odigrati najboljše. Če grem pogledati, mi smo v kvalifikacijah dali 22 golov. Na prvenstvu smo jih dali premalo. Zame premalo. Ne da nismo imeli priložnosti, imeli smo jih. A individualna forma in neke ključne odločitve kakšnega igralca v danem trenutku, so bile takšne, kot so bile. Sam pravim, da tudi po enajstmetrovkah moraš zmagati, tudi enajstmetrovke moraš zadeti. Zato pravim, da je tukaj tak velik prostor za napredek. Ker vem, da bomo septembra, oktobra, novembra boljši v nekaterih fazah. Če bomo šli toliko na glavo, kot smo šli zdaj. Če bo kdo mislil, da nam Slovencem zdaj tega ni treba, potem bomo imeli druge težave. Igralsko bi rad bil boljši, ker smo bili že boljši. Na nekaterih tekmah v kvalifikacijah smo v tej fazi igre bili fenomenalni. Tukaj je manjkala individualna forma nekih posameznikov, ampak so pa vsi ti posamezniki znali trpeti za sistem.
ČE BI O MENI MESEC PRED PRVENSTVOM PISALI, DA ME HOČE MANCHESTER UNITED ...
Že pred Portugalsko ste rekli, da moramo Benjaminu Šešku pomagati oziroma da mu morate. Potem se je zgodila še Portugalska. Zdaj to verjetno še v večji meri pomeni, da bo moral na nek način začeti iz ničle v reprezentanci oziroma kakšen program imate z njim?
Iz ničle ne, nikakor. On je vseeno že neko ime. Proti Portugalski je odigral najboljšo tekmo na evropskem prvenstvu. Upam, da se tega zaveda on in vsi ostali okrog njega. To je način, to je čas, skozi katerega bo moral iti. Kako bo on obvladoval to neverjetno popularnost, to simpatičnost, ki dviguje množice, a nosi s seboj tudi določen pritisk … To je stvar, ki loči dobrega igralca od odličnega. On ima pred seboj zelo veliko izzivov. Tudi kar se tiče bundeslige, ne samo reprezentance. In na vseh straneh se razdajati, tega se dan danes ne da več. Danes je življenje tako zahtevno, da ti moraš del nečesa žrtvovati, da boš lahko na drugi strani perfekten. Perfektnost zahteva bundesliga, perfektnost bo zahtevala tudi reprezentanca. Vesel sem pa, da se od zadaj kažejo ljudje, ki bodo lahko mirno igrali namesto njega. In v nekih delih tekem smo igrali brez njega. Jaz imam rad igralce, ki znajo prilagoditi trenutno situacijo svoji formi in se žrtvovati za nekaj, kar morda ni čisto njihova naloga, ampak se žrtvujejo. Tukaj mislim na Šporarja. Največ kritik leti na Šporarja, ki pa je v nekih momentih oddelal tekme, ki so lahko za učbenike, kar se tiče žrtvovanja za ekipo. Naj pogledajo ti strokovnjaki, kako je Foden igral v finalu, kje je igral in na kakšen način je igral. Koliko časa je tekel za Rodrijem in pozabil na tisto, v čemer je najboljši, s čimer je navduševal v Manchester Cityju. Eno je navijaška želja, navijaško gledanje, drugo pa so čisto konkretne zadeve, ki jih kot trener lahko vidiš ali pa ne.
Od zunaj bi zelo hitro lahko kdo prišel do zaključka, da je bil Šeško vroč, v formi, potem pa je prišla odločitev, da bo ostal v Leipzigu in bi lahko kdo to doumel, kot da so mu sanje padle v vodo. Je to prava interpretacija ali je popolnoma zgrešena?
Zagotovo je vse dogajanje pred evropskim prvenstvom vplivalo na Benija. To pusti posledice na vsakega. Saj če bi, zdaj karikiram, o meni mesec ali dva pred prvenstvom pisali, da bom šel v Manchester United ali Arsenal, bi verjetno tudi jaz v nekaterih trenutkih razmišljal, 'joj, kako bo zdaj vse skupaj potekalo'. Tako je tudi pri igralcu, absolutno so mu misli bežale. Tako kot so bili vsi drugi osredotočeni na reprezentanco, so njemu misli uhajale na klubske stvari. Navsezadnje je tudi novo pogodbo z Leipzigom podpisal tik pred začetkom. In to je lahko dobro, lahko pa gre tudi v drugo smer. Ne bi rad bil sodnik, je pa Beni Šeško figura nove generacije. In upravičeno se okrog njega govori. V dobrem in tudi manj dobrem, ne bom rekel slabem. Ker sem rekel, mene je njegovih par reakcij navdušilo. Ne morem pa reči, da nisem vsega tega, kar se je dogajalo okrog njega in z njim, pričakoval. Sem. Ker nekaj kilometrine v nogometu vseeno imam. In mogoče bi bilo včasih dobro, da kdo posluša tudi koga drugega. To ne bi bilo slabo. Ne zaradi tega, da bi se kdo želel vtikovati v zadeve koga drugega, ampak zato, da bi bilo vsem nam boljše.
Poudarjate homogenost, vsi smo jo. Borbenost Slovenije, taktična disciplina. Je to evropsko prvenstvo zmaga homogenosti, je to evropsko prvenstvo zmaga nekih reprezentanc iz drugega plana, ki ste uspele priti daleč? Navsezadnje tudi Španija, ekipa sestavljena z ene zelo velike skupine Sociedada, Athletic Bilbaa, šole Barcelone. Neki uigrani mehanizmi. Nekaj, na kar se v reprezentančnem nogometu bolj stavi kot na sestavljanje superzvezdnikov?
Vedno več se poudarja, da reprezentance, ki imajo rezultat, delujejo po principu kluba. Nekdo je že pred časom rekel, da Slovenijo vidi kot klubski ustroj. In lahko se odločiš, da čakaš na potezo Leaa, Ronalda, lahko pa se odločiš, da ti ekipo drži duh Rodrija na eni strani, na drugi strani Oyarzabala, ki prihaja iz Sociedada in ki je pravzaprav neka figura španskega ponosa, ponosa Baskov. Saj tudi zdaj na Tour de Franceu gledaš več baskovskih zastav kot francoskih. Vsakdo se odloči za svoj način. Zelo težko so se odločili, kdo je najboljši igralec na prvenstvu. Najboljših strelcev je bilo kar šest, ki so dosegli po tri gole. Mladih igralcev, ki so izstopali, ki so opozorili nase, je bilo kar nekaj poleg Yamala. Nogomet se širi. Kakovost se širi, tudi gledanje rešitev, ki te pripeljejo do rezultata v nogometu, so popolnoma različne. Jaz upam, da je v Sloveniji zdaj jasno, na kak način lahko pridemo rezultata. Ob tem, da se zavedamo, da imamo tudi kakovost. Ker brez kvalitete se ne da. Samo na petje himne, ponos, energijo navijačev, se ne da funkcionirati. Ker Karničnik je tako igral, ker ima kakovost. Bijol je igral s svojo kakovostjo, Drkušić je igral s svojo kakovostjo. Zdaj govorim o defenzivnem bloku, toda tudi ofenziven ima kakovost. Na koncu smo si ustvarjali priložnosti proti najboljšim reprezentancam na naš način. Kam bo pa šel nogomet … Meni je res brezzveze, da hoče nekdo to determinirati. Nogomet je zanimiv ravno zaradi tega, ker je danes takšen, drugič drugačen. Ker enkrat zmaga en, drugič drugi. Če bi vse bilo po kopitu Manchester Cityja ali Barcelone v času tiki–take … Ne, meni je ta Španija bila všeč ravno zaradi tega, ker je bila energija prežeta s filozofijo. Energija in filozofija španskega pogleda na nogomet. Ampak zame bi nogomet zmagal tudi če bi Angleži zmagali. Na svoj način, zakaj pa ne? Pred toliko in toliko leti so zmagali Grki, pa se je nogomet še naprej razvijal.
Zanimiva teza: Athletic Bilbao ali Sociedad sicer nista daleč od tega, ampak če bi recimo imeli na sredini lestvice neke močne lige klub, ki bi vlagal samo v domače igralce in bi bil sestavljen samo iz španskih, angleških igralcev, kako blizu bi bili potem temu, da bi rekli: bom vzel kar njih in iz njih naredil reprezentanco?
Ne, to se ne more zgoditi. To je malce preveč. Ampak čas, ki ga imaš na razpolago skozi treninge, da pripraviš reprezentanco, je vedno manjši. In priti do avtomatizmov, ki so pomembni tudi Slovaški, Avstriji, Sloveniji, ne samo velikim reprezentancam, je težko. Moral jih boš nekako že jemati iz klubov. In če dva, tri igralce iz istega kluba povežeš, je veliko lažje. Predvsem pa mislim, da gre tukaj za karakter. Karakter, ki ga nosi Bilbao, Sociedad. Karakter, ki ga nosita Real ali Barcelona. Če se zdaj vrnemo na prvenstvo. Kdo lahko mene danes prepriča, da Carvajal, s svojimi leti, z igranjem za takšen klub, kot je Real, ni bil eden izmed najpomembnejših v senci tega španskega uspeha? In v tistem momentu, ko Carvajala ni bilo zaradi kartonov, je tudi Španija parkrat zaplavala. Se pravi, ne moreš reči, da je Iličić prestar s 36 leti, da je recimo Carvajal prestar, da je Yamal premlad s 17 leti, da je ta, ki ima, levo nogo, edini pravi … Na koncu pa, zakaj ne bi smel sestaviti reprezentanco iz zvezd angleške premier lige? Jasno, da je to problem, ko ti pridejo utrujeni, s svojimi mislimi … Težko je to potem sestaviti. Čeprav, bolj kot je šel turnir h koncu, bolj so se sestavljali. Tako da ravno ta raznolikost, pisanost nogometa, je tisto, kar daje čar. Nihče mi ne more reči, da je pravilno igrati zgolj samo s kratkimi podajami, da je pravilno zgolj čakati. Ta raznovrstnost je meni bližja, kot samo ena linija. Ker včasih je bil Milan s 4–4–2, samo to je to. Včasih je bila Barcelona s tiki–tako edina prava pot. Danes več tega ni. Danes modri vzamejo od vseh najboljše in se prilagodijo. Zato je bilo to prvenstvo prilagodljivosti, kar se tiče igrišča.
NIMAM MENEDŽERJA, TELEFON MIRUJE, PONUDB NI, TUDI OD NOTTINGHAM FORRESTA NE
Naredili ste si ime, na Balkanu ste ga sicer že imeli, zdaj ste si ga naredili še v širši nogometni javnosti. So bile kakšne zanimive ponudbe v zadnjih dveh tednih? Delate sami ali z menedžerjem?
Ne. Niso bile. In ne delam z menedžerjem, vedno sam. Pa ne zato, da ne bi priznaval pomembnosti agentov v sodobnem nogometu. Ampak življenje me je to naučilo oziroma tako bom rekel, jaz sem malo prestopal. Jaz se rad usidram, ko enkrat najdem izziv. Selektor sem bil kar nekaj časa, tudi na Rijeki sem bil dolgo. V bistvu samo Arabija, že zaradi vsega, kar nosi tisto podnebje, sem bil kratek čas. Tako da, ne. Ponudb ni bilo.
Ni vam Miran Pavlin rekel za Nottingham Forrest?
Ne. (smeh) Ampak njegov odhod v Nottingham Forrest je spet nekaj, kar daje slovenskemu nogometu neko širino. Ne more kar vsakdo iti v premier ligo. In vsi mi delamo za to, da … Kaj mislite, da meni ni zdaj lepše, ko me zdaj bolj hvalijo, namesto da bi me obešali in menjavali, tako kot so me na Balkanu po tisti tekmi v Beogradu? Saj jaz ne bom nikoli pozabil Beograda, da ne bo kdo to mislil. Ampak zaradi uspeha na Euru zdaj nikakor ne morem postati prevzeten, ampak se zavedati, da sem bil zgolj del tega uspeha.
Prav je, da nihče ni v to drezal prej, zdaj je čas verjetno pravi tudi za to vprašanje: boste šli na kosilo z Miho Zajcem?
Ne bom šel na kosilo, ampak ga bom zagotovo spremljal. Ga že spremljam. Sem že gledal tekmo Fenerbahceja. Izziv je velik, tako da ostajam pri tezi, ki sem jo že tolikokrat izrekel. Še danes mi je žal, da Kevin Kampl v nekem trenutku ni bil del slovenske reprezentance. Še danes mi niti malo ni žal, da je bil Jojo Iličić na tem evropskem prvenstvu. In zelo vesel bom, če bo Miha Zajc s svojo kakovostjo, s svojo pripadnostjo, bil znova del te zgodbe, zakaj pa ne?
Njegovo sporočilo je bilo zelo čustveno. Ga niste dojeli tako, kot da ne bi bil več rad del te reprezentance?
To je odločitev vsakega posameznika. Saj mogoče ima v tej generaciji še kdo takšno idejo in jo je tudi povedal, ampak tudi to so načini, ki dajejo za prav vsakemu posamezniku, da se odloča po svoji vesti. Jaz pa pravim, da slovenski nogomet v tem trenutku s to ozko bazo ne sme biti zamerljiv. Predvsem ne sme biti obarvan v kakršnokoli barvo. Ker mislim, da so nam ravno navijači vsem dali misliti, kako lahko se je združiti in kako lepo je, ko mislimo isto, dihamo isto in imamo iste cilje. Navijači. Ker tam so bili in levi in desni, in črni in beli. Meni je s tem na pladnju prineseno, na kak način naj razmišljamo o vsem tem. Enkrat ga ni vpoklical, pa je govoril proti selektorju, ali ga bo selektor zdaj vpoklical? Ali pa ta je iz Maribora, on je iz Ljubljane, koga bo vpoklical? To so nebuloze, to je bolno …
SLOVENSKI SMO V TEM SVETOVNI PRVAKI, A TUDI DRUGI SO PODOBNI
Je pa kratka ta navijaška pot. Po košarki že vsi udrihamo.
V tem pa smo Slovenci svetovni prvaki. (smeh) No, pa sej je povsod tako. Poglejte, kaj so Angleži delali s Southgatom. Že 60 let čakajo, da pride domov tisto, kaj oni smatrajo, da je tam doma. Pa je zdaj v zadnjem času angleški nogomet v samem vrhu. In slej kot prej se bo zgodilo, da bodo tudi dvignili kanto. Mogoče imam to srečo, da sem dal že toliko skozi, da me takšne stvari več ne ganejo in da ne razmišljam toliko o tem. In da so mi te stvari kristalno jasne. Še enkrat ponavljam, že Avstrija in Kazahstan v ligi narodov, bosta takoj že lakmusov papir za vse. Po drugi strani pa vedno govorim, tega, kar se mi je zgodilo, mi nihče ne more vzeti. Jaz sem bil zdaj na finalu evropskega prvenstva. Bila je že globoka ura po finalu, ko smo prišli do hotela. Bil sem s petimi ali šestimi igralci iz generacije, ki je bila v Južni Afriki. Meni je to bilo lepo. Spili smo pivo – dobro, nekateri pivo, drugi viski –, bile so nogometne teme. In meni je to lepo. Škoda, da jih ni bilo deset za mizo. Generacija nekje pušča svoj pečat. In v našem športu je tako, da smo mi sposobni debatirati oziroma že prav nesramno polemizirati ali Roglič ali Pogačar. Tega človek ne more verjeti. Mi smo sposobni debatirati, da ne bom navijal za reprezentanco, ker v njej igra kapetan Olimpije. To so … Eno je morda preveč poudarjanja teh navijaških pogledov, strasti, ki pa so zdaj s temi možnostmi komuniciranja na vse žive načine, vedno bolj prisotni. Če je slovenska narodno-zabavna glasba zelo prepoznavna, je tudi to, o čemer govorim zdaj, nekaj, kar je zelo prepoznavno.
Tour de France pa vam je pogodu, če odmislimo, da je Primož Roglič žal padel.
Da, res je. Gledam to. In najbolj ravninska etapa je meni najbolj zanimiva. Ker toliko stvari s širino prezentacije skozi prenos izvem, da je to neverjetno. Včasih o tem nisi imel pojma. Jaz sem zdaj gledal dva dni Tour na nemških kanalih. Jaz sem zelo vesel, da naši, ki ustvarjajo to vsebino, niso kaj veliko slabši ali pa sploh niso slabši od silne ekipe ARD–ja. In to je meni lepo. Jaz komaj čakam danes, da imam pri mami kosilo, potem pa začnem gledati. Najprej na Eurosportu, ker prej začnejo, potem ob 15.00 pa na 'nacionalki'. Odlično je, kako spremljamo kolesarstvo. A zdaj se šele ogrevamo za Pariz in olimpijske igre. Najlažje šport združi. In hvala bogu, naj bo veliko dobrega in kvalitetnega športa. Šport združi, šport lahko tudi spravi v polemike. Recimo v primeru košarke. Toda ti košarkarji so bili evropski prvaki. Da bomo mi vsake dve leti v takšni podobi, tudi v primeru nogometa, da bomo vsake dve leti na velikem tekmovanju imeli 70 tisoč navijačev … Ne bomo. To mora biti jasno. Ali bo Kek zraven ali ne, je vseeno. Zato se spet vračam na tisto: Kdorkoli bo zraven, vse je postavljeno. Ker so igralci vse skupaj postavili, ne jaz ali strokovni štab. Igralci so se sami deklarirali na tak način, kot so se potem tudi prezentirali. Ponosni in usmerjeni v tisto, kar jim bo prineslo rezultat. prezentirali smo se na način, da je nekdo jezen, ker na trening pride samo en novinar, potem pa k temu novinarju na izjave pride glavni igralec. Ja, tako pač je. To se pravi, da nam je mar. Ker jaz govorim o nečem, o čemer mi je mar. Tukaj jaz to vidim tako, da smo mi vsi podpisani pod Slovenijo. To pa je najpomembnejše. Ali je bila predsednica zraven, ali je bil nek minister, ni pomembno. Ko se vse skupaj združi v eno celoto, je pa lepo. Meni je lepo. Moramo povedati, ko prideš na letališče, ko vzameš akreditacijo za finale, vedo za Slovenijo. Seveda tudi zaradi Aleksandra Čeferina, ki je pustil tudi svoj pečat. In ki je javno povedal, da navija za Slovenijo. Pa za koga naj navija? Za Gruzijo? To je meni bolano. Ampak zaradi tega nismo imeli nobenih benefitov. Niti pri sodnikih. Kvečjemu kaj obratnega. A še enkrat: Na ta način prezentirati nogomet, skozi takšno evropsko prvenstvo, s toliko energije, s toliko pozitivnega druženja … Ko sem prišel v navijaško cono v Berlinu, ker sem prišel en dan prej in sem bil sam, sem si jo imel možnost ogledati. Meni je to bilo 'top'. Skupaj sedijo za eno mizo Španci in Angleži, ki so bili ves čas malce problematični. Mene navdušuje, da je bilo na tribunah ogromno otrok in mladine. Mladine, ki se vrača k športu. Sej je v redu, fotografiranje, 'selfieji' in podobno. Sej je tudi to pomembno. A to je dediščina, to je tisto, kar ostane.
Imate že datum v glavi, ko začnete operacijo ZDA, Kanada, Mehika ali ni datumov v vašem poslu in se je ta operacija že začela?
Da bi si zdaj rekel: 'Okej, zdaj bom pa 14 dni brez nogometa'. Jaz sem se vrnil k svoji življenjski rutini, ki me dela mirnega, takšnega, kot pač sem. Zame v zadnjem obdobju življenje ni bilo ravno idealno, včasih je bilo težko, ampak vedno je bil nogomet tisti, ki mi je pomagal. To moraš najprej spoštovati, ta privilegij je treba spoštovati in jaz ga dejansko spoštujem. Jaz že dolgo nisem bil na morju, zdaj bom šel za par dni. Ampak da bi rekel, da me zdaj v tem času nogomet ne zanima. To je nemogoče. Na svoj način. Jaz se ne budim in ne hodim spati z analizami. Jaz sem dovolj tega videl, šel skozi veliko tega. In zdaj poskušam razmišljati na svoj način. Moje glavno razmišljanje je, da nekateri igralci zdaj niso bili v optimalni formi. In razmišljam, kaj imam na razpolago, da to zamenjam. Da jih naredim boljše. Kaj bi lahko na krilih naredil boljše. Zlagal sem kockice, v Nemčiji sem celo risal nekaj. Ker hočem gledati nogomet na svoj način. Nočem več padati pod vpliv nekega trenerja. Ne, tam zgoraj, ko smo sedeli, so bile vrhunske zvezde svetovnega nogometa, vrhunski trenerji, od Capella, Wengerja, Beniteza, Löwa, Klinsmanna, Kloppa. To je bilo strašno. Še vedno sem se najbolj pogovarjal s Stojkovićem. Rekel mi je, da si je mislil, kako težko mi je moralo biti prejeti gol v 95. minuti medsebojne tekme. Jaz sem mu pa rekel, da sem pomislil, kako je bilo njemu težko. Videl sem, kako se je začel takoj opravičevati, da je imel večjo posest. (smeh)
