Tega ni bilo v scenariju. Angleži so stavek ponavljali znova in znova, a v isti sapi znova in znova poudarjali , da si je Slovenija vodstvo zaslužila. Pisal se je november 2011, ko je mlada angleška reprezentanca izgubila svojo zadnjo kvalifikacijsko tekmo, včeraj je bila zrela za prekinitev dobrih 10 let trajajočega niza.
Na tisti novembrski tekmi so v tej starostni kategoriji angleške tri leve zastopala imena, kot so Jordan Henderson, Alex Oxlade-Chamberlain, Ross Barkley in Jack Butland. Čeprav so primerjave nehvaležne, ker nadaljevanje poti vseh naštetih že poznamo, se zdi, da trenutna angleška zasedba obeta vsaj za odtenek več. Če vprašate tiste najbolj optimistične, ki jih, ko je govora o Angležih, tako ali tako nikoli ne manjka, precej več. Zvezdniška zasedba z Otoka je vlogo favorita upravičila in tega razplet sinočnjega zadnjega kroga ni mogel spremeniti. Mlada slovenska izbrana vrsta je na drugi strani vzela manj, kot s(m)o si obetali in tudi na to obračun v Huddersfieldu ni imel vpliva. Je pa vplival na splošen vtis, na popotnico, na korak v pravo ali napačno smer.
V dneh, ko je bilo govora o ravni slovenskega reprezentančnega nogometa ogromno, ko je četa Matjaža Keka najprej utrpela dva boleča poraza, nato pa si s prej tako pogrešano peno na ustih priborila dva zaporedna remija in ne glede na vse močno popravila vtis zahtevnega junijskega ciklusa, je bilo neizbežno, da bodo pod drobnogledom tudi Milenko Aćimović in njegovi varovanci. Predstave članske izbrane vrste v zahtevni družbi lige B v Uefini ligi narodov so poleg dveh točk iz več zornih kotov prinesle tudi boleče soočenje z realnostjo in vprašanje kaj ali bolje rečeno kdo sledi, je bilo zastavljeno pogosteje kot sicer in bilo je povsem na mestu.
Jasno, ničesar ne gre sklepati po eni tekmi, sploh, če gre za tekmo, ki v tekmovalnem smislu ni odločala o ničemer. Ampak premagati Anglijo? Na Otoku? Nekaj preprosto moraš početi prav. Če tisti impresivni podatek od dobrem desetletju nepremaganosti v kvalifikacijah ne pove dovolj, potem lahko dodamo še to, da je trenutna zasedba angleške reprezentance do 21 let v teh kvalifikacijah zapravila zgolj pet točk; dve z oktobrskim remijem na celjskem stadionu Z’dežele in tri sinoči. Na desetih srečanjih je četa Milenka Aćimovića torej edina, ki je Angležem uspela karkoli odščipniti, ob tem pa tudi trije levi ne zanikajo, da so si Slovenci tako jesenski remi kot včerajšnji skalp dejansko zaslužili.
Slovenija je včeraj sicer nekoliko srečno prišla do hitrega vodstva že v prvi minuti, ko je žogo v svojo mrežo s ponesrečenjim posredovanjem pospravil Djed Spence, nato pa so slovenski mladeniči uprizorili zrelo, organizirano predstavo, v kateri so angleške zvezdnike onemogočili do te mere, da niti približno niso spominjali na velesilo, ki je z lahkoto osvojila to kvalifikacijsko skupino. Ko je v drugem polčasu po podaji Luke Vešnerja Tičića s strelom z glavo z enajstih metrov zadel še še Mark Zabukovnik (njegov prvenec v reprezentančnem dresu), je bilo jasno, da se ta Anglija ne bo pobrala, kot se je večer prej Slovenija, pa čeprav je rezervist Cameron Archer v sodnikovem dodatku poskrbel za nekaj trenutkov negotovosti.
Slovenija je kvalifikacije tako zaključila na tretjem mestu, še vedno daleč od drugouvrščene Češke, a z vtisom, neprimerno boljšim od tistega, ki sta ga pustila tista boleča remija s Kosovim. Kot smo že zapisali; desetletje nepremaganosti se ne zgodi slučajno, prav tako pa se ne zgodita slučajno dve odlični predstavi proti angleški izbrani vrsti.
Anglija - Slovenija 1:2 (0:1)
Archer (90); Spence (1/ag), Zabukovnik (65)
