Nekdanji vratar Maribora, Rudarja, Lokerena in Drave je za slovensko člansko reprezentanco nabral 25 nastopov. Njena vrata je branil tudi na EP 2000 v Belgiji in na SP 2002 v Južni Koreji, dvakrat pa tudi na tekmi s Hrvati. Najbolj ga je zaznamoval zadetek, ki mu ga je novembra 2003 za Bežigradom v dodatnih kvalifikacijah za uvrstitev na EP 2004 na Portugalskem zabil Dado Pršo.
Z reprezentanco naših južnih sosedov se je Mladen pogosto srečeval že v mlajših kategorijah, tudi kot član reprezentance U-21. Kot pravi, se je bilo zaradi bližine tudi najlažje dogovoriti za kakšno prijateljsko srečanje. V članski reprezentanci je bil na prijateljski tekmi marca 2002 v Zagrebu, ki se je končala brez golov, najprej rezerva Marku Simeunoviću, leto in pol pozneje pa je pri selektorju Bojanu Prašnikarju vendarle dočakal priložnost na dveh precej bolj pomembnih srečanjih. Slovenija je takrat v kvalifikacijski skupini s Francijo, Izraelom, Ciprom in Malto osvojila drugo mesto in nato v dodatnih kvalifikacijah, s katerimi je imela dotlej le pozitivne izkušnje, naletela na Hrvate. Ti so seveda veljali za favorite, a te vloge na prvi tekmi v Zagrebu niso potrdili. Po zadetkih Dada Prša v 5. in Ermina Šiljaka v 22. minuti se je srečanje končalo z 1:1, tako da bi Sloveniji za pot na Portugalsko na povratni tekmi v Ljubljani zadostoval že remi brez golov. V 59. minuti je bil za nameček izključen še hrvaški adut Igor Tudor, le dve minuti pozneje pa je Pršo premagal Dabanovića, ki mu je žoga ušla pod telesom. Izid 0:1 je ostal do konca in vtisa o zapravljeni priložnosti se še dolgo ni bilo mogoče znebiti.
Kar nekaj je bilo bolj 'pocarskih'
Danes 49-letni Konjičan je bil zaradi tistega zadetka tarča številnih kritik, zlasti s strani navijačev Olimpije, ki so menili, da bi moral prednost pred njim dobiti njen tedanji vratar Borut Mavrič, ki je sedel na klopi. Mladen se tega zadetka spominja še danes, čeprav ga ne doživlja več tako čustveno, kot ga je takrat. »V tistem času so bile tako med nami igralci kot med navijači zelo velike napetosti, saj je šlo za uvrstitev na veliko tekmovanje. Zaradi tega smo bili vsi toliko bolj pod drobnogledom. Imeli smo pozitiven rezultat iz Zagreba in izid 0:0 bi nas popeljal na evropsko prvenstvo. Vodstvo reprezentance se je odločilo, da bomo branili ta rezultat, tako da nekako nismo bili naravnani na to, da bi dosegli kakšen zadetek. Hrvati so ves čas imeli pobudo, vseskozi se je nekaj dogajalo. Potem smo prejeli ta zadetek, ki bi bil zame, če tekma ne bi imela takšnega pomena, samo še eden izmed zadetkov, ki sem jih prejel. Ker je tekmo gledala celotna slovenska javnost, je bilo to, razumljivo, precej potencirano. Zadetek je bil ubranljiv, a po vseh teh letih si tega vendarle ne štejem več za tako veliko napako. V karieri sem prejel kar nekaj bolj 'pocarskih' zadetkov, a glede svoje kariere sem morda še najbolj prepoznaven ravno zaradi tega,« je priznal, da ga je tisti zadetek vendarle zaznamoval.
Po tisti zanj in za Slovenijo nesrečni tekmi v reprezentančnem dresu ni več dočakal priložnosti, ob tem pa je vendarle imel malce slabo vest: »Zagotovo. Takoj po tekmi morda niti ne, potencirati se je začelo kasneje. Bila je situacija ena na ena, tudi razdalja je bila zelo kratka. Ponesrečeno je bilo predvsem dejstvo, da se je žoga izmuznila v gol pod mano, in ne mimo mene. No, zdaj je, kar je, tega vendarle ne jemljem kot nekaj zelo tragičnega. Igralci smo največ izgubili, ker nismo šli na EP, vprašanje pa je, ali smo si to tudi zares zaslužili. Še danes mislim, da bi na tej drugi tekmi preprosto morali igrati bolj pogumno. Domačo tekmo smo igrali praktično brez napadalca, kar je bilo proti tisti hrvaški reprezentanci precej samomorilsko.«
CELOTEN POGOVOR SI LAHKO PREBERETE V TORKOVI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JO DOBITE NA TRAFIKA24.SI.
