Direktor izbranih vrst Miran Pavlin je skupaj s predsednikom Radenkom Mijatovićem – ob strinjanju izvršnega odbora – na začetku prejšnjega meseca potegnil svojo prvo odmevno potezo, odkar je nastopil novo službo. Na položaj selektorja selekcije U-21 je ustoličil Milenka Aćimovića, kaj kmalu naj bi priložnost za delo v mlajših starostnih kategorijah dobila še nekatera zelo zveneča imena slovenskega nogometa.
Po razrešitvi Primoža Glihe, ki je moral oditi zaradi vsem dobro znanih razlogov in tistega famoznega pisma, se je morala Nogometna zveza Slovenije hitro odzvati. Mlado izbrano vrsto sta čakali zahtevni prijateljski
tekmi, tudi tako zelo pričakovani Euro za reprezentance do 21 let je praktično že pred vrati. In na NZS so se odločili, da selektorsko palico potisnejo v roke nekdanjemu zvezdniku slovenskega nogometa, strelcu tistega legendarnega gola s polovice igrišča proti Ukrajini, Milenku Aćimoviću (za pomočnika si je izbral še enega dolgoletnega slovenskega reprezentanta Miša Brečka), ki je svojo prvo trenersko epizodo začel zelo spodbudno. Dva remija proti Nemčiji in Rusiji ob zelo dobri igri sta kar naenkrat močno dvignila zanimanje za mlado reprezentanco, mnogi so prepričani, da bo Slovenija na domačem evropskem prvenstvu zelo konkurenčna. Jasno, da je še precej prehitro za kakršnekoli sodbe, a hkrati je dejstvo, da je Aćimović svojo selektorsko zgodbo začel pozitivno, toda prve resne ocene njegovega dela bomo seveda podali po koncu Eura.
Nekdanji vezist Olimpije, Crvene zvezde, Tottenhama, Lilla, Al-Ittihada in dunajske Austrie je prvo zveneče ime, ki je na selektorski stolček mlajših selekcij sedlo v eri Mirana Pavlina kot direktorja reprezentanc. Prvo, a nikakor ne edino. Kmalu naj bi Aćimoviću sledili še trije nekdanji reprezentanti, od tega celo dva dolgoletna kapetana. Slovenske reprezentance U-19, U-17 in U-15 naj bi namreč že kmalu dobile nove selektorje, glavni kandidati so Boštjan Cesar, Robert Koren in Muamer Vugdalić.
Avtoriteta in igralske izkušnje
Resda predvsem Cesar in Koren nimata ravno prevelikih trenerskih izkušenj – Vugdalić je opravljal zelo dobro delo v mlajših selekcijah Maribora, v članski kategoriji je deloval pri Radomljah in Dravi –, toda oba sta zares veliki imeni slovenskega nogometa. Tako kot Aćimović. In prav je, da takšna imena, ki so toliko dala slovenskemu nogometu, dobijo priložnost tudi v trenerskih vodah. Pomanjkanje trenerskih izkušenj bosta zagotovo oba nekdanja slovenska kapetana znala nadomestiti z izkušnjami z igrišča, hkrati pa bosta oba, tako kot Aćimović, zagotovo veliki avtoriteti. V prvi vrsti pri igralcih. Njuni blesteči karieri bosta brez dvoma v reprezentantih vzbudili spoštovanje. Igranje na svetovnem prvenstvu v slovenskem dresu, dolgoletne bitke v serie A s Chievom, v ligue 1 z Marseillom (če omenimo zgolj dva Cesarjeva kluba) oziroma igranje v angleški premier ligi (če se spomnimo največjega Korenovega dosežka) in celo nošenje kapetanskega traku v angleškem klubu so dosežki, ki uspejo le redkim. Tako zelo potrebna avtoriteta pri igralcih bo torej zagotovljena. A takšna imena imajo določen vpliv tudi na vse druge aspekte nogometne igre, navsezadnje tudi na sodnike, kar je prav tako pomembno.
Čas bo seveda pokazal, iz kakšnega trenerskega testa so Cesar, Koren in trenersko bolj izkušeni Vugdalić. V trenerskem svetu je pač tako, da so zgolj rezultati tisti, ki nekaj štejejo. Za Milenkom Aćimovićem je obetaven začetek. Seveda vsi skupaj upamo, da bo takšno tudi nadaljevanje, da bo slovenski mladi reprezentanci na domačem Euru uspel odmeven dosežek, po možnosti tisti najodmevnejši. In jasno, da enako želimo tudi vsem trem zgoraj omenjenim. Če jih bo seveda izvršni odbor sredi decembra potrdil kot novopečene selektorje. Po navadi je potrditev sicer zgolj stvar formalnosti, ampak nikoli se ne ve …
