"Trdi ali mehki? Č ali ć?" smo ga vprašali, da smo na neki točki še malce dodatno prebili led njegovega prvega javnega nastopa v vlogi slovenskega reprezentance. "Trdi. Tisti z eno črtico, s pol strešice," je odgovoril izključujoče, in ker teh terminov očitno ne pozna, je razumljivo, da je na dresu nosil napačnega. Trdega. V resnici je Sandi Lovrić, njegov priimek je hrvaški, njegova starša sta hrvaškega porekla, njegova želja igrati za Slovenijo pa enako velika in iskrena kot njegov ves čas prisotni nasmeh.
Pogovor z vami se ne more začeti drugje kot pri odločitvi za to, da ne boste več igrali za avstrijsko mlado reprezentanco, temveč boste sprejeli vpoklic v člansko slovensko. Od kod ta odločitev?
Ideja je obstajala že precej dolgo, ves ta čas sem se nekako spogledoval z možnostjo igranja za Slovenijo. Bil sem sicer zadovoljen v avstrijski mladi reprezentanci in nikakor ni bilo lahko oditi, toda čutil sem, da lahko igram pomembno vlogo v slovenski izbrani vrsti. In ko je dozorel trenutek, ko mi je bilo jasno, da bom dobil vpoklic, se mi je to zdela čudovita priložnost. Uredili smo vse potrebne papirje in presrečen sem, da sem zdaj tukaj. Srečen sem in ponosen.
Ljudi bo zanimalo, treba je pojasniti. Pogovarjava se v hrvaščini, slovensko ne znate, rojeni ste v Avstriji, kjer ste tudi odraščali. S katerega naslova prihaja slovenska linija?
To pojasnim zlahka. Moja starša sta hrvaškega porekla, a sta odšla delat in živet v Slovenijo, kjer sta si v Piranu ustvarila dom. Življenjska pot ju je naprej vodila v Avstrijo, toda lahko rečem, da je Slovenija ostala njun dom. Pa ne samo njun. Velik del moje širše družine je živel v Sloveniji oziroma tam še vedno živi, moja povezava s Slovenijo je povsem neposredna in močna, predvsem pa je močna moja želja za to državo igrati.
Pred sredino tekmo ste ob slovenski himni dali roko na srce – lahko rečemo, da čutite to državo, da čutite to reprezentanco?
Vsekakor. Natanko to je bilo moje sporočilo. Tu sem, ker si želim biti tu. Za Slovenijo igram, ker je bila to moja želja, ki se mi je uresničila in na katero sem – še enkrat – zelo ponosen.
Sklepam, da ste kot otrok in mladostnik preživljali čas v Sloveniji?
Rekel bi, da še več kot to. V Piranu še vedno imamo stanovanje, sploh poletja sem vedno rad preživljal tam, Slovenija mi je povsem domača in sem jo v vseh teh letih zelo dobro spoznal.
Vaša dodatna povezava s Slovenijo se je vzpostavila, ko ste v Sturmu v Gradcu delali s slovenskim trenerjem Darkom Milaničem?
On je bil celo tisti, ki me je pripeljal v prvo ekipo, ko mi je bilo zgolj 16 let. Lahko rečem, da mi je odprl vrata v profesionalni nogomet, in za to sem mu zelo hvaležen. Bil je prvi, ki je resnično verjel vame in v moj talent, v moje sposobnosti. Bil je tisti, ki mi je pokazal pot in mi pravzaprav odprl vrata vsega, kar sem naredil od tedaj. Tudi tega, da sem danes tukaj.
