Pep Guardiola je prvo druženje z mediji pred novo sezono začel z besedami: »Niti malo vas nisem pogrešal, gospodje novinarji.« To je vaš prvi medijski stik po več kot dveh mesecih …
Morda sem se tudi jaz kdaj počutil tako, ko sem delal v tistem klubskem ritmu devetih, včasih desetih mesecev s tekmami na vsake tri dni. Česa takega nikoli nisem izrekel na glas, a verjetno sem res kdaj bil na tem. Tisto je čisto nekaj drugega, v selektorski vlogi je vendarle drugače. Ko me je poklical tiskovni predstavnik zveze in mi povedal, da obstaja prošnja za ta intervju, sem začutil prej nekaj pozitivnega kot ne. Počitnic je konec, začenja se zares, čaka nas zelo zanimivo obdobje in prav je, da ljudje slišijo moje razmišljanje na točki, preden se podamo k objavi seznama, zboru in pripravam pred septembrskima tekmama.
Kakšno je bilo vaše poletje? Kje ste bili s telesom in kje z glavo?
Po sedmih letih je bilo to zame prvo pravo poletje. Prvo tako, ki se ni končalo že 10. junija. Izkoristil sem to priložnost, potem ko se mi je skozi zadnje obdobje kariere kar nabrala potreba po čem takem. S telesom sem bil največ v Opatiji in Sukošanu, trudil pa sem se, da bi bil karseda veliko časa tam tudi z glavo. Nerad potujem daleč, najbolje se počutim v avtomobilu, kratkih hlačah in majici. Iskal sem normalno življenje, počasen utrip, užitek. Veliko sem kolesaril, se družil s prijatelji …
Lovite ribe?
Občasno že, a nisem nikakršen ekspert za te stvari. Daleč od tega. Veliko rajši pojem dobro ribo, ki jo ujame kdo drug. Ob tem pa se družim s prijatelji, ki sem jih v zadnjih letih res močno pogrešal, kajti časa zanje je bilo zelo malo. Predvsem za tiste, ki jih poznam že od nekdaj in me vežejo na mladost.
Rekli ste, da ste se trudili, da bi bila tam tudi glava. V kolikšni meri pa je vendarle bila pri reprezentantih, septembru, tekmah?
Brez tega ne gre. Škoda bi se bilo sploh truditi, da bi odklopil za deset dni, ker bi me to verjetno spravljalo v večji stres. Ne morem odklopiti niti za en dan in ne vidim razloga, da bi. Hvalabogu je to danes preprosto, imamo tele napravice in hitro lahko prebrskam, pogledam, se informiram. Ob tem pa je seveda raslo pričakovanje pred nalogami, ki me in nas zdaj čakajo. Junija sem govoril, da je konec sezone specifičen, a zdaj ni nič drugače. Tudi na začetku sezone je veliko neznank, veliko negotovosti, veliko vprašajev in o vsem tem sem razmišljal. Nisem se pretirano obremenjeval, ker je to pač sestavni del posla, sem pa razmišljal. In šel nekatere stvari pogledat, preverit … ali pa sem poslal svoje sodelavce. In bližje kot si septembru, več je tega, več je kontaktov, več je tudi skrbi.
Skrbi?
Nič pretresljivega. V bistvu je najpomembnejše dejstvo, iz katerega izhajam: v Sloveniji stvari nikoli niso bile idealne in ne morejo biti. Vedno je bilo približno tako, kot je zdaj, zato ne gre za neko večje obremenjevanje, temveč samo za določene ocene, določena vrednotenja. Imamo, kar imamo, po videnem na treningu bom na igrišče poslal najbolje pripravljene in to je to. Seveda pomaga, da ima čim več igralcev čim boljše in čim bolj urejene statuse, toda kot sem rekel, povprečje je v Sloveniji vedno približno enako.
'Prihaja Kek' se je slišalo fino, toda 'prihaja Kek' tudi ne dovoli miru
Je pa tokrat zbor vsaj po koncu prestopnega roka, priprave se začnejo v septembru in se vam vsaj s tem cirkusom ne bo treba ukvarjati.
To je odličen podatek, kajti te stvari motijo še precej bolj kot vprašanje, kdo koliko igra v svojem klubu. Hkrati pa poskušam razumeti tudi ta vidik posla, v katerem sem. Prestopi lahko odrejajo življenje igralcev, gre za velike cifre, ki spreminjajo eksistenco, in to je treba spoštovati. Desetih milijon ne more nihče odmisliti in se osredotočiti na druge stvari, verjemite mi – vse drugo so floskule, ki jim nihče ne verjame, so pa v stalnem obtoku. Toda v tem norem svetu nogometnega biznisa gredo stvari vsekakor predaleč. Še težje pa je bilo vedno klubskim trenerjem, kar sem bil vrsto let tudi jaz, kajti prava nočna mora je več mesecev delati in igrati z ekipo, iz katere odhajajo, v katero prihajajo in pri kateri ne veš, koga boš imel jutri.
Je Anglija spet pred časom, saj je tam treba vse posle zaključiti pred prvo tekmo?
Prepričan sem, da je tako. Razumem posel, razumem pričakovanja ljudi, ki vrtijo ta nogometni svet, razumem tudi posrednike, tako imenovane menedžerje. Toda logika pravi, da je angleška pot prava in da je tak način dela najboljši za vse.
Nekje med tem mirnim zasluženim poletjem se vam je, gledano politično, izteklo sto dni miru. Če ste jih sploh imeli, pričakovali ali potrebovali.
Nisem jih pričakoval, nisem jih potreboval in verjamem, da jih nisem imel. Predvsem sam si jih nisem dal, kajti jasno mi je bilo, kaj me čaka, ko sem sprejel to službo. »Prihaja Kek« se je slišalo fino, toda to je balon, ki se lahko zelo hitro razpoči. Zavedam se namreč, da »prihaja Kek« pomeni tudi velika pričakovanja in velike obveznosti. Nisem se vrnil na selektorski položaj, da bi imel mir. Vrnil sem se, da bi nekaj naredil v najkrajšem mogočem času. Pričakoval sem pohvalo in kritiko, ko si zaslužim, eno in drugo. Od prvega dne. Kajti že drugi dan lahko zavrti vse, včasih pa te ne reši niti petsto dni miru.
Bo pa zdaj vse jasno v naslednjih stotih dneh, pravzaprav še prej. Čez sto dni bomo vstopili v december, že v novembru pa bomo imeli vse, nič ali nekaj vmes.
Zelo hitro bo šlo, da. Nov sistem pomeni, da se v kvalifikacijah vse začne in konča v približno šestih mesecih, v še precej krajše obdobje pa je stisnjeno največje število teh jesenskih tekem. Načeloma mi je sistem všeč, bi mi pa v mojem položaju seveda prišla prav kakšna prijateljska tekma, kakšen prost termin za tovrstno pripravo. Ne morem vplivati na to, se poskušam prilagoditi, s tem v mislih delam od prvega dne, že tisti španski teden dni je bil oblikovan na podlagi tega dejstva. Nimamo kaj, zdaj smo tam, kjer smo – vsak mesec dve tekmi, maksimalna obremenitev, a tudi prepričanje, da lahko nekaj naredimo.
Novembra boste in bomo imeli deseto obletnico uvrstitve v Južno Afriko …
Obujanje spominov pri meni ne pride v poštev oziroma ne more biti pomembno. Pomembno je, ali se bomo uvrstili na novo veliko tekmovanje oziroma vsaj pokazali, da smo sposobni biti v enakovredni igri zanj. Da nismo tam nekaj brez zveze. Ne morem živeti v preteklosti, Južne Afrike se rad spomnim, ko na National Geographicu vidim zaledje Cape Towna z meni ljubimi vinogradi in si rečem: »Tukaj sem pa nekoč bil.«
In to ne kar tako …
Res je, ne kar tako (smeh). Lahko pa to služi vsem nam – kot dokaz, da se da. Da zmoremo. Da je povsem realno mogoče. Zložiti se mora marsikaj, mora se ti tudi nasmehniti sreča, kot se je meni v Moskvi, kjer bi na neki točki lahko bilo 4:0. A predvsem moraš verjeti, si želeti, imeti dolgoročno kakovost igre, delati v pravem ozračju in si zaslužiti. Predvsem na ravni ekipe, pa čeprav je fino imeti kakšnega posameznika, zaradi katerega je namesto 3:0 za Avstrijo samo 1:0. Na ravni ekipe smo v Latviji dali prve signale, za katere sem se resnično lahko oprijel in ki me navdajajo z optimizmom.
Naj sem filiral še tako slastnega zobatca, me je tisto mučilo
Bodo pa ključni nasprotniki zdaj drugačni.
Jasno, o tem ni dvoma. Zdaj nas takoj čaka Poljska, torej ekipa, ki je prva v skupini, ki je premagala vse in ki navdušuje tako s kakovostjo kot z zrelostjo. Vendar v tem ne vidim problema, ravno nasprotno. Naj pride taka ekipa, naj pridejo ti sijajni posamezniki, to je pravi izziv, to nas mora le še dodatno dvigniti. Saj je Slovenija že kar lepo premagala Poljsko …
Pa sva vendarle šla deset let nazaj. Prav tako je bilo na začetku septembra in prav tako je bilo na točki, ki je bila za Slovenijo velika prelomnica.
To je bil moment, v katerem so si tisti, ki so šli na igrišče, in čisto enako tisti, ki so sedeli na klopi, rekli: »Dajmo jih 'ruknit'. Zakaj jih ne bi 'maznili'!« In takrat je bilo od prve sekunde tako na igrišču kot na klopi videti, da nočemo nič drugega. Da nočemo sodelovati, da nočemo preživeti, temveč da jih hočemo »rukniti«. In da jih bomo. Po Belfastu in zelo nizki točki, na kateri smo bili le nekaj mesecev prej in na kateri bi lahko šli vsi k hudiču, je bil to moment kljubovanja, ki so ga tisti fantje imeli poleg kakovosti. Imeli so kakovost in sposobnost, da zaigrajo še bolje, če jih nekdo razp …, in tisto, kar v tej grdi besedi pride dalje.
Imate danes take fante? Imamo danes take fante?
Upam, da imam. Še več, verjamem, da imamo. Verjamem, da bodo pokazali, da jim je ne glede na selektorja reprezentanca dovolj velik izziv. Da si uspeha z njo želijo kljub vsemu lepemu, kar se jim je v karierah in življenjih zgodilo s klubi, prestopi, navsezadnje z denarjem. Reprezentance jim ne more nihče plačati. Zakaj bi jo sploh kdo hotel plačati? Včasih so celo obstajale neke dnevnice, a se mi je to zdelo najbolj bedasto ter sem se vedno spraševal, zakaj in kako lahko meni nekdo plača, da igram za svojo reprezentanco, za svojo domovino. To je tudi stvar karakterja, stvar kulture. In ko bom prepričan, da so se po tej logiki pripravljeni boriti do konca, bomo tam, kjer želim biti. Sem pa že prepričan, da so sposobni. To pa sem. In ne govoriva o zmagi. Mogoče je tudi izgubiti in biti razočaran, a vseeno prisiliti vas, da kot predstavnik medijev rečete: »Mater, škoda za poraz, bili smo tako dobri.« Najpomembnejše je, da je taka ekipa kot celota, potem je uspeh najbližje.
A hkrati je treba imeti posameznike, ki zabijejo tiste res velike gole, obranijo veliko stvari in tako naprej. Vendarle bode v oči, da ima Josip Iličić, o katerem vedno veliko govorimo, reprezentančne zadetke proti Cipru, Malti, San Marinu, Litvi in Latviji.
Se ne bi mogel bolj strinjati. Vse je jasno. In potem se po toliko letih vidi, zakaj je Milivoje Novaković bil Milivoje Novaković. Zakaj je Zlatko Zahović bil Zlatko Zahović. A je hkrati treba vedeti, da je Slovenija v nekaj ključnih tekmah zmagala brez Zahovića in da je Slovenija pod mojim vodstvom nekaj ključnih zadetkov dobila od Zlatka Dediča, od Nejca Pečnika in tako naprej. Predvsem so bili vsi skupaj ekipa, ki si je zaupala, ki je skupaj živela, ki se je družila, ki si je pomagala, ki se je skupaj veselila, a tudi trpela in se kregala. Na neki točki so verjeli vsi in zato mi gre tista Avstrija v Celovcu, predvsem tisti prvi polčas, strašno na živce. Še vedno.
Kako? Zakaj? Nadaljujte, prosim, povejte več.
Tistega nisem dal na stran, tisto me je grizlo in me še vedno grize. Naj sem poleti filiral še tako slastnega zobatca, me je tisto hudo mučilo in me muči še zdaj. Najhuje je to, da smo bili videti grozno, čeprav to ni bilo dejansko stanje. Ta razlika med tistim, kar bi moralo biti, in tem, kar je bilo, me preganja. Mimogrede, bil sem super zadovoljen potem z reakcijo. Bili so tiho, z glavami dol so vedeli, kaj se je zgodilo in kako je bilo videti. Nato pa so dvignili glave, si povedali vse, reagirali. In ne bom jim dal miru. Morda se tega še ne zavedajo vsi, a ne bom jim dal miru. Ne bom se zadovoljil niti s povprečjem, kaj šele s čim manj od tega. In naj mi nihče ne reče, da je kaj nemogoče. Če mi nekdo pove, kje so meje človeških sposobnosti, potem sprejmem, da je kaj nemogoče. Dokler pa teh meja ni …
Listek za menjavo lahko napiše vsak, Novaković mi daje precej več
Izpostavili ste Novakovića, ki je še zdaj na treningu videti tako, kot da bi ga rad prvi zabil.
In bi ga.
Ste ga zato v svojem štabu premaknili bližje k sebi?
Pod točko ena je on zame kontinuiteta prehoda iz generacije v generacijo. Tista generacija, ki je šla v Južno Afriko, se je zame poslavljala pretiho, s premalo pečata. Premalo glasno, premalo odločno, premalo dostojanstveno, s premalo prenosa vpliva in veljave na igralce, ki so prihajali za njo …
Verjetno so se zgodile stvari ...
Zagotovo so se zgodile in o tem bi lahko razpravljala kar dolgo časa, a na tem mestu ne bova. Kakorkoli že, ni bilo tistega prehoda, ki bi moral biti, in z Milivojem v svojem štabu ga poskušam vzpostaviti. Poleg tega ima Nova za seboj pač tisto, kar ima in o čemer sva se pogovarjala prej. Nova ne uči Šporarja, je pa nekdo, ki predstavlja vez in ki lahko daje nasvete, prenaša izkušnje. Včasih je ena taka navidezna malenkost lahko vredna več kot deset ur sestankov.
Je vaša odločitev, da je Novaković po novem na klopi?
Da. O tem, kdo je na klopi in kdo ne, odločam samo jaz. Zato sem selektor, za to odgovarjam. Nesprejemljivo je, da bi mi tukaj kdorkoli karkoli narekoval. To je moja odločitev, to je moja odgovornost. Zdelo se mi je, da bo tisti listek za menjavo nekdo že znal napisati in da lahko kdorkoli pripravi tisto tablo, hkrati pa sem vedel, da lahko s to menjavo na klopi dobim več na drugih področjih. V organizaciji in pripravi, ki sta zdaj perfektni, pa tudi v bolj neposrednem pogledu tako na klopi kot v slačilnici. Novaković je človek, ki se lahko znajde v položaju, v katerem mene ni, pa je treba nekaj reči, reagirati. In bo to storil. Gre za zaupanje, gre za skupino ljudi, za tim s točno določenimi zadolžitvami. Ni še idealno, nisem še z vsem zadovoljen, nekatere stvari še lahko naredimo. Hočem perfekcijo v okvirih zmožnosti Slovenije. Hočem, da vse te stvari delujejo tako, da nihče, ki pride iz Bergama, Bratislave ali Ferrare, ne more reči, da mu tukaj karkoli manjka. Hočem, da je njegova misel le, kako uživati med gledanjem proti Triglavu, med treniranjem in med igranjem nogometa za Slovenijo. Tak štab hočem, tak način dela. Smo se pa ravno v zadnji akciji pokazali kot prava ekipa, kot pravi štab – pa čeprav se je to pokazalo na nečem tako nesrečnem in tako neprijetnem, kot je bilo to, kar se je zgodilo Igorju Benedejčiču. V tej grozni situaciji je bilo sijajno spoznanje, kako enotno, kako kakovostno, kako organizirano smo sposobni reagirati celo na kaj takega. Govorim o stroki. Tako linearno kot v piramidnem sistemu je vse delovalo brezhibno, vse je bilo tako, kot da smo najbolje pripravljeni na karkoli.
Kako pa ste to, kar se je zgodilo Benedejčiču, doživeli osebno?
Ne pravim, da se to ne bi moglo na avtobusu zgoditi nekomu, ki opravlja kakšen drug poklic. A zgodilo se je njemu in tukaj, zato sem v veliki meri to doživel kot zavedanje našega poklica, našega dela in pritiska v njem. Seveda ob skrbi za nekoga, ki mi je blizu in ki ga je to doletelo. Bodite pa prepričani nekaj: včeraj sem se pogovarjal z njim in sem bil celo jaz tisti, ki je hotel odpreti neke druge teme, on pa je govoril samo, kako igra ta, kako igra oni drugi, zakaj ta ne zapira. To je to, veste, to je to. V Maribor prihaja na sestanek, na katerem bo prisoten tudi drugi pomočnik Luka Brkljača, in na tem sestanku bomo naredili vse načrte za septembrsko akcijo.
To je Bene! Nič ne more biti boljše in pomembnejše
Bilo je mogoče slišati informacije, da Benedejčič ne bo mogel nadaljevati na svojem položaju.
Njegova želja je nadaljevati, ničesar si ne želi bolj. Pri meni pa sploh ni vprašanje, jaz ga hočem zraven v vsakršni obliki, v kakršni to zdravstveno zmore. Njegov položaj ostaja njegov, njegova vloga ostaja njegova, seveda pa bomo v navezi z zdravniki nekatere stvari prilagodili. Karkoli bodo te prilagoditve pomenile in prinesle – to je Bene! Nič ne more biti boljše in pomembnejše od tega, da je to Bene. Tako čutim sam, še pomembnejše pa se mi to zdi, odkar sem videl reakcijo igralcev. Veselim se nadaljnjega dela z njim in naši varovanci prav tako.
Ali zavedanje minljivosti, zavedanje tega dejstva »zdaj si tu, v naslednjem trenutku te ni« naredi nogomet manj ali celo bolj pomemben?
Oboje. Zaveš se privilegijev, ki ti jih daje nogomet. Privilegijev, ki jih imaš, ker počneš nekaj, kar te veseli in od česar za nameček tudi dobro živiš, hkrati pa postane nogomet popolnoma nepomemben. Ko se zgodi kaj takega, si le eden od tistih, ki se jim je zgodilo kaj takega in ki razmišljalo le o tem, da bi preživeli in ozdraveli. Ko sem ga videl ležati v kliničnem centru, sem se tako zelo dobro zavedal nepomembnosti kateregakoli od nas in nepomembnosti stvari, za katerimi se ženemo.
Jan Oblak je prav tako nekdo, ki ste ga v dosedanjem pogovoru izpostavili sami. Njegova podoba spomladi je bila resnično sijajna, in sicer tako na igrišču kot ob njem, vse skupaj pa je prišlo po izjemno razburkanem obdobju pred tem. Kako ste to videli, kako ste to doživeli?
Doživel in še naprej ga bom doživljal natanko tako, kot sem si želel. Ko sem se na enega od svojih prvih delovnih dni usedel na letalo za Madrid, sem imel v glavi neko idejo. No, natanko v skladu s to idejo sem videl in doživel Jana. To je to. To je to, kar od takega igralca pričakuje selektor, predvsem pa je to to, kar pričakujem jaz. Dobil sem to, kar si zaslužim jaz, kar si zaslužite vi, kar si zaslužijo navijači in kar si zasluži on. Dobil sem to, kar mora biti njegovo poslanstvo. Ne razpletejo se vse take zgodbe tako, na žalost se ni s Kevinom Kamplom in Nejcem Skubicem, kar pa je prav tako človeško. Z Janom pa smo stvari postavili tako, da ne bi mogel biti bolj zadovoljen.
Zagotovo vam je jasno, da se bova k Janu vrnila malce pozneje, z odpiranjem tem ste mi spet malce priskočili na pomoč.
Mi je jasno, kam greva zdaj, da.
Kampl je zaključena zgodba, Skubičevo željo sem sprejel dolgoročno
Kevin Kampl je torej zaključena zgodba?
Da, povsem zaključena. Če to ni bilo jasno povedano že prej, povem zdaj.
Ravno Novaković je bil tisti, ki je govoril, da bo še poskusil nemogoče.
In smo res naredili vse, kar je bilo mogoče narediti. Vsi do zadnjega smo naredili vse do zadnjega, nihče nam ne more ničesar očitati. Ko se nekdo v tako zrelih letih, kot je Kevin, nekaj odloči tako dokončno, pa je to treba spoštovati. Poudarjam, da ni šlo za zamero. Če bi bil razlog Kek, če bi bil razlog to, kar sva imela v mlajših selekcijah, bi bilo drugače. V tem primeru bi šel na glavo in bi to želel na vsak način rešiti. Tako pa gre za odločitev na drugih ravneh in jo spoštujem. Ali odobravam, pa je seveda moja osebna stvar.
Skubic?
Spoštujem. Ali odobravam, je seveda spet moja stvar. V oči mi je povedal, kar mi je bilo všeč, navedel osebne razloge, zaradi katerih ne more priti na zbor reprezentance, in jaz to spoštujem. Ne bom rinil, ne bom silil, ne bom vrtal. Spoštujem.
Ampak Nejc je verjetno imel v mislih zgolj tisto eno akcijo?
Morda. Verjetno. Dejal mi je, da se zaradi tistih osebnih razlogov v tistem trenutku ne vidi v reprezentanci, in jaz sem to sprejel. Ljudje so dovolj zreli, da odgovorno sprejemajo svoje odločitve in za njimi stojijo. Nisem rinil, nisem vrtal, sprejel sem. Razumel sem, da so mu nekatere stvari pomembnejše od reprezentance. In sprejemam še danes.
Se pravi niste sprejeli zgolj za tisti trenutek?
Ne, to pa ne, tako to ne gre. Sprejel sem precej bolj dolgoročno. Razumel sem kot tehtno odločitev zrele in odgovorne osebe ter jo sprejel dolgoročno. To pa je moja odločitev in za njo prav tako odgovarjam. Sprejemam take in drugačne. Danes mi pravijo, da pred petimi leti nisem videl novopečenega hrvaškega reprezentanta Mislava Oršića, ki sem ga imel pod svojim okriljem. In ga nisem videl, kaj naj. Sem pa šest mesecev pozneje videl Andreja Kramarića, ki ga morda ne bi videl kdo drug. Tako to gre – odločitve in odgovarjanje zanje.
In nazaj k Oblaku … Vas sploh še zanima, kaj je bilo prej, kaj se je dogajalo pred vami, ko je Jan bil dolgo časa odsoten in se je govorilo marsikaj?
Me ne zanima. In me v resnici tudi nikoli ni zares zanimalo. Če bi me zanimalo, bi bilo to predvsem nespoštljivo do selektorja pred menoj. Jana sodim po tem, kar počne od trenutka, ko je prišel pod moje okrilje. In o tem sem, verjamem, povedal že vse.
Oblak je spoznal, naslednji je Kurtić, mene pa čakajo kamere v slačilnici
Več let je bil Oblak eden najbolj tihih, nazadnje pa je bil glasen na igrišču, glasen v sijajnem intervjuju za Televizijo Slovenija, zdaj podobno nastopa v španskih medijih kot novopečeni drugi kapetan Atletica. Kaj se je zgodilo z njim, kaj se je spremenilo?
Težko govorim v njegovem imenu. Mislim pa, da je spoznal, da toliko let uspešnosti v klubu, kot je Atletico, ne nosi s seboj le igrišča, temveč še marsikaj drugega. Mislim, da se zaveda, kaj pomeni mnogo širše, kot je igrišče, in kakšno odgovornost s tem nosi. Zame je odgovornost vredna največ, sprejemanje odgovornosti pa ena glavnih vrednot. Ne prenesem skrivanja v luknje. Jan je zdaj prevzel to odgovornost, Iličić že prej, imam pa občutek, da zdaj prihaja Jasmin Kurtić.
Dolgo ga čakamo v vseh pogledih.
Res je. In verjamem, da prihaja, njegov potencial pa je v vseh pogledih velik. Na te stvari igram, na te spremembe čakam. Čakam Jasmina, čakam na reakcijo Petra Stojanovića po tistih napakah in dejstvu, da se je znal odzvati v Latviji ter da je nazadnje v Dinamu bil videti res sijajno. Težko je te stvari redno deliti z mediji, a tokrat naj bo. Kar nekaj fantov res daje sijajne signale. Aljaž Struna je iz Amerike prišel s takim »jet-lagom«, da je hodil »rikverc«, in smo ga morali celo ustaviti, ker je želel na vsak način takoj trenirati. To so prave stvari – pravim je vseeno, ali malo boli noga, ali je injekcija, ali karkoli takega. So tudi taki, ki so me v tem pogledu junija malo razočarali, a te bova pustila, ker bodo imeli priložnost, da to popravijo.
Kakšna je razlika med napakami, kot jih je naredil Stojanović, in natanko takšnimi napakami pred leti? Torej tedaj, ko so se zavrtele enkrat na večerni poročilih, namesto da jih na svojih profilih deli vsa država.
To je lahko čisto poseben intervju, v katerem bi se lahko pogovarjala le to. In o tem lahko razmišljaš cele dneve, ker razlika je gromozanska. Še nikoli ni bila večja. Ravno zato pa je najbolje, da te nore velike spremembe sprejmeš kot del svojega življenja, ki je zaradi tega drugačno od življenj mnogih generacij pred nami. V tem trenutku me lahko s tiste smreke snema pet ljudi, in če nisem na ravni primernega obnašanja javne osebe, bom čez eno uro v vseh dnevnih sobah. Danes je tako, danes je treba s tem živeti, treba se je na to prilagoditi. Jaz sem se. Če se ne prilagodiš ali če iz tega celo narediš problem, pa v tem svetu nimaš nobenih možnosti. Lahko vse skupaj tudi zelo dobro izkoristiš in mnogi slovenski športniki v drugih panogah to odlično počnejo. Včasih si moral za kakšne stvari prositi, pa jih še vedno nisi dobil, danes so ti z malo spretnosti v tovrstnem komuniciranju na voljo. Lahko imaš marsikaj od tega, seveda pa javnost pričakuje kaj v zameno. Želi slišati in tudi kaj, kar pred leti ni bilo na voljo. Morda celo kaj, kar nam morda ne bi bilo najbolj všeč. A meni to ne more prinesti ničesar slabega in fante usmerjam tako, da tudi njim ne bi moglo.
Ljudje verjetno res pričakujejo stvari, ki jih prej niso imeli. Drugačen stik, bolj oseben, morda celo iz slačilnice.
Res je, vsekakor je res. Če bi pred desetimi leti videl kamero v slačilnici, bi ponorel. Zmešalo bi se mi. Danes pa … Mislim, da bo tudi to postalo sestavni del. Nekaj drugega je, če je trening zaprt z dobrim tekmovalnim razlogom, ostalo pa … naj bo bolj sproščeno, naj bo bolj odprto, naj ljudje gledajo. V takih časih živimo. Če se bi s tem obremenjeval, ne bi prišel nikamor, ker v vsakem primeru bi se marsikaj videlo in marsikaj izvedelo. Normalno je, da ljudi zanima. In vse več jih bo zanimalo, nazaj na tej lestvici zagotovo ne bodo šli. Pojavljajo se že posnetki pogovorov iz slačilnice – resda z zamikom in vprašanjem avtentičnosti, toda pojavljajo se. Mislim pa, da je le vprašanje časa, ko bodo javnosti na voljo tudi sestanki pred tekmo ali nagovori trenerja med polčasoma. Se bom pač moral prilagoditi tudi na to.
Če kdo misli, da lahko zmaga Ljudski vrt, se zelo moti
Je del teh novih časov tudi to, da boste seznam tokratnih reprezentančnih izbrancev predstavili na svoji osnovni šoli v Mariboru?
Ni bila moja ideja. Ne morem si je lastiti – še več, sprva sem bil proti. Iskreno je bil moj prvi odziv celo tak, da se je tiskovni predstavnik Matjaž Krajnik kar stresel. Ko so mi pojasnili, za kaj gre, pa sem malo premislil in zdaj verjamem, da so imeli prav. Da je to nekaj dobrega, da bo dobrodošla novost, da je namen dober in da bo primerno sprejeto. Zakaj pa ne? Sliši se v redu, za nameček bom lahko šel na tiskovno konferenco peš. Ni pa to samo moja šola – preden to pove kdo drug, naj jaz povem, da je na to šolo hodil tudi Zlatko Zahović (smeh).
Uh, zdaj ste to dali v javnost. Da ne bodo kakšne polemike …
Ah, zakaj bi bile, lepo vas prosim. Nimam tovrstnih težav. Najbolj bi bil srečen, če se enkrat ne bi več govorilo o Mariboru in Ljubljani …
Pa je to mogoče?
Ni. Sem pa pošteno povedal: eno in drugo. Glejte, seveda naj ostane rivalstvo, to tako ali tako, saj me poznate. Če že ni mogoče izkoreniniti večnih nesoglasij na ulicah v vsakodnevnem življenju, pa resnično verjamem, da je nekakšen zid med Ljubljano in Mariborom treba podreti v reprezentanci. In kadar igra reprezentanca tudi med ljudmi povsod po državi. Naj bo Ljudski vrt ali Bežigrad, igra Slovenija.
Vi nimate občutka, da imajo tukaj (pogovor je potekal v Mariboru, op. p.) slovensko reprezentanco spet bolj za svojo, odkar ste selektor vi?
Če je zdaj spet bolj njihova, to ne more biti slabo. Je pa zelo žalostno, če v kateremkoli trenutku misliš, da je reprezentanca manj tvoja. Pa če je stokrat selektor Ljubljančan in če je tekma kjerkoli. Ne morem vam povedati, s kakšnim užitkom sem se vozil za Bežigrad gledat slovensko reprezentanco pod vodstvom Srečka Katanca. Kaj ni to edino logično? Rivalstvo je ena zgodba. Ko sta v igri himna in grb, pa je zame sprejemljiv samo en odnos. Ne za Bežigradom ne v Ljudskem vrtu ni bilo mogoče po registrskih tablicah avtomobilov ugotoviti, v katerem mestu ste. Tako zelo pomešani so bili ljudje z vseh koncev. To stanje moramo povrniti. V Stožicah ga še ni, tudi na splošno ga med slovenskimi nogometnimi navdušenci še ni. Za to moramo garati. Predvsem mi na igrišču. Lahko vi pišete, karkoli hočete, lahko se razpočite z ustvarjanjem vzdušja, pa ne bo iz tega nič, če ne bomo mi začeli igrati tako, kot želimo. Tudi če kdo misli, da se bo reprezentanca vrnila v Ljudski vrt – in nekega dne se bo vrnila, to sem prepričan –, pa bo Ljudski vrt zmagal, se moti. Ne more zmagati Ljudski vrt, ne morejo zmagati Stožice, ne morete zmagati vi. Mi moramo.
Nogomet in nogometaši v očeh slovenske javnosti trenutno kar capljajo za Dončićem, Rogličem, Garnbretovo …
Res je, capljajo. Capljamo. In mislim, da smo si to zaslužili. Bodimo dovolj samokritični: prav je, da je tako, kot je. Zaslužili smo si, da je tako, kot je. V nekem trenutku smo se preveč dvignili in se počutili nedotakljive. Predolgo smo mislili, da smo edini. Da smo samoumevni. Pa se je zgodila košarka z Dončićem in Dragićem. Pa se je zgodilo to dekle, ki s plezanjem navdušuje ves svet. Pa se je zgodil nekdo, ki najboljše vozi na Touru, Giru, zdaj upam, da tudi na Vuelti. Pa se je zgodil Gajser. Moramo si krvavo zaslužiti, da pridemo mednje. Upam, da bomo nekega dne vso Slovenijo spet pripravili do tega, da bo na ulicah zaradi nogometa in da bodo nogometaši prevladovali na družbenih omrežjih, v udarnih novicah, v otroških sobah. Želimo se vrniti na tak položaj.
Safet Hadžić, to ti sporoča rojeni Mariborčan
Vaš kolega Darko Milanič je odprl zelo zanimivo strokovno debato, ko je dejal, da se v Sloveniji premalo ceni igra na rezultat in da je postala celo nezaželena. In da se predvsem na mednarodni sceni nerealno zahteva zgolj atraktivnost, všečnost.
Ne kot trener ne kot selektor še nisem imel predsednika, ki bi mi rekel, kako moram igrati, so mi pa rekli, naj zmagam. In nihče ni bil še nikoli nezadovoljen, kadar sem zmagal. Nočem vam ugajati, kadar grem igrat. Hočem zmagati. Tako reprezentanca kot Maribor sta imela obdobja, v katerih sta igrala zelo prepoznavno, zelo gledljivo. Sta pa prepoznavnost in gledljivost vedno vključevali elemente pragmatičnosti, discipline, odgovornosti. Drugače ne gre. Oboje skupaj je prinašalo rezultate. Naj mi nihče tudi ne reče, da Olimpija pod Igorjem Bišćanom ni bila gledljiva. Bila je zelo gledljiva, moderna in uspešna. Najlažje je od zunaj nakladati nekaj na suho. Slovencev je premalo, da bi prišli do neke spektakularne igre, lahko pa na drugačen način pridemo do kakovosti igre, ki je krasila najboljše ekipe s tega prostora. Ta kakovost mora vedno priti skupaj z odnosom, grizenjem trave, peno na ustih. In nemogoče je, da neko občinstvo ne bi cenilo te kombinacije.
Kako ste videli slovenske klube to poletje? Videl sem Olimpijo, ki je v Turčiji pokazal zelo veliko in bila videti zelo obetavno. Škoda za harakiri neodgovornosti na povratni tekmi, kajti zdelo se je, da je ekipa na dobri poti. Mura je naredila, kar je bilo za pričakovati – bila je konkurenčna, imela svoje priložnosti, odločila je individualna kakovost. Maribor je izločil državnega prvaka Islandije in državnega prvaka Švedske – kaj bi se pogovarjali, če bi ti dve državi premagala Slovenija? Izobesili bi zastave. Mariborsko poletje ne more biti neuspeh ne glede na razplet obračuna z Ludogorcem. Zgodil se je pač en polčas proti Rosenborgu, kakršen se slovenskemu klubu na tej ravni vedno lahko zgodi. Problem Maribora vidim samo v državnem prvenstvu, v Evropi je zame na dovolj visoki ravni. Pričakoval sem veliko več od Domžal, res so me razočarale. Zložile so neko zgodbo, od katere sem si obetal veliko, dobil pa malo. Morda bi bilo drugače, če bi ista ekipa imela možnost vsak teden igrati pred pet ali šest tisoč navijači, če bi imela Dragonse ali Viole. Morda je okolje določen problem, zagotovo pa ni glavni razlog za to, kar se jim je zgodilo letos. Je pa seveda zelo težko za vse slovenske klube, ker morajo evropsko sezono začeti tako zgodaj. Taka poletja v povezavi z našim koeficientom so velik velik problem.
Simon Rožman je predlagal drugačen sistem prvenstva, začetek sezone spomladi in konec jeseni.
Vem, da so tudi v Mariboru razmišljali o tem, kaj bi prinesla taka sprememba. Zagotovo je to ena rešitev, morda je druga rešitev krajši zimski premor in s tem krajša sezona. Morda bodo morali klubi stakniti glave in si nekaj domisliti, kajti ne gre samo za uspeh, temveč posledično tudi za zaslužek in obstoj. Pri čemer so že prvi krogi postali zelo zahtevni, Evropa na nobeni točki ni več zaje*ancija.
Trenerji v slovenski ligi so že nekajkrat nastopili z nekakšnim družnim protestom. Pravijo, da je njihov poklic premalo cenjen, da so preveč na udaru. Zelo odmevni žvižgi Darku Milaniču so na ogenj te debate prilili olje, pot Safeta Hadžića do zaslužene priložnosti prav tako. Kaj vi menite o tem?
Doživel sem vse mogoče. Moram priznati, da je biti trener tudi izjemen privilegij. Včasih je v tem poklicu tako noro lepo, da ne bi zamenjal za nič na svetu. Pa ne zaradi plače, ki je po navadi višja od plače ljudi, ki se mučijo deset ur na dan. Na drugi strani pa drži, da smo trenerji najhitreje na udaru. A tak je ta poklic že od nekdaj in bo vedno tak. In ko smo se odločili zanj, smo vedeli, v kaj se spuščamo. Zato sem vsakokrat, ko je predsednik Rijeke javno dejal, da bom v vsakem primeru trener vsaj deset let, počakal, da so se kameri in luči ugasnile, nato pa sem mu rekel: »Ne streljaj takih neumnosti, ko pa oba veva, da ne morejo biti resnične. In jim ne verjameva ne jaz ne ti.« Mislim, da sem povedal dovolj nazorno.
Je težje biti trener pod Milanom Mandarićem ali pod Zlatkom Zahovićem? Vem ne, ker nisem bil niti pod enim niti pod drugim (smeh). Morda ne bom neposredno odgovoril na vprašanje, toda rad bi povedal nekaj. Maribor zagotovo ne bi dosegel takih uspehov, če ne bi imel Zahovića in če ne bi on vlekel najpomembnejših strokovnih zadev. In na drugi strani nisem prepričan, da bi Olimpija osvojila vse, kar je osvojila v zadnjih letih, če ne bi bilo Mandarića. Sprašujem vse: bi osvojila? Mislim, da ne bi. Sta pa to človeka, ki sta uspešna tudi zato, ker sta predana in ker sta v nogometu na tak način. Da trenerjem pri tem ni lahko, je jasno. Toda zakaj ne bi bilo v nogometu nekaj konflikta, zakaj ne bi bilo tovrstnih odnosov – obstaja veliko ugodnosti, naj obstaja tudi to. Vsak tako ali tako odgovarja za svoje odločitve, kakršnekoli že so. In še nekaj bi dodal, da ne bi šlo mimo – ker ne verjamem, da se boste vrnili na Hadžića, ki ste ga prej omenili. Rad bi povedal tole: Safet, vsa čast ti. Opravljaš res dober posel. To ti sporoča rojeni Mariborčan.
Hvala Čeferinu, zame je naredil zelo velike stvari
Pa bi vi lahko bili trener Maribora pod Zahovićem?
Težko je reči, nisem človek za tovrstne špekulacije. Vem pa, da je nogomet čudna stvar. Včasih lahko različni, celo konfliktni karakterji spišejo fantastične zgodbe, včasih pa se lahko cedita med in »slina«, pa ljudje naredijo tako pi*darijo, da je nihče več ne more rešiti.
Kako je imeti Zlatkovega sina v ekipi – to izkušnjo imate tudi vi?
Nikoli nisem imel v ekipi Zlatkovega sina. V ekipi imam Luko Zahovića. To je zelo pomembno. Luka je svoj človek, Luka je dovolj odgovoren, to je pokazal tudi v zadnjem obdobju, ko sem bil ves čas v stiku z njim med njegovim okrevanjem. In mislim, da je v Latviji tudi dokazal svoje kvalitete – recite, kar hočete, a mislim celo, da je od selektorja dobil premalo minut. Mislim, da si Luka kot igralec zasluži priložnost. Kar zadeva senco, breme ali morebiti prednost tega, kdo je njegov oče – to pa je čisto njegov problem, s katerim mora živeti. In mislim, da se ga zelo dobro zaveda in se z njim spoprijema.
Kaj če bi vam panenko udaril čez gol pri 0:1?
Zelo dobro se zaveda tudi tega, kako bi se pogovarjala v tem primeru (smeh) … Toda to so zdaj res hipotetične stvari, o tem nima smisla izgubljat besed. Tudi jaz danes ne bi postavil ekipe tako, kot sem jo postavil proti Avstriji. Naredil sem napako in iz tega sem se nekaj naučil. Sprejel sem to, kar sem videl, sprejel sem to, kar se je zgodilo, in se naučil. Ker mi stara slava nič ne pomaga, štejejo odločitve, ki jih sprejemam na novo. Dvorana slavnih je super, lepo so si to izmislili. Toda dokler si aktiven, šteje le to, kar imaš pred seboj. Dobro, včasih je bilo fino, če me je kdo prepoznal na podlagi tega, kar sem že naredil, in sem plačal kakšno kazen manj, a to so malenkosti. Zdaj se tako ali tako trudim, da do kazni sploh ne bi prišel. Ljudje pa bodo hoteli, da se pravilno odločim naslednjič – hitro jim bo postalo vseeno, kako sem se nazadnje. Poglejte Zinedina Zidana, trikratnega zaporednega evropskega prvaka. Nič mu ne pomaga – vsi čakajo le to, kaj bo naredil zdaj, ko se je vrnil.
Je v tem duhu za vas najpomembnejša prva naslednja tekma ali imate v mislih točno določeno, ki bo prelomila prihajajočo jesen?
Vsekakor prva naslednja. Še več, trenutno je najpomembnejši prvi trening, prvo srečanje s fanti. In oni dobro vedo, da še nisem prežvečil tiste Avstrije. Da se z njo ne morem sprijazniti in da bo posledično tudi njih še preganjala. In da, kot sem rekel, pri meni zdaj šteje le to, kako se bodo odzvali proti Poljski, ki je nasprotnik podobnega formata. Hočem od njih več, kot zmorejo. In ne dovolim, da bi bili ponovno na treningih videti sijajno, jaz bi to razlagal vam, oni pa bi me demantirali na igrišču. Zdaj me ne smejo. Imajo pa na voljo le treninge – kot rečeno, prijateljskih tekem ni in tudi to je treba razumeti. Ljudje, ki o tem odločajo, so mi dobro pojasnili – na srečo z glavnim med njimi lahko govorimo v slovenščini.
Kako primeren zaključek: v kakšnih stikih in odnosih ste z Aleksandrom Čeferinom, današnjim predsednikom Uefe, s katerim ste se kot selektor razšli, ko je bil predsednik NZS?
Veliko mi pomeni to, da sva bila na neki točki oba dovolj pametna, da sva vedela, da neka zgodba ne gre naprej. Največ pa mi pomeni, da ko sem kadarkoli kaj potreboval kot vnovični selektor, je bila pomoč takojšnja. In šlo je za velike stvari, zahvaljujem se mu, to mi o tem človeku pove še več kot njegova funkcija. To se je zgodilo in še enkrat: hvala.
Velike stvari?
Zelo velike stvari. Zame in za slovenski nogomet zelo pomembne. Ostaniva pri tem.
