Nekateri so mu očitali, da ni vodja, da v sebi nima tistega, da bi za seboj potegnil druge. Toda posnetki iz francoske slačilnice razkrivajo povsem drugačno sliko.
Bil je to govor, ki bo (p)ostal del francoske nogometne zgodovine. "Ne bom veliko govoril, vsi vemo, zakaj smo tu. Vsi vemo, kaj hočemo in kaj vse smo dali skozi. V naših srcih in očeh vidim osredotočenost, a ne pozabimo ene stvari: 90 minut nas loči, da se zapišemo v zgodovino. Devetdeset minut, ena tekma. V svojem življenju ste odigrali ogromno tekem, toda ta spremeni vse. Tekma, ki spremeni zgodovino. Dve ekipi, en pokal. Oni so isti kot mi, želijo si ga prav tako srčno kot mi. Eno finale smo že izgubili in to še vedno nosimo v sebi ter v naših spominih. Toda danes ne bomo dovolili, da neka druga ekipa vzame to, kar je naše. Fantje, poglejte eden drugega: ne bomo dovolili, da neka druga ekipa vzame to, kar je naše. Nocoj želim, da se zapišemo v spomin vsakega Francoza, ki nas bo gledal. Da bodo o tem pripovedovali otrokom, vnukom, pravnukom... Danes je pred nami 90 minut, da spišemo zgodovino. Ne želim, da vpijemo, ampak da gremo na igrišče kot bojevniki, kot vodje in hočem, da se nazaj vrnemo v solzah. Solzah sreče, ne pa solzah žalosti. In v objemu eden drugega. OK?" In so šli ter spisali zgodovino.
Kot tisti sijajni govor Al Pacina v filmu Any Given Sunday.
