Bilo jih je zelo veliko, kot se za prvi reprezentančni zbor po skoraj pol leta in za prvega pod vodstvom novega selektorja Tomaža Kavčiča tudi spodobi. Prvo druženje po petletni vladavini Srečka Katanca je zaznamoval sneg, okrnjen trening na presenetljivo dobro očiščenem igrišču, zanimivi pogovori z reprezentanti, predvsem pa prvi pogovor z Josipom Iličićem po Ukrajini novembra leta 2015. Celoten prejšnji cikel je molčal kot grob, tokrat pa molk prekinil z izjemno dobro voljo in domiselnimi odgovori; tako da ni nič čudnega, da je zasenčil preostalo včerajšnje dogajanje.
Josip, naj vas nagovorimo z imenom, kajti kar nekaj časa je, odkar ste se takole pogovarjali s katerimkoli slovenskim novinarjem. Še več, dve leti in pol niste govorili niti pred televizijskimi kamerami, niti v kratkih izjavah po tekmi, skratka, nikjer. Zagotovo razumete, da je treba postaviti vprašanje – zakaj?
Ko je šlo za reprezentanco, sem se želel v popolnosti osredotočiti na svojo igro, na svoje nastope. Ni bilo nič osebnega, toda na reprezentančnih zborih sem hotel biti usmerjen zgolj proti dogajanju na igrišču. Mislim, da mi je to prineslo ogromno dobrega, raven svojih nastopov za izbrano vrsto sem močno dvignil. Verjamem pač, da mi je ta odklop precej pripomogel k boljši igri; že tako ali tako ne komuniciram veliko z mediji, to pa je bila odločitev, za katero sem čutil, da je prava. Bila je povsem moja, verjel sem vanjo in mislim, da je bila prava. Brez zamere.
Kaj pa zdaj?
Zdaj sem ponovno pred vami, to je to, kar lahko rečem in kar je pomembno.
KONEC REPREZENTANČNE KARIERE? TAKOLE JE ...
Kot ste rekli, niste veliko govorili niti s tujimi mediji, ste pa dali zelo odmeven intervju za La Gazzetto dello Sport, v katerem ste dejali, da bi končali reprezentančno kariero, če bi se reprezentanca jeseni uvrstila na svetovno prvenstvo. Ni to precej prezgodaj?
Prepričan sem, da sva se z novinarjem slabo razumela in da je napak obrnil moje besede. Resnično sem govoril o tej zadevi, a sem dejal, da če se ne bomo uspeli uvrstiti na evropsko prvenstvo, torej na naslednje veliko tekmovanje, da bi utegnil razmišljati tudi v smeri konca reprezentančne kariere, saj se bo potem moj čas že počasi iztekal. Verjetno je to moja zadnja priložnost, tega ne zanikam.
Najbolj klišejsko vprašanje: kako se počutite na reprezentančnem zboru?
Vedno je lepo biti s temi fanti, vedno sem rad tukaj. Veliko zadovoljstvo je delati z ostalimi reprezentanti, se družiti. Upam pa seveda, da bomo naredili tudi kaj več od tega. Vsekakor bi bil čas za kaj večjega.
Kakšne bodo razlike pod novim strokovnim vodstvom, kaj lahko pričakujete in pričakujemo v primerjavi z delom pod Srečkom Katancem?
Težko rečem, kakšne bodo razlike in kaj lahko pričakujemo, seveda pa je dejstvo, da ima vsak selektor svoja vodila, vsak selektor svoj slog, vsak selektor svoj način dela. Zagotovo bodo spremembe, a nanje gledam pozitivno in verjamem, da gredo stvari v pravo smer. Moram poudariti, da me žene velika dodatna motivacija, kajti izjemno si želim doseči enega od svojih ciljev, in to je zaigrati na katerem od velikih reprezentančnih turnirjev.
Kaj lahko pričakujemo od te slovenske reprezentance?
Ta izbrana vrsta ima kakovost, to je neizpodbitno dejstvo, ki se ga moramo zavedati. Igralci morajo priti še bolj sproščeno, kot so prihajali, s to sproščenostjo morajo odigrati po svojih najboljših močeh, pokazati svoje predstave iz klubov in to bi nam moralo prinesti veliko. Moja velika želja je, da se v prihajajočem reprezentančnem ciklu vsi skupaj poskušamo čim bolj sprostiti, odigrati tako, kot vsekakor znamo.
KATANEC JE BIL MED PRVIMI S ČESTITKO
Po vseh kriterijih morate biti eden od vodij te reprezentance, omenjajo vas tudi kot enega najresnejših kandidatov za novega kapetana izbrane vrste.
Ne, ne, mislim, da ne. Sicer pa je pomembno, da smo na neki način kapetani vsi. Vsi moramo prevzeti svoj del odgovornosti, vsi moramo stopiti v ospredje in pokazati več kot doslej.
Kako komentirate nekoliko nepričakovano slovo dolgoletnega kapetana Boštjana Cesarja?
Ni mi lahko. Ko začnem razmišljati o čem takem, mi resnično ni lahko. Pride pač ta čas, ko se nekateri poslovijo, za vse bo prišel. Enkrat pač mora priti. Boštjan je zelo veliko naredil za to reprezentanco, doživeli smo nekaj lepih trenutkov. Pred kratkim sva se slišala in upam, da bo kar največ ljudi prišlo na stadion prihodnji teden, ko bo tekma proti Belorusiji tudi njegova poslovilna. Od njega se moramo vsi skupaj posloviti, kot si zasluži.
S prejšnjim selektorjem ste vi osebno v petih letih prehodili zelo zanimivo pot od hudih začetnih sporov do precejšnjega sožitja, v katerem je o vas govoril z najlepšimi besedami, vi pa ste se tudi v reprezentančnem dresu močno približali podobi najboljšega Josipa Iličića?
Na koncu in tudi že kar precej pred koncem je bilo med nama vse pozitivno. Vse tako, kot je moralo biti in kot sem si lahko le želel. Vzpostavila sva super odnos, tudi zdaj mi pošlje kar nekaj sporočil, sva v stiku. Navsezadnje je bil on med prvimi, ki so mi poslali čestitke v nedeljo, ko mi je uspela ena najboljših predstav v karieri.
TEŽKO ZARADI ASTORIJA, NE ZARADI ŠTEVELIKE 30
Josip, še enkrat vas moramo netipično nagovoriti z imenom, kajti ne moremo mimo enega najtežjih mogočih vprašanj. Izgubili ste nekdanjega soigralca, nekdanjega kapetana pri Fiorentini, kolega, sodeč po vaših odzivih, celo prijatelja Davideja Astorija …
Joj, ne, težka, težka stvar …
Videti je bilo, da vas je zelo prizadelo? Rajši ne bi o tem?
Ne bi več od tega, kar pač lahko povem tako. Da je to resnično težka stvar, o kateri zelo, zelo težko govorim. Za menoj je deset nepredstavljivo težkih, najtežjih dni, res me je zelo prizadelo. Razumite, da naprej od tukaj ne bom šel ...
CELOTEN INTERVJU Z JOSIPOM ILIČIĆEM SI LAHKO PREBERETE SAMO V TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JE NA VOLJO TUDI NA TRAFIKA24.SI!
