Z zadetkom Jakoba Johanssona na prvi tekmi v Solni na festival najboljših reprezentanc na svetu potuje Švedska. No, junaka prvega dvoboja pa najbrž na mundialu ne bomo videli, saj si je v prvem polčasu hudo poškodoval koleno in bo zaradi strganih križnih vezi počival najmanj šest mesecev, a prej kakšen mesec ali dva več. Če že tam ne bo enega Šveda, pa v Rusijo ne bo odpotovala celotna izbrana vrsta azzurov in z njimi številni navijači naših zahodnih sosedov.
Že pred dvobojem turobno ozračje
Apokalipsa, tragedija epskih razsežnosti. Potrebujete še kakšno besedo ali besedno zvezo, ki je opisala stanje duha v izbrani vrsti naših zahodnih sosedov pred odločilnim obračunom proti Švedom v dodatnih kvalifikacijah? Pri Italijanih ni šlo zgolj za vprašanje nastopa na svetovnem prvenstvu. Šlo je za čast nogometnega naroda, ki je najbolj ponosen prav na svojo reprezentanco in njene uspehe na svetovnih prvenstvih. In ta dogodek je bil pred povratno tekmo na polnem San Siru v resni nevarnosti. Na kocki je bila 60-letna tradicija uvrščanja na največji nogometni dogodek na svetu. Nazadnje, simbolično, so ostali prav brez nastopa na Švedskem leta 1958, potem ko jih je na zadnji tekmi v kvalifikacijah za biti ali ne biti premagala Severna Irska na Windsor Parku (2:1). Takrat so se prvič porušile sanje, česar odtlej niso več nikoli občutili. Vselej so se uvrščali na prvenstva, dva od takrat naprej tudi dobili (dva tudi pred tem), a tudi takšnega niza je enkrat konec in zdaj je jasno, da si bomo morali predstavljati prvenstvo brez azzurrov.
Sanje Buffona končane
Tako pač je, ko v 180 in nekaj več minutah ne dosežeš zadetka. Italija sicer še zdaleč ni bila tako dolgočasna kot izraz na obrazu njihovega selektorja Gian Piera Venture, ki je ob napadih svojih varovancev le sramežljivo ploskal. Gledalci v Milanu so bili vseh 90 minut dovolj glasni, da njihovih naporov nihče ni mogel označitiza sporne v boju za nastop v Rusiji drugo leto. Tega ni mogoče očitati niti azzurrom na zelenici, ki so imeli žogo ves čas v v svoji posesti, prišli pa so tudi do nevarnih situacij. Tako je strela Ciru Immobileju in Alessandru Florenziju vratar Robin Olsen odlično obranil, Švedi pa so že ob koncu prvega polčasa dihali na škrge ob nenehnem pritisku naših zahodnih sosedov. Edina težava je bila ta, da žoga v mrežo Švedov enostavno ni želela. Obenem pa so imeli Italijani srečo, da sodnik Mateu Lahoz ni dosodil enajstmetrovke, ko je očitno z roko v svojem kazenskem prostoru igral Andrea Barzagli. Je pa v drugem polčasu španski delivec pravice kompenziral svojo odločitev, ko prekrška nad Darmianom ni označil za novo čisto enajstmetrovko, temveč je namesto brce Mikaela Lustiga v trebuh branilca Manchester Uniteda videl igranje z roko Italijana, ki je ni bilo. Domači so še naprej neumorno pritiskali proti vratom, sanje Gianluigija Buffona o slovesu na SP pa so se počasi a zanesljivo izmikale. Na roko našim zahodnim sosedom niso šli niti centimetri ob novih strelih Florenzija in zanimivo tudi Šveda Lustiga, ki je skoraj zabil avtogol. Napadi so se nadaljevali, streli so se kopičili, a niti eden ni bil dovolj natančen, da bi premagal odličnega vratarja Olsena, ki bo poleg nesrečnega Johanssona velik junak švedske reprezentance. Medtem pa bodo morali v Italiji nogometaši in strokovni štab odgovarjati na vsa mogoča vprašanja sedme sile in javnosti.
ITALIJA – ŠVEDSKA
0:0 (skupno 0:1)
