Intervju bomo začeli s priznanjem. Veste, presenetili ste nas. Res nismo pričakovali, da boste tekmi s Slovaško in Anglijo odigrali tako dobro in dejansko v teh 180 minutah osvojili kar štiri točke. Ni kaj, oktobrski trenutek resnice ste prestali z odliko.
Bo kar držalo. Res smo se dobro pripravili, hkrati pa vnovič vsem dokazali, da imamo vrhunsko reprezentanco, ki je sposobna odigrati dve tako dobri tekmi tudi proti tako zahtevnima nasprotnikoma. Čeprav se morda kdo ne strinja, pa bom rekel, da smo že proti Litvi v drugem polčasu igrali zelo dobro. Imeli smo veliko priložnosti, zabili dva gola, sprožili precej strelov. Žal pa smo naredili preveč napak, za katere smo bili kaznovani. Na tekmah s Slovaško in Anglijo se nam to ni zgodilo, kar priča, da smo naredili korak naprej. Kar me kot kapetana še toliko bolj veseli, je dejstvo, da smo vsem dokazali, da ne premoremo le kvalitetnih posameznikov, ampak tudi pravi moštveni duh. Dihamo skupaj, zato smo tudi bili uspešni.
V Stožicah ste imeli predvsem to, kar smo v preteklosti najbolj pogrešali – borbenost. Brez skrbi, ne merimo na vas, vi ste bili vzor borbenosti na pravzaprav vsaki tekmi, toda za vse to vendarle ne velja. Predvsem nekateri mlajši so bili daleč stran od pričakovane ravni. Kako to, da je prišlo do te spremembe tudi pri njih?
Predvsem smo vsi skupaj brez ovinkarjenja prišli do ključnega spoznanja, kako zelo pomembni tekmi sta pred nami. Sam sem na začetku zbora poudaril, da v kvalifikacijah ni veliko tekem in da si zato ne moreš privoščiti veliko spodrsljajev. Ko gre zares, moraš biti pravi, ne glede na nasprotnika. Moraš pustiti srce na igrišču, z njega moraš oditi s krvavimi koleni. Še zlasti pa me je navdušilo dejstvo, da so bili vsi reprezentanti od prvega do zadnjega dne na najvišji možni ravni. Na treningih ni bilo nikogar, ki bi se vlekel po igrišču, tudi tisti, ki so vedeli, da ne bodo igrali, so vadili na polno. Če vsi dobro treniramo, je tistim, ki igramo, precej lažje, ker nas v času priprave na tekmo še dodatno spodbujajo recimo temu rezervisti s svojim zagonom in pristopom na treningih. Mlajši so dojeli vse to, dojeli so, da šteje prav vsak, in to se je na tekmah poznalo. Ne nazadnje so bili ključni tudi tisti, ki so vstopili s klopi. To priča, da smo res vsi gledali v isto smer. Nihče ni vihal nosa, nihče ni bil užaljen, ker je bil nekdo drug v prednosti pred njim.
Zagotovo se strinjate, da lahko v takšnem slogu pridete daleč. Tudi do Rusije?
Vsekakor. Slovenija nima posameznikov, ki bi lahko sami reševali tekme v našo korist. Imamo pa ekipo, ki postane neverjetno močna, ko vsi nogometaši dihajo kot eno. In ko je tako, lahko iz čvrste celote izstopi tudi kvalitetnejši posameznik in naredi razliko. Seveda pa bomo morali predstavi s Slovaško in Anglijo ponoviti tudi v prihodnje. Tudi proti Malti. Danes vsi igrajo nogomet. Pred desetimi leti si lahko z levo roko premagal Malto, Liechtenstein, Ferske otoke … Danes jih takoj dobiš po grbi, če nisi pravi. Proti Rusiji vodi jasna pot, premagljiva pa bo, če bomo po njej hodili kot ekipa. Bodo tekme, na katerih bomo napadali, bodo tudi tekme, na katerih se bomo branili in trpeli. A vse lahko preživimo, če bomo enotni. In če bomo imeli še navijače ob svoji strani.
Po štirih zaporednih porazih ste tokrat z Anglijo vsaj remizirali. A verjetno ste domov vseeno odšli malce razočarani, kajne? Zmaga je bila tako blizu …
Logično je, da si vesel točke proti tako uglednemu nasprotniku, nam je pa način, kako je prišlo do remija, pustil grenkobo v ustih. Priigrali smo si res veliko priložnosti, zato smo lahko žalostni, ker nismo zadeli. To je glavno obžalovanje. Po drugi strani moramo biti ponosni ne samo zaradi točke, ampak tudi zaradi dejstva, da smo ustavili tako kvalitetne posameznike. Bi bilo pa nesmiselno skrivati: mešata se sladkost uspeha in grenkoba zapravljenega.
Tudi vi ste imeli priložnost, da bi zabili gol. Toda ali ste takrat na začetku drugega polčasa dejansko igrali z roko?
Da, bila je roka! No, je pa nihče ni videl. Še mene je vse skupaj presenetilo, saj je žoga priletela mimo dveh nogometašev in je niti umakniti nisem mogel.
Hipotetično vprašanje – bi sodniku povedali, da ste igrali z roko, če bi žoga zletela v mrežo?
Hja … No, pa saj to zdaj niti ni pomembno (smeh). Ne vem, kako bi se odzval, če bi bil gol. O tem sploh nisem razmišljal. Recimo, da bi bila to božja roka. Angleži jo že poznajo (smeh).
Bili ste zraven že pri zadnjem velikem uspehu slovenske reprezentance, za vami je ogromno takšnih in drugačnih tekem. Kako visoko bi uvrstili predstavi s Slovaško in Anglijo? Med najboljše tekme?
Ko smo igrali za svetovno prvenstvo 2010, smo se podpisali pod nekaj res vrhunskih tekem. Tista s Poljsko v Ljudskem vrtu je bila nepozabna. Pa s Slovaško tako doma kot v Bratislavi. In, seveda, dodatne kvalifikacije, Rusija v Mariboru … Uh, kakšni spomini! V Južni Afriki je bil prvi polčas z ZDA izjemen, v spominu imam še Avstralijo in Novo Zelandijo. Takrat smo odigrali res veliko dobrih tekem z vrhunskimi nasprotniki. Zdajšnji tekmi sodita v vrh, vsekakor. Bi pa tukaj poudaril še nekaj: sta dokaz, da je ta nova generacija dozorela. Dolgo časa smo se iskali, zdaj pa – mislim – lahko naredimo ogromno. A kot pribito drži, da samo od sebe nič ne bo prišlo do nas.
Dajte, povejte nam, zakaj ste pred tekmama s Slovaško in Anglijo dejansko stopili pred nas, novinarje? Zakaj ste čutili potrebo po tem, da nas nagovorite ob ugasnjenih diktafonih.
Kot kapetan sem to storil dvakrat. Prvič po San Marinu oziroma pred tekmama z Ukrajino v dodatnih kvalifikacijah za Euro 2016. Že dolgo sem v nogometu in imam določene izkušnje, predvsem pa vem, kako hitro se lahko vse obrne. Po tekmi z Litvo mi ni bilo všeč stanje duha v javnosti. In tukaj ne merim toliko na vas, novinarje, bolj na navadne ljudi, če se lahko tako izrazim. Zaznati je bilo ogromno negativnosti. Že pred tekmo z Litvo, potem sploh. Vi, ki ste ves čas z nami, vsekakor veste več od njih. Zato sem želel, da bi skupaj naredili nekaj pozitivnega. V kosteh sem čutil, da bi oktober lahko marsikaj spremenil. Vedel sem, kaj tekmi prinašata in kako enkratno bi bilo, če bi vsi stopili skupaj. Hvala tudi vam, saj smo – o tem sem prepričan – naredili korak naprej glede naše komunikacije. Ne z vsemi novinarji, z nekaterimi pač. Skratka, povedal sem, kar sem čutil. In se je dobro izšlo.
Mar vi, nogometaši, res mislite, da vam novinarji želimo slabo? Da imamo raje neuspeh kot uspeh? Da se časniki bolje prodajajo, če dosegate slabe rezultate? Da smo raje doma kot na velikih tekmovanjih? Se vam to ne zdi nelogično?
Vsak ima pravico, da počne, kar želi početi. Ne vem, ali kdo hoče slabo ali ne, vidim pa, kaj se piše. No, če sem povsem iskren, ne berem veliko. Ko sem v klubu, sem osredotočen na klub, ko sem v reprezentanci, na reprezentanco. Mislim, da je pri vas enako kot pri nas: ko se zbere reprezentanca, se zberejo najboljši. In verjetno tudi reprezentanco spremljajo najboljši novinarji. Ali si res vsi želijo uspeha, pa ne vem. Ponavljam, vsak ima pravico, da počne, kar se mu zdi pravilneje. Vem, da nekateri želijo le dobro, verjetno nekateri navijajo tudi za slabe stvari. Težava pa velikokrat nastopi, ko se kakšno zadevo predstavi na napačen način, ko se obrača besede. In potem pride do nesporazuma. S tem imajo težave predvsem mlajši. Včasih so šokirani, ko vidijo svoje besede v časniku, čeprav so jih povedali drugače. Tudi to se dogaja. Smo pa profesionalci in moramo živeti s tem. Poudaril bi še nekaj: kot kapetan sem prvi, ki je za to, da se kritizira, če igramo slabo. Ne bom sicer rekel, da to komurkoli daje pravico, da pljuva, naj pa se pove, kako in kaj. Če nismo igrali dobro, naj se to tudi napiše. A če sprožimo 25 strelov in ne zmagamo tudi zaradi pomanjkanja sreče, kot je bilo v Litvi, potem naj se napiše vse. Ne le to, da smo igrali slabo. Naj se omeni tako temne kot svetle plati.
Srečko Katanec je v intervjuju za RTV Slovenija dan po tekmi z Anglijo dejal, da smo vas motivirali tudi novinarji. Ne vemo, ali je bil sarkastičen ali ne, zato vas vprašamo: smo vas res?
Ne bom rekel, da so njegove besede nesmiselne. Veste, so nogometaši, ki se z zapisanim prav nič ne obremenjujejo, so pa tudi takšni, ki si prebrano preveč jemljejo k srcu in padejo pod pritisk. Nekateri so potem jezni, ne dajejo izjav, vse skupaj vpliva nanje. Teden pred Slovaško je bil turbulenten, pisalo se je o marsičem, le o tekmi skoraj nič. Ko je tako, je težko ostati ravnodušen. Morda so nam določeni zapisi pomagali, da smo lažje stopili skupaj. Slovenci smo očitno takšni, da se lažje poenotimo v kaosu kot v idili. Ko je bilo tokrat najtežje, smo vsekakor stopili skupaj. Dokazali smo, da smo pametni in zreli.
Zakaj ste se na zadnji tiskovni konferenci pred Slovaško tako burno odzvali? Poznamo vas že od začetka vaše kariere, pa vas še nikdar nismo videli takšnega. Bili ste taki, da se vas je marsikdo ustrašil.
Bil sem na trnih, ker se je ves teden preveč govorilo o določenih stvareh. Nikogar ni zanimalo, kako bomo igrali, vsi so govorili le o Kevinu Kamplu. Ampak dobro, po prvem vprašanju sem brez ovinkarjenja dejal, da je bilo dovolj povedanega o tem. V redu, novinar je odgovoril, da je razumel, gremo dalje. In potem spet! Pa da se nismo vsi podpisali, nekaj o tem. Ker je tako pisalo v Bildu. Kaj naj se zdaj pred tekmo s Slovaško ukvarjam z nemškimi novinarji?! Vse to je bilo zame malce … preveč. Podžgalo me je.
Ampak vaš odziv verjetno vseeno ni bil pravi? Ne nazadnje ste se po tekmi opravičili zanj …
Po tekmi s Slovaško mi je isti novinar dejal, da me bo spet malce provociral (smeh). Odgovoril sem mu, da mu po takšni zmagi ne bo uspelo (smeh). Seveda sem se opravičil. Na igrišču sem športnik, pravi profesionalec, zunaj zelenic v prvi vrsti predvsem človek. Enkrat narediš napako, spet drugič kaj dobrega. Malce sem izgubil živce. Ni bilo pa grdih besed ali česa podobnega … Težava je bila, ker smo izjavo za javnost nogometaši zapisali prav zato, da nam ne bi bilo treba več odgovarjati na vprašanja o Kevinu Kamplu. Pa ni bilo tako.
Omenili ste izjavo za javnost. Ta je še kako odmevala. Kako to, da ste jo spisali? In predvsem: so se pod njo res podpisali vsi?
Mar mislite, da ko se pogovarjamo o tako pereči temi, se pogovarjamo le trije, štirje? Ne, večina.
Večina? Torej ne vsi? Ste zanjo bolj »navijali« starejši, mlajši pa ne toliko?
Povsem normalno je, da če je nekdo prvič zraven, ni tako prisoten pri takšnih stvareh kot nekdo z daljšim stažem. Kar zadeva izjavo, so vsi vedeli zanjo, vsi so se strinjali z njo. Vsi smo se pogovorili o tem, kaj bomo napisali. To, da kdo ne bi bil zraven, sploh ni stvar debate. Če smo se podpisali kot reprezentanti Slovenije, potem to ne more biti le Boštjan Cesar. Ponavljam, vsi so bili obveščeni o izjavi, vsi so vedeli zanjo, vsak je lahko povedal svoje. Bili smo enotni. Če ne bi bili, ne bi spisali ničesar. Bili pa smo enotni tudi v soboto in torek …
Do Kampla ste bili kritični, toda dan prej je Jasmin Kurtić na treningu Kevinu javno izrekel podporo?
O vsem skupaj smo se pogovarjali od prvega dneva dalje. Preveč smo govorili … Jasmin je želel predvsem poudariti, da je Kevin pomemben člen te reprezentance. In to je še naprej. Kar nas je vse zmotilo, je bil njegov način. Številni so na zbor prišli utrujeni, tudi Roman Bezjak je odigral 15 tekem, marsikdo skoraj toliko. Zato način ni bil pošten.
V prvi vrsti ste mu verjetno zamerili, ko je zapisal, da je storil to, česar si drugi niso upali.
No … Ni se nam zdelo prav, da je tri ure pred zborom sporočil, da ga ne bo. Predvsem to ni bilo pošteno. Kar zadeva določene izjave, pa … Te besede niso bile dobrodošle, a razumem, da se je morda izrazil nespretno, da so bile njegove misli zapisane nekoliko drugače, kot je dejansko mislil. Pa saj je vseeno, dejstvo je, da je vse skupaj vplivalo na naše nezadovoljstvo. Preprosto se nam ni zdelo pošteno. Vsi smo profesionalci, vsi garamo, vsi veliko igramo. A ko pridemo v reprezentanco, si dres kljub tegobam nadenemo s srcem in spoštovanjem do tega grba. Takšen pristop mora biti prisoten že v osnovi, če ga ni, je težko biti enoten na igrišču. Ko igraš za reprezentanco, moraš igrati s ponosom. Seveda pa je vsak polnoleten in se vsak odloča po svoji vesti. V preteklosti se takšne stvari niso dogajale, zdaj se je zgodil Kevin, a upam, da je bil to osamljen primer, kakršnim v prihodnje ne bomo več priča. Reprezentanca je nad vsemi in lahko hkrati funkcionira brez vsakega. To smo dokazali tokrat. Kadar je pristop pravi, lahko tudi kdo manjka.
Kaj pa govorice o domnevnem nešportnem življenju Kevina Kampla? Menda se je to dogajalo tudi v reprezentanci?
To so osebne zadeve in ne bi bilo pošteno do nikogar, če bi jih jaz javno komentiral. Vsak ima svoje probleme, s katerimi se spopada, vsak jih mora rešiti pri sebi, s svojimi najbližjimi.
Srečko Katanec je v intervjuju za RTV Slovenija poudaril, da reprezentančna vrata za Kevina Kampla ostajajo odprta, toda o tem, ali jih bo še prestopil ali ne, odločate vi, nogometaši. Ste se že odločili? Je med vami še dobrodošel?
Seveda, povsem logično in normalno je, da je. Kevin glede svojih kvalitet in vsega drugega ni sporen. Je naš pomemben člen, to je dokazal na tekmah, ki jih je odigral. Normalno je, da je dobrodošel, toda hkrati drži kot pribito, da glede reprezentance obstaja določeno pravilo. Tega je treba spoštovati, in kdor ga, je več kot dobrodošel. Vem, da Kevinu ni bilo vseeno, ker se je dogajalo, kar se je, zato se bomo pogovorili. Če je pripravljen biti na tej barki, tako kot je že bil, potem je dobrodošel. Ampak se mora zavedati, da moramo biti vsi na isti valovni dolžini. Treba je spoštovati, kako deluje reprezentanca. Igramo na preveč visoki ravni, da bi lahko prihajalo do napak. Manjše se še da popraviti, večjih ne. Kevin je naredil, kar je. Če bo že novembra prišel, bo prišel in povedal svoje, se morda opravičil. Vsekakor pa lahko gremo skupaj naprej.
Če bo torej na seznamu, kot kapetan nimate nič proti njegovi vrnitvi že za tekmo z Malto?
Seveda. Prav nič nimam proti!
Pa načrtujete, da se boste z njim pogovorili še pred naslednjim zborom? Da morda že prej recimo temu zakopljete bojno sekiro?
Usesti se ne moreva, ker ima vsak svoj klubski ritem, vsak svoje obveznosti. Rad se pogovarjam z vsakim, in če bo Kevin imel željo, se lahko slišiva. Ne vem, zakaj se ne bi mogla. Ne vidim niti najmanjšega problema.
Torej vas Kevin lahko takoj pokliče?
Jasno! Kadarkoli. Saj s tem nikdar ni bilo težav. Ponavljam, nismo se mu odrekli. Nihče se mu ni.
Verjetno bi bila velika škoda izgubiti nogometaša takšnih kvalitet?
Seveda. Njegove kvalitete nikdar niso bile sporne, glede tega nikdar ni bilo nobenih dilem. Naj torej pride, pove svoje, se opraviči, če bo treba. In gremo dalje. Da bomo v prihodnje še uspešnejši. Skupaj!
