Medtem ko sva v petek ob prihodu na Stade de France morala zapustiti vozilo in sva imela precej težav, ko so med natančnim pregledom najinega nemškega sopotnika naleteli na majhno jeklenko stisnjenega zraka v priloženem setu za pomoč ob poškodbi pnevmatike, je bilo prvo neposredno srečanje z Eurom popolnoma druga pesem. Ko sem se pripeljal v Lens, da bi uredil vse formalnosti okrog akreditacije, dovolilnic za parkiranje na različnih stadionih in še nekaterih prepustnic, me je z nogometom obsedena vasica med mestoma Arras in Lille pozdravila z oddaljenostjo nekaj svetlobnih let od pariških psihoz, direndaja, hrupa, tudi strahu.
Ko bodo na najbolj simpatičnem prizorišču letošnjega Eura gostovali Angleži in Valižani, bo gotovo precej drugače, toda dan pred otvoritveno tekmo je bil Lens natanko tisto, kar je na katerikoli povsem navaden dan. Švicarjev, ki so tam igrali v soboto, še ni bilo na spregled, še manj Albancev, ki se bodo z njimi pomerili. Veste, kaj, pravzaprav ni bilo na spregled nikogar. Ko sem vstopil v akreditacijski center v prepričanju, da bom tako kot vedno tam pustil kakšno urico, sem bil gotov v nekaj minutah. Bil sem prvi in edini na vseh okencih, in če si ne bi vzel časa za nekaj hitrih čvekov z romunsko prostovoljko, ruskim izdelovalcem akreditacij in domačinom na položaju razdeljevalca dovolilnic za parkiranje, bi bil zunaj, še preden sem vstopil.
Še bolj bizarna pa je bila selitev v medijsko središče, ki se je prvič odprlo tisto jutro in v katerega pred menoj ni vstopil še noben predstavnik sedme sile. Bil sem že notri, ko so me vrnili ven, ker so ugotovili, da sploh še niso postavili varnostne kontrole in da sem vstopil brez nje. Ko pa sem dobil zeleno luč za ponoven – tokrat povsem po predpisih – vstop, sem tam naletel na navdušena predstavnika evropske nogometne zveze, ki sta prešerno pozdravila in celo obdarila svojega prvega gosta. Ob tem pa … Kdo bi si mislil, spet tisto, kar se mi dogaja tako neverjetno pogosto.
Ko sem pred šestimi leti prespal svojo prvo noč v hotelu v Južni Afriki in ko sem že pred zajtrkom odšel na recepcijo po prve informacije v zvezi s prevažanjem po Johannesburgu in z možnostjo odhoda na trening slovenske (ah, kje so ti časi …) reprezentance, me je udaril eden najbolj neverjetnih prizorov v življenju. Še preden sem dobil odgovor od receptorke, je za to, da je bil moj prvi južnoafriški pogovor povsem drugačen, poskrbel mladenič, ki je v neposredni bližini vlekel na ušesa. "Na trening Slovenije, ha? Ja sam Igor iz Beograda, ja i moj tata vozimo taksi za ovaj hotel," je ponudil roko in storitev, pri čemer prevoda – tako sem prepričan – ne potrebujete.
Ostalo je zgodovina in zgodba o fantastičnih prigodah Ekipine trojice z dvojcem Igor in Bane, s katerimi smo nedvomno šli precej dlje od običajnih srečanj z ljudmi s področja nekdanje skupne države. Zagotovo jih imate vsi, ki vsaj za silo potujete po Evropi in svetu, pravzaprav so celo tako pogosta, da so v Sloveniji postala predmet stalne izmenjave takih in drugačnih dogodivščin te vrste. Toda vedno znova ugotovim, da zasedam prav posebno mesto in da se name lepi še posebej veliko posebej nenavadno prekrižanih poti z "Jugoslovani".
Johannesburg pri tem ostaja na prvem mestu, toda tudi Lensa in mojega prvega uradnega stika z Eurom 2016 ne bom pozabil nikoli. Angleščina, s katero smo začeli, mi je bila sumljivo znana, sumljivo balkanska. Ko se je gospod ob opravičilu oglasil na zvoneči telefon z besedama "Reci, sine", pa so bile stvari jasne. A ni šlo le za Mladena iz Podgorice, s katerim sva hitro izmenjala nekaj besed v jeziku, ki smo mu nekoč rekli srbohrvaščina in ki ga v resnici mnogi še vedno govorimo precej bolje kot srbščino, hrvaščino ali kaj tretjega.
Ob najinem žlobudranju se je obraz še bolj razjasnil tudi prisotni Uefini dami, ki se je hitro pridružila kot Slavica iz Sarajeva. In je steklo, kot da bi se poznali že od nekdaj. Bodite prepričani, če bom karkoli potreboval v Lensu, s tem ne bom imel niti najmanjših problemov. Dogovorjeni smo bili za včerajšnje srečanje, skupaj se veselimo tekme Anglija – Wales, v obeh primerih pa bomo ponovno kakšno rekli tudi o možnosti, da bi njun veliki šef postal moj rojak Aleksander Čeferin.
Andrej Miljković
Dnevnik z Eura: Le tri osebe, kar tri republike
Medtem ko se je v petek v severnem pariškem predmestju zdelo, kot da je tam ves premikajoči se svet in kot da ves stoječi svet vanj zre, je bilo natanko 24 ur prej manj kot dvesto kilometrov proti severovzhodu povsem drugače.
Privoščite si neomejeno branje
Prijavljeni uporabniki Trafike24 z izpolnjenimi podatki profila berejo stran brez oglasov in imajo brezplačen promocijski dostop do
Plus
vsebin.
Več informacij
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
Prijavljeni uporabniki z izpolnjenimi podatki profila berejo vsebine brez oglasov.
- preverjen e-naslov
- preverjena tel. številka
- popolni osebni podatki
- prijava na e-novice
Ste pravkar uredili podatke? Osveži podatke