Slaviša Stojanović po treh letih molka: "Hrbet so mi obrnili igralci, ki mi dolgujejo največ"

Ko ste bili pred nekaj več kot tremi leti še selektor, ste se odločili, da želite povedati nekatere svoje resnice v zvezi z vodenjem reprezentance in dogajanjem okrog njega. Tedaj sva bila dogovorjena za intervju, toda stvari so krenile v smeri prekinitve vašega sodelovanja z nogometno zvezo. Od tedaj ste bili medijem na voljo, a k tistemu intervjuju in k tistim resnicam se vračava šele danes.
Danes vem, da sem naredil napako, ker o stvareh nisem spregovoril pravočasno. Ne po več mesecih, ko sva se za pogovor dogovarja midva, temveč že prej. Danes vem, da bi moral govoriti sproti in da bi bile te zadeve ves čas javno znane. Morda bi se moja zgodba z reprezentanco končala na enak način, morda se ne bi, to sploh ni pomembno. Za časa mojega selektorskega dela bi vse to, o čemer bova govorila zdaj, moralo biti izpostavljeno, in drugačno ravnanje, naj ponovim, je bilo napačno. Nogometni zvezi ne zamerim ničesar, vsekakor pa obžalujem, da sem tedaj s strukturami v njej sklenil dogovor, po katerem sem dal tiho in absolutno prioriteto športnemu vidiku. Ko sem spoznal, da bi bilo morda bolje ravnati drugače, je bilo prepozno, nato pa bi bilo zelo narobe, če bi takoj po prekinitvi sodelovanja preprosto skočil v naročje medijev in začel naštevati zadeve,ki bi zvenele kot izgovori. Moralo je miniti nekaj časa, moral se je povsem poleči prah in moral sem spet delovati ter tudi kaj doseči v svojem poklicu. Moralo se je zgoditi vse to, da bi moje besede dobile pravi pomen in da ne bi bile nekakšno jamranje brez osnove. Ko sem spisal neko svojo novo zgodbo in so moje besede dobile težo, sem bil pripravljen, a čeprav sem bil na tej toči že pred meseci, sem vendarle še počakal do zdaj. Zdelo se mi je pošteno, da se končajo kvalifikacije in da moje izjave na noben način ne posegajo v udejstvovanje reprezentance. Če je obstaja najmanjša možnost za kakršenkoli vpliv na ekipo, ki se je borila za nastop na evropskem prvenstvu, to preprosto ne bi bilo v redu in temu sem se želel na vsak način izogniti.

Ob tem se najbolj splošno vprašanje ponuja samo od sebe. Kaj je tisto, kar vam je ležalo in vam še vedno leži na duši? O čem ste želeli govoriti, niste govorili in boste zdaj spregovorili?
Za začetek bi stvari spravil v eno misel: Nikoli in nikomur, zares nikomur, ne želim, da bi se zgolj pet minut svojega življenja počutil tako, kot sem se jaz pogosto počutil v vlogi selektorja slovenske reprezentance. Kaj pet minut, niti minute! Ujel sem se v nekakšen začaran krog, v katerem je bilo narobe vse, kar sem naredil in kar sem rekel. Pri tem je šlo pogosto za stvari, ki se sploh niso dotikale nogometa, kaj šele da bi se neposredno dotikale dogajanja na igrišču. Deležen sem bil ostrih napadov, ostrih obtožb, pravega linča.

S čigave strani?
S številnih strani. Zagotovo tudi z naslova medijev, a še pomembneje, bolj moteče in bolj boleče je bilo, da so hudi napadi prihajali s strani trenerskih kolegov ter nekaterih ljudi, ki so prav tako zelo tesno povezani z nogometom. Zaradi njih sem se počutil, kot da sem na velikem bojnem polju, na katerem sem imel ščit za pehotno bojevanje stare šole, medtem ko so oni po meni udrihali z najmodernejšim topništvom. Za nameček je večina strelov prihajala izza hrbta. Zanemarljivo je bilo število tistih ljudi, ki so mi 'en face' povedali, če so imeli z menoj kakršenkoli problem, hkrati pa so bili to isti ljudje, ki so prihajali z relevantnimi kritikami, s kakršnimi nikoli nisem imel težav. Topovski streli v hrbet so bili drugačni, šlo je za blatenje, ki me je spravilo v nadvse neprijeten položaj. Občutek je bil tako zelo slab, da ga je težko opisati z besedami.

CELOTEN INTERVJU S SLAVIŠO STOJANOVIĆEM, V KATEREM JE SPREGOVORIL TUDI O TEM, KDO OD IGRALCEV MU JE OBRNIL HRBET, PREBERITE V DANAŠNJI ŠTEVILKI ČASNIKA EKIPA SN.