Mnenja o naturalizaciji športnikov so diametralno nasprotna. Lahko bi rekli, da jih je polovica za, ker so v veliki meri pragmatiki, druga polovica pa jih je proti, češ da bo to pomenilo konec nacionalne reprezentance, vsaj v obliki, kot jo poznamo danes.
Podobno kot v primeru Bryanta Dunstona, ki ga je hotel imeti v košarkarski reprezentanci Jure Zdovc (Dunston seveda ni imel nobenih možnosti za to, saj ni niti v najmanjši meri zadostil pogojem, ki jih predpisuje zakonodaja), so tudi v primeru Blessinga Elekeja in Ezekiela Hentyja mnenja deljena. Slednja sta dana samo kot primer, lahko pa bi bil na njunem mestu tudi kdorkoli drug (v tem primeru sicer omenjena nogometaša v slovenski ligi izstopata in do neke mere že izpolnjujeta pogoje za izredno naturalizacijo).
Vprašanje naturalizacije je večplastno in preprostega odgovora ni – stvari zagotovo niso črno-bele, ampak zelo barvite. Pravila mednarodne nogometne zveze z določenimi omejitvami dovoljujejo naturalizacijo, tudi slovenska zakonodaja to dovoljuje, vprašanje pa je, do kam lahko vse skupaj gre. Bi bili navijači zadovoljni, če bi za slovensko reprezentanco igrala dva Nigerijca, trije Argentinci, dva Brazilca, dva Ganca, Janez Novak in Samir Handanović? Bi se še poistovetili s to ekipo? Možnosti za tak scenarij so sicer mikroskopske, a vendarle so.
KER NI V DOMENI SELEKTORJA
Selektor izbrane vrste Srečko Katanec ima na voljo igralce, ki jih pač ima, in verjetno bi bil tudi on zadovoljen, če bi imel v zvezni vrsti argentinskega "fantazista", v obrambi nemškega "pitbula" in v napadu "kobro" iz Gane. Toda realnost je pač taka, kot je. Verjetno, tega ni potrdil, pa bi z odprtimi rokami sprejel vsaj možnost, da bi bil boj za igralna mesta v začetni enajsterici bolj zaostren. Toda če bi podelili nekaj slovenskih potnih listov res kvalitetnim igralcem, bi to seveda pomenilo, da bo manj prostora in možnosti za domače igralce. Ali je to prav? Pragmatiki bi seveda dejali, da je prostor za najboljše, idealisti pa, da hočejo navijati za domače fante. Pa bodi pameten.
In kaj meni Srečko Katanec o izredni naturalizaciji nogometašev? "Nimam mnenja. To ni moja domena. O tem se bodo morali odločiti na višjih ravneh," je bil selektor kratek in jedrnat in se s tem izognil neposrednemu odgovoru. Tudi prav in verjetno ima res prav. O tem, ali je taka politika "kupovanja" nogometašev prava ali ne, se bodo morali odločiti v vrhu nogometne zveze. Morda pa se tam temu že posvečajo, le da bolj po tiho in brez pompa v javnosti.
STOJANOVIĆ: VEDNO SE POJAVI DVOM
Pred Katancem je izbrano vrsto vodil Slaviša Stojanović, ki pa ima do tega vprašanja bolj jasno izdelano mnenje oziroma je izrazil vsaj dvom. "Pri meni se potem vedno pojavi dvom, koliko imajo igralci, ki dobijo slovenski potni list, nacionalnega naboja. Po mojem mnenju ne bodo nikoli imeli takega naboja kot domači igralci," je dejal Slave.
To ali ono mnenje, tak argument za ali proti, glavno besedo bodo dejansko imeli ljudje, ki so povsem na vrhu piramide odločanja v slovenskem nogometu. Tudi oni verjetno tehtajo, kam se bo posodica nagnila, pa bomo morda izvedeli zelo kmalu.
Podobno kot v primeru Bryanta Dunstona, ki ga je hotel imeti v košarkarski reprezentanci Jure Zdovc (Dunston seveda ni imel nobenih možnosti za to, saj ni niti v najmanjši meri zadostil pogojem, ki jih predpisuje zakonodaja), so tudi v primeru Blessinga Elekeja in Ezekiela Hentyja mnenja deljena. Slednja sta dana samo kot primer, lahko pa bi bil na njunem mestu tudi kdorkoli drug (v tem primeru sicer omenjena nogometaša v slovenski ligi izstopata in do neke mere že izpolnjujeta pogoje za izredno naturalizacijo).
Vprašanje naturalizacije je večplastno in preprostega odgovora ni – stvari zagotovo niso črno-bele, ampak zelo barvite. Pravila mednarodne nogometne zveze z določenimi omejitvami dovoljujejo naturalizacijo, tudi slovenska zakonodaja to dovoljuje, vprašanje pa je, do kam lahko vse skupaj gre. Bi bili navijači zadovoljni, če bi za slovensko reprezentanco igrala dva Nigerijca, trije Argentinci, dva Brazilca, dva Ganca, Janez Novak in Samir Handanović? Bi se še poistovetili s to ekipo? Možnosti za tak scenarij so sicer mikroskopske, a vendarle so.
KER NI V DOMENI SELEKTORJA
Selektor izbrane vrste Srečko Katanec ima na voljo igralce, ki jih pač ima, in verjetno bi bil tudi on zadovoljen, če bi imel v zvezni vrsti argentinskega "fantazista", v obrambi nemškega "pitbula" in v napadu "kobro" iz Gane. Toda realnost je pač taka, kot je. Verjetno, tega ni potrdil, pa bi z odprtimi rokami sprejel vsaj možnost, da bi bil boj za igralna mesta v začetni enajsterici bolj zaostren. Toda če bi podelili nekaj slovenskih potnih listov res kvalitetnim igralcem, bi to seveda pomenilo, da bo manj prostora in možnosti za domače igralce. Ali je to prav? Pragmatiki bi seveda dejali, da je prostor za najboljše, idealisti pa, da hočejo navijati za domače fante. Pa bodi pameten.
In kaj meni Srečko Katanec o izredni naturalizaciji nogometašev? "Nimam mnenja. To ni moja domena. O tem se bodo morali odločiti na višjih ravneh," je bil selektor kratek in jedrnat in se s tem izognil neposrednemu odgovoru. Tudi prav in verjetno ima res prav. O tem, ali je taka politika "kupovanja" nogometašev prava ali ne, se bodo morali odločiti v vrhu nogometne zveze. Morda pa se tam temu že posvečajo, le da bolj po tiho in brez pompa v javnosti.
STOJANOVIĆ: VEDNO SE POJAVI DVOM
Pred Katancem je izbrano vrsto vodil Slaviša Stojanović, ki pa ima do tega vprašanja bolj jasno izdelano mnenje oziroma je izrazil vsaj dvom. "Pri meni se potem vedno pojavi dvom, koliko imajo igralci, ki dobijo slovenski potni list, nacionalnega naboja. Po mojem mnenju ne bodo nikoli imeli takega naboja kot domači igralci," je dejal Slave.
To ali ono mnenje, tak argument za ali proti, glavno besedo bodo dejansko imeli ljudje, ki so povsem na vrhu piramide odločanja v slovenskem nogometu. Tudi oni verjetno tehtajo, kam se bo posodica nagnila, pa bomo morda izvedeli zelo kmalu.
