Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Jure Bohorič
Jure Bohorič
17.09.2015 09:12:24
Deli članek:

Nigerijca Eleke in Henty za Slovenijo - realnost, utopija ali nesmisel?

Arsen Perić

V PLTS navdušujeta Ezekiel Henty in Blessing Eleke, nogometaša iz Nigerije, mi pa smo se pozabavali z idejo, ali bi Nigerijca nekoč lahko zaigrala kar za slovensko reprezentanco.

Prvi polčas je bil skorajda končan, ko je tistega hladnega marčevskega večera leta 2005 Slovenija na kvalifikacijski tekmi za svetovno prvenstvo 2006 v Celju le našla pot do mreže nasprotnika. Beloruski vratar je klonil, navijači so slavili, ob tem pa se je zgodilo nekaj zgodovinskega – gol za Slovenijo je zabil naturalizirani nogometaš.

Aleksandar Rodić je eden redkih nogometašev, ki so v Sloveniji uspešno prestali proces izredne naturalizacije. V Kozarski Dubnici v Bosni in Hercegovini rojeni napadalec je pri triindvajsetih podpisal za Gorico, v dresu vrtnic zabil precej golov in tedanje veljake pri Nogometni zvezi Slovenije prepričal, da so pri ustreznih organih "zastavili dobro besedo zanj."

Gol, ki ga je danes 35-letni nogometaš, ki je nazadnje igral za ljubljansko Olimpijo, zabil tedaj v Celju, je bil njegov edini v dresu z državnim grbom, v katerem je skupno odigral devet tekem. Pozneje je za reprezentanco zaigral tudi Amer Jukan, a njegova zgodba je drugačna – v Slovenijo je prišel kot begunec. Na tujem sta se recimo rodila tudi Josip Iličić in Zlatko Dedić, Kevin Kampl je vse življenje preživel v Nemčiji, enako velja za Rajka Tavčarja in Rudija Isteniča. Dejansko je edini naturalizirani nogometaš, ki je kadarkoli zaigral za slovensko reprezentanco, Aleksandar Rodić.

PRIHAJAJO VSE BOLJŠI
Ob tem se seveda poraja naslednje vprašanje – mar bi morala biti Nogometna zveza Slovenije bolj angažirana pri iskanju takšnih nogometašev, kot je bil pred desetimi leti Rodić? Ali pa imamo pri nas vendarle dovolj dobrih "domačih" posameznikov, da tujcev ne potrebujemo?

Glede na to, da je Slovenija v preteklosti zaigrala na treh velikih tekmovanjih, kar je za tako malo državo zagotovo velik uspeh, bi lahko zapisali: tujci so odveč. Prav tako bi težko trdili, da si je v preteklih dveh desetletjih v slovenskem državnem prvenstvu kruh služilo ogromno tujcev, ki so bili dovolj dobri, da bi zaradi njih sploh začeli debato o tem. A zdaj so se stvari vendarle spremenile; v deželico na sončni strani Alp prihaja vse več zelo kvalitetnih tujih nogometašev, ki zagotovo niso zgolj statisti, ampak s svojim znanjem več kot izstopajo iz povprečja.

V tej sezoni slovensko nogometno javnost navdušujeta predvsem dva nogometaša iz NigerijeEzekiel Henty blesti v napadu Olimpije, Blessing Eleke zabija gole v dresu Gorice. Skupaj sta se v devetih krogih podpisala pod dvanajst ligaških zadetkov in prispevala še pet podaj. Toda statistika ni vse, s čimer sta prepričala tako strokovno kot laično javnost. Henty recimo izstopa tudi zaradi hitrosti, moči in tehnične podkovanosti, zaradi energije, ki jo premore, je zelo všečen nogometaš; tak, kakršne imajo navijači radi. In tak, kakršnega Slovenci v tem trenutku verjetno nimamo. Eleke je drugačen tip napadalca; kljub višini odlično obvladuje žogo, ima nos za gol in tudi dolge noge, s katerimi uide marsikateremu branilcu. Dejansko gre za skupaj z Andražem Šporarjem trenutno najbolj vroča napadalca v PLTS, Henty in Eleke igrata celo tako dobro, da so ju nigerijski mediji že začeli predstavljati kot nogometaša, ki bi že v kratkem lahko potrkala na vrata tamkajšnje reprezentance. Zaradi tega morda nočeta niti pomisliti na to, da bi raje kot za Nigerijo igrala za Slovenijo, toda – poskusiti ni greh. Bi torej zveza morala narediti prvi korak in se vsaj pozanimati, ali bi prav Eleke in Henty v prihodnje morda lahko bila močni orožji Slovenije pri naskoku na velika tekmovanja?

BLATTER OPOZORIL NA VSILJIVCE
Čeprav pri nas vsaj v nogometu nimamo veliko izkušenj z naturalizacijo, gre marsikje drugje za ustaljeno in predvsem redno prakso. Zgodovina naturalizacije nogometašev razkriva dolg seznam takšnih, ki so igrali za državo, s katero so imeli na začetku skupno le to, da so si tja prišli služit kruh. Prav tako so se tega posluževale nekatere največje nogometne nacije.

V dresu Španije so recimo v zadnjih dveh desetletjih igrali trije Brazilci: Donato in Marcos Senna nekoč, Diego Costa še vedno. Dres hrvaške reprezentance sta nosila Eduardo da Silva in Sammir, za Avstrijo je štirinajst golov zabil Ivica Vastić, za Bolgarijo so igrali Zoran Janković, Predrag Pažin in Zlatomir Zagorčić, Poljaki so leta 2000 vrzel v napadu zapolnili tako, da so dali potni list Nigerijcu Emmanuelu Olisadebeju, ki je nato zabil 11 golov na 25 tekmah. Za Poljsko je igral tudi Roger Guerreiro iz Sao Paula, Brazilci na splošno z naskokom vodijo med naturaliziranimi nogometaši. Mehmet Aurelio si je 37-krat nadel dres turške reprezentance, Alex je igral za Japonsko, Francileudo dos Santos za Tunizijo, Antonio Naelson - Zinha za Mehiko, Marconi Amaral, Emerson in Fabio Cesar za Katar, Lucio Wagner za Bolgarijo, Marcos Pizzelli za Armenijo, Leandro Melina Gomes za Azerbajdžan, Leandro de Almeida za Madžarsko in tako dalje in tako naprej.

Celo osramočeni predsednik Fife Sepp Blatter je nekoč izjavil: "Če nam bo vseeno za 'vsiljivce' iz Brazilije, potem bodo na naslednjih svetovnih prvenstvih sodelovale reprezentance, ki bodo imele v kadru po šestnajst in več Brazilcev." Tako hudo seveda ni in bržčas nikdar ne bo, dejstvo pa je, da pravila marsikomu, ki si to lahko privošči, dovoljujejo, da si luknje v svoji izbrani vrsti zakrpa s pomočjo naturalizacije. Pri tem so še korak naprej poskušali narediti Katarci, ki so leta 2003 želeli kar podariti potne liste Brazilcem Ailtonu, Dedeju in Leandru, čeprav pred tem še nikdar niso bili v Katarju. Takrat se je zganila tudi Fifa in pravila spremenila tako, da nogometna naturalizacija vseeno ni ušla izpod nadzora. In da države niso začele kar vse povprek novačiti novih nogometašev.

Če bi torej Slovenija želela na svojo stran pridobiti Elekeja in Hentyja, bi morala zadovoljiti določenim pogojem. Oba bi seveda morala uspešno prestati postopek izredne naturalizacije, ki je mogoča, če je športnik dovolj dober in če izrazi nedvoumen interes za igranje pod zastavo nove države. Ne nazadnje bi lahko oba izkoristila slovenski potni list: zdaj sta v Evropski uniji tujca, kot Slovenca ne bi bila. In to v današnjem nogometu res ni nepomembno. Postopek za njuno naturalizacijo bi morala sicer sprožiti prav Nogometna zveza Slovenije, pred njegovim začetkom bi morala oba vsaj eno leto neprekinjeno živeti v Sloveniji. Ko bi dobila potni list, bi bila na potezi še Fifa. Slednja bi najprej preverila, ali sta nogometaša v preteklosti že igrala za Nigerijo (po naših informacijah nista), prav tako bi zeleno luč prižgala šele, ko bi na slovenskih tleh bivala najmanj dve leti. Skratka, čez noč seveda ne bi šlo, a kjer je volja, je tudi pot.

EVROPSKI POTNI LIST
Vse skupaj bi se sicer lahko ustavilo že na prvi stopnički: Eleke in Henty, kot rečeno, morda sploh nočeta niti pomisliti na to, da bi igrala za Slovenijo. Ne nazadnje je Eleke nedolgo tega prejel povabilo za nastop v nigerijski reprezentanci na tako imenovanih vseafriških igrah, toda Gorica mu ni dovolila nastopiti, saj gre za tekmovanje, ki ni v Fifinem uradnem terminu.

Če bi Eleke odšel v Kongo, bi izpustil tako derbi z Mariborom kot tudi obračun z Olimpijo, Novogoričanom pa to ni dišalo. Ne glede na vse so v Nigeriji očitno pozorni na Elekeja, ki pri devetnajstih kaže izjemen potencial in s katerim se že spogledujejo tuji klubi. Tudi Henty jim zagotovo ni nezanimiv, vendarle gre za nogometaša, ki se je kalil v mladinskem pogonu Milana in se je že zgolj zaradi tega širila beseda o njem.

Arsen Perić

Slovenci bi se zato morali podvizati, predvsem pa obema ponuditi nekaj, kar bi jima vsaj dalo misliti, da bi se jima sprememba državljanstva izplačala. Evropski potni list je eden od razlogov, toda bržčas bi si dvojec nigerijska vrata zaprl le, če bi dobil zagotovilo, da bo imel pomembno vlogo v slovenski članski reprezentanci. Henty je recimo pred časom v pogovoru za naš časnik odločno poudaril, da si želi prej ali slej obleči tudi nigerijski dres: "Leta 2016 bi z nigerijsko reprezentanco rad igral na olimpijskih igrah, to je moja želja." No, je pa zato ob omembi Slovenije in njene izbrane vrste dodal: "Slovenija je zelo lepa država, mogoče bi igral tudi za reprezentanco. (smeh)"

OKREPITI IN OSLABITI
Ob vsem tem se seveda velja vprašati naslednje: ali slovenska reprezentanca potrebuje "naturalizirance"? Ali pa morda premoremo dovolj lastnega talenta? In tudi – ali sta Eleke in Henty resnično tako dobra, da bi se izplačalo vsaj potruditi? Mnenja so zagotovo deljena, vseeno pa se zdi, da bi morali biti slovenski nogometni veljaki na tem področju nekoliko bolj aktivni. Ker reprezentančni nogomet že dolgo ni le stvar ponosa, ampak tudi oziroma predvsem dober posel. In v poslu je že tako, da so najuspešnejši tisti, ki so tudi najbolj spretni. In ki znajo potegniti potezo ali dve, s katerima sebe okrepijo, (potencialnega) tekmeca pa oslabijo.

V DANAŠNJI EKIPI SN SI LAHKO PREBERETE TUDI TO, KAJ STA NA TEMO IGRANJA ZA SLOVENSKO REPREZENTANCO POVEDALA BLESSING ELEKE IN EZEKIEL HENTY.