Nikoli ne bomo vedeli. Predvsem v deželi gavčev se bo verjetno pogovarjala tudi prihodnja generacija, a bo vse skupaj kajpak ostalo ena od tistih zgodb, okrog katerih se spletejo miti, ki jih kajpak ni mogoče preveriti.
Za kaj gre? Za vprašanja v slogu, ali bi argentinska izbrana vrsta pred letom dni osvojila naslov svetovnega prvaka, če bi v finalu lahko računala na svojega dotlej najbolj vročega in najboljšega nogometaša. Ali bi v finalu Argentinci premagali Nemce in se tretjič v zgodovini povzpeli na nogometni Olimp, če bi se katera od zlatih priložnosti namesto razglašenemu Gonzalu Higuainu in tedaj ne najboljšemu Lionelu Messiju ponudila igralcu, ki ni mogel nastopiti zaradi poškodbe? Ali bi Argentina prekinila post, ki na svetovnih prvenstvih traja od leta 1986 in na vseh velikih tekmovanjih od leta 1993, če bi bil popolnoma zdrav Angel Di Maria?
Gre za skrajno logična in relevantna vprašanja, kajti suhljati krilni nogometaš je bil brez konkurence prvo argentinsko ime v skupinskem delu tekmovanja, z zadetkom tik pred koncem podaljška je odločil dvoboj osmine finala s švicarsko izbrano vrsto in v četrtfinalu odigral viharno prvo polovico prvega polčasa, v kateri je med drugim izvedel akcijo ob Higuainovem zadetku za (pozneje tudi končnih) 1:0.
Za mnoge je bil celo najboljši nogometaš prvenstva, preden se je ravno po omenjeni prvi polovici poškodoval, in za mnoge bi moral namesto Messija to postati tudi uradno, čeprav ni mogel zaigrati v velikem finalu. Oziroma če smo povsem natančni, vsi s kančkom zdrave pameti bi dali nagrado kateremu od nemških junakov. Če jo je po neki čudni logiki moral dobiti Argentinec, pa bi bil Di Maria (in ob njem še Javier Mascherano) vsekakor bolj primeren prejemnik.
ABSURDNO NA ENI, BRILJANTNO NA DRUGI
A kakorkoli že, pustimo to zadevo ob strani, za ta kontekst so pomembna dejstva, da je bil Angel resnično angel, da so bile njegove predstave izjemne v najžlahtnejšem pomenu tega izraza in da bo odsotnost s finalne tekme, za katero ga zdravniška služba nikakor ni mogla pripraviti, še dolgo burila (predvsem argentinsko, a nikakor ne samo argentinsko) domišljijo. Pomembno pa je tudi, da je predstave na mundialu dodal fantastični klubski pomladi, po kateri ga je bilo brez posebnega pretiravanja mogoče razglasiti za najbolj zaslužnega pri Realovem pohodu do jubilejnega desetega naslova evropskega prvaka. Vsaj v zaključku pohoda.
Če je bil namreč večino sezone glavni vlečni konj Cristiano Ronaldo, ki je bil pod črto celotnega tekmovalnega obdobja najboljši ne samo v svojem klubu, temveč v absolutni svetovni kategoriji, je na ključnih tekmah ob koncu Di Maria pristavil odločilne lončke. Predvsem v lizbonskem finalu, v katerem je bil nesporno najboljši posameznik in je zapolnil vrzel, nastalo ob nekoliko slabši predstavi slovitega Portugalca. Ob vsem tem se je zdelo, da so pri kraljevem klubu padli na glavo, ko Argentincu niso želeli ponuditi nove pogodbe in mu z njo zagotoviti statusa enega od osrednjih zvezdnikov.
Čeprav se mu tedanji trener Carlo Ancelotti ni želel odreči, mu na drugi strani ob Ronaldu, Garethu Balu in prihajajočem Jamesu Rodriguezu ni mogel omogočiti želenega, kar je zbudilo ogorčen odziv zelo široke javnosti. Po razpletu lige prvakov in po Angelovem nastopu na svetovnem prvenstvu je taka odločitev belega resnično delovala absurdno nerazumna, na drugi strani pa je po isti logiki obveljalo, da je Manchester Unitedu padla sekira v med. Jasno, prav rdeči vragi so bili tisti, ki so za velike denarje v svoje vrste pripeljali izjemnega igralca, željnega nadaljnjega dokazovanja, nogometni krogi pa so njihovo potezo praktično enoglasno označili za briljantno.
ZAKAJ NI ŠLO IN KAJ JIM JE STORITI
A če bi sodili po vsem, kar je Di Maria v slabem letu dni prikazal na Old Traffordu, sekira ni bila v medu, temveč v nečem manj lepljivem in bolj smrdljivem. Omenjena oznaka pa po isti logiki predstavlja strel v prazno, zaradi katerega se je moral marsikdo posuti s pepelom. Zgolj dvajset ligaških nastopov v udarni enajsterici deluje neverjetno, zgolj trije zadetki še bolj. Pod črto celotne sezone, v kateri je bil Angel vse prej kot angel, pa je bilo mogoče govoriti o velikem vsesplošnem razočaranju; tako v strelskem smislu kot v praktično vseh ostalih.
Po izjemno obetavnem začetku ni Di Maria – delno zaradi poškodb in v še večji meri zaradi ostalih okoliščin – na nobeni točki postal vodja moštva, kar so od njega enoglasno pričakovali, in nikoli ni izstopal, kot bi glede na napovedi moral. Bil je nič več kot povprečen, za njegovo ekipo, ki je bila sestavljena v odvisnosti od njegovih predstav, lahko trdimo enako, in vse skupaj je postala zgodba o neuspehu. Celo takšna, da se je zelo resno govorilo in se zelo resno govori o razmišljanju Manchester Uniteda, da bi njegov rekorden nakup že po eni sezoni postal predmet prodaje. Pri čemer pa se stvar skorajda groteskno zaplete s tem, kar se trenutno dogaja v Čilu.
Tam ne igra Di Maria, ki ni bil nič več kot povprečen na angleških zelenicah. Tam igra Di Maria iz madridskega obračuna v lizbonskem finalu lige prvakov, tam igra Di Maria iz obdobja pred poškodbo na svetovnem prvenstvu. Oziroma je bil Di Maria, ki smo ga videli na četrtfinalni tekmi proti Paragvaju, še malce boljši. S prodori, preigravanji, neutrudnostjo in zadetkoma, ki kajpak predstavljata polovico njegovega strelskega izkupička klubske sezone.
Tokrat bo 27-letni Angel, ki je znova angel v finalu, igral, in tokrat se ne bo treba spraševati, kaj bi bilo, če bi bilo. Je pa zato še kako na mestu spraševanje, zakaj argentinskemu junaku ni steklo v Manchestru in kaj je rdečim vragom, ki si verjetno postavljajo vprašanje iz naslova, storiti v tem zelo kočljivem položaju.