Srečko Katanec je kot selektor Slovenije vodil že 67 tekem, praktično pa ga ni bilo obračuna, ko se ne bi vsaj peščica obregnila ob njegov izbor nogometašev. Tokrat pa je, hote ali nehote, zadovoljil skoraj vse okuse. Ko je objavil seznam za kvalifikacijski obračun s San Marinom in prijateljsko tekmo s Katarjem je slovenska javnost zgolj zadovoljno prikimala. Splošno mnenje je bilo, da je dejansko vpoklical vse najboljše in vse tiste, ki so si to dejansko zaslužili, hkrati pa med potnike za gostovanje na Arabskem polotoku uvrstil še nekaj takšnih, ki jih je javnost tako ali tako že nekaj časa potiskala pred njegove noge. Ko je nato postalo jasno, s katerimi enajstimi se bo Katanec lotil San Marina, so nekateri sicer vihali nosove, bili so takšni, ki bi sem ali tja raje postavili koga drugega.
Toda zdaj, ko potegnemo črto pod 180 marčevskih minut, lahko mirne vesti zapišemo naslednje: tistim, ki tvorijo udarno jedro slovenske reprezentance, se (še) ni treba bati za svoje položaje.
Glavne dileme slovenske javnosti so že več let povezane z bolj ali manj istimi nogometaši. Nesmiselno si je metati pesek v oči: Andraž Kirm je že nekaj časa trn v marsikateri peti, čeprav gre dejansko za neizmerno hvaležnega nogometaša, ki je v reprezentančnem dresu vsekakor pustil svoj pečat. Tudi Mišo Brečko je po zaslugi svojega klubskega statusa prišel pod določen vprašaj, marsikdo se je spraševal, zakaj Katanec slepo verjame Branku Iliću in ne raje Dominicu Marohu ali Siniši Anđelkoviću, ki redno igrata za svoja kluba iz dveh od petih najmočnejših evropskih lig. Mnogi so se razburjali čez Valterja Birso, da absurdne debate o tem, kdo bi moral biti prvi vratar, niti ne načenjamo.
Toda ponedeljkov poraz v Katarju je bil za Katanca tudi dokaz, da ima slovenska reprezentanca v tem trenutku to, kar je želja marsikaterega selektorja: čvrsto udarno enajsterico. Če je Katanec v zadnjem času morda razmišljal o kakšni odmevnejši rošadi, zdaj te dileme nima več. Tudi oziroma povsem po zaslugi tistih, ki bi morali prijateljsko tekmo v Dohi izkoristiti za to, da bi Katanca postavili v neprijeten položaj. Dejan Lazarević bi lahko dokazal, da si mesto na levem krilu bolj zasluži kot Kirm, a tega ni storil. In zato se bo vrnil tja, kjer je: na položaj jokerja s klopi. In dokler bo zapravljal takšne priložnosti, kot jo je v prvem polčasu ponedeljkovega obračuna, bo njegov status pač takšen, kakršen je. Morda se sliši grdo, a tako pač je. V nogometu moraš izkoristiti ponujeno; če ne, si sam nakoplješ posledice. Benjamin Verbič bi lahko napovedal hudo konkurenco Birsi, a kljub sicer všečni predstavi tega ni storil v celoti. A ima opravičilo, vseeno je bila to zanj šele prva reprezentančna tekma. In bodimo iskreni: bržčas je bil največji dobitek ob katarskem porazu.
239
PODAJ JE PRISPEVAL V KVALIFIKACIJAH JASMIN KURTIĆ, NAJBOLJ AKTIVEN ASISTENT V SLOVENSKI ZASEDBI.
75
TEKEM IMA ZA SEBOJ SAMIR HANDANOVIĆ, KI NA VEČNI LESTVICI ZDAJ SAM ZASEDA TRETJE MESTO.
29
GOLOV JE DO ZDAJ ZABIL MILIVOJE NOVAKOVIĆ. OD ZLATKA ZAHOVIĆA GA LOČI LE ŠE ŠEST ZADETKOV.
18
TEKEM MORA ŠE ODIGRATI BOŠTJAN CESAR, DA BO PRVI SLOVENEC, KI BO VSTOPIL V MAGIČNI KLUB 100.
Tim Matavž, Robert Berić in Roman Bezjak so imeli idealno priložnost, da bi zakurili ogenj pod podplati Milivoja Novakovića, ki pa še naprej ostaja zacementiran v vlogi udarnega napadalca. Omenjena trojica bi težko bila bolj nenevarna … Pa obramba? Tam se je šele videlo, kaj včasih v nogometu pomeni rutina. Po katarskem golu sta bila Anđelković in Maroh nekaj časa tako raztresena, da bi resnejši tekmec to hitro kaznoval še s kakšnim zadetkom. Petar Stojanović je v tem trenutku morda že res edini napadalno usmerjeni »bek« pri nas. In v napadalnih akcijah je res konkreten. Toda bočni branilec mora misliti tudi na obrambo. Stojanović pa je kar podal tekmecu tik pred prejetim zadetkom …
Katarskemu porazu bi se Slovenija z lahkoto lahko izognila, najpomembneje pa je vseeno to, da ne boli preveč. Je pa lahko vseeno odlična lekcija za vse nas, predvsem za tiste, ki so v Dohi dobili priložnost za dokazovanje. Za Katanca pa kakopak potrdilo, da že ima zasedbo, s katero se bo podal v odločilne boje v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2016. In ne, Francije zagotovo ne bo lovil z večino teh, ki so bili na delu v Katarju. Ti bodo morali, če se izrazimo malce po domače, pojesti še precej žgancev, da bodo dorasli igranju na tako pomembnem odru, kot je reprezentančni.
