Po delovni sredi je bila njuna glavna želja v že četrtkovem jutru ta, da bi našla vsaj nekaj za pod zob. Toda kamorkoli je segel pogled, je bilo vse zaprto. Dokler se skorajda od nikoder ni pripeljal možakar, ki je imel v svojem kombiju za prodajo ulične hrane še nekaj kolikor toliko okusnih sendvičev. "Bi tudi kaj popila? Kakšno pivo?" Toda dva sendviča sta bila vse, kar jima je prodal. V hladni noči razloga za nazdravljanje nista imela. Nekaj ur poprej se želen scenarij pač ni uresničil. Slovenija se v San Marinu ni veselila preboja na svetovno prvenstvo.
Dekle je skupaj s prijatelji gledalo najprej našo tekmo, nato pa takoj preklopilo na tisto med Poljaki in Slovaki. In se kar dobro odrezalo v vlogi nogometne komentatorke. Znašla se je, doživeto je opisovala, kaj se dogaja, tudi tisto priložnost, ki jo je imela Poljska, a je ni izkoristila. Toda moram priznati, da sem imel že pred tem zelo mešane občutke. Nekaj mi je govorilo, da se bo končalo, kot se je.
Z do zdaj edinim gostovanjem Slovenije v žepni državici na Apeninskem polotoku, ki premore samo 32 tisoč prebivalcev, je povezano eno največjih hrepenenj v zgodovini našega reprezentančnega nogometa. Četa, ki ji je poveljeval tedanji selektor Matjaž Kek, je oktobra 2009 na pot odšla z jasnim ciljem: premagati San Marino. Toda hkrati je bilo vsem v odpravi jasno, da to morda še ne bo dovolj. Zmaga Slovenije je bila le eden od dveh pogojev, ki bi se morala uresničiti, da bi v deželici na sončni strani Alp rajali do jutranjih ur – zaradi preboja na svetovno prvenstvo. Za drugega so bili zadolženi Poljaki; ti so se v Chorzowu pomerili s Slovaki, v čisto pravem snežnem metežu bi morali, če bi želeli postati heroji celotne Slovenije, ostati vsaj neporaženi. A začelo se je slabo. Že v tretji minuti je Seweryn Gancarczyk nesrečno in zelo nespretno matiral svojega vratarja; teorij zarote vajeni Slovenci so ga kakopak nemudoma obtožili, da je to storil namerno. Kakorkoli, Slovaki so povedli in vrednost slovenskih delnic je strmo padla.
NEKDO SI JE PRIVOŠČIL NESLANO ŠALO
V 1314 kilometrov oddaljenem Serravalleju so Kek in njegovi varovanci kakopak takoj izvedeli, kaj se je zgodilo. In tudi zaradi tega so se težko osredotočili na svojo nalogo. Vidno je bilo, da se na igrišču mučijo, da so z mislimi drugje. A so se vseeno dovolj zbrali in na koncu povsem zasluženo slavili s 3:0. Ko je na stadionu Olimpico madžarski sodnik Zsolt Szabo oznanil konec tekme, je večina slovenskih navijačev, ki jih jasno ni bilo malo, razočarano obsedela na svojih sedežih. Nogometaši pač ne; ker se je zaradi neugodnih vremenskih razmer obračun med Poljaki in Slovaki precej zavlekel, so upali do zadnjega. Minute, ki so sledile, so bile dramatične. Slovenski reprezentanti so na zelenici stopili v krog, se objeli, trepetali, celo molili in upali, da jih bo obdarila boginja Fortuna.
Osrednji lik v tem napetem čakanju na sanjsko novico, ki žal nikdar ni prišla, je bil Zlatko Dedić.
Od nekje je privlekel mobilni telefon, vzpostavil stik s Slovenijo in nato prek osebe na drugi strani linije soigralcem sporočal, kaj se dogaja v Chorzowu. V nekem trenutku je završalo tudi med gledalci, nekdo se je neslano pošalil in zakričal, da je Poljska izenačila. Za trenutek se je v zraku pojavila evforija, ki pa je takoj zatem dokončno izginila. Dedić je prekinil linijo in odložil telefon. Skupaj s soigralci je sklonil glave in poklapani so odšli v garderobe. Zgodovinska neposredna uvrstitev na svetovno prvenstvo jim je spolzela med prsti. Mi pa smo jih poskušali hrabriti: nič hudega, avtocesto do Južne Afrike so vam zaprli, jo boste pa dosegli prek obvoza. In k sreči se nismo motili. Mesec dni pozneje je bila sanmarinska rana zaceljena in dokončno pozabljena. Rusko zdravilo je pregnalo in glavobol in boleč spomin.
NEMOGOČE, DA BI ZAFRKNILI
"Uh, to pa so bili napeti, zanimivi in dramatični tedni," je čas nazaj v leto 2009 zavrtel Zlatko Dedić, tedaj eden ključnih mož slovenske reprezentance in njenega nepozabnega preboja na prvo svetovno prvenstvo, ki ga je organizirala črna celina. Če je bil v San Marinu »dežurni telefonist«, je bil na obračunu z Rusijo mož odločitve. Saj niste pozabili, kajne? Kako bi vendarle lahko! Podpisal se je pod zadetek, ki bo za vedno zapisan v zgodovino slovenskega nogometa. Ampak o tem je bilo prelitega že ogromno črnila. O sanmarinskem telefoniranju pa bolj malo. In zdaj, ko se bo Slovenija spet pomerila z malčkom, smo se kakopak spomnili tudi na to zgodbo.
"Še vedno se živo spominjam tiste tekme in vsega, kar sodi zraven," priznava primorski nogometaš in nadaljuje: "Vedeli smo, da moramo premagati San Marino, toda morda smo res celo bolj razmišljali o obračunu med Poljsko in Slovaško. Ne morda, zagotovo. Ni se bilo lahko zbrati, priznam, ampak morate vedeti nekaj: tedaj smo bili tako samozavestni, tako homogeni in tudi tako zelo dobri, da je bila zmaga edini mogoči razplet naše tekme. Nemogoče je bilo, da bi karkoli zafrknili. Res je, da ni vedno lahko igrati proti takšnim nasprotnikom. San Marino sodi med tiste, ki se postavijo v obrambo in razmišljajo le o tem, kako ohraniti mrežo nedotaknjeno. Ampak ponavljam, v tistem trenutku je bilo nemogoče, da bi se končalo kakorkoli drugače kot z našo zmago."
Za slavje s 3:0 so gole zabili Milivoje Novaković v 24. minuti, Dalibor Stevanović v 68. minuti in Marko Šuler devet minut pred koncem obračuna. Nato pa je na sceno stopil Dedić. "Na tistem stadionu so garderobe tik ob igrišču, zato sem takoj, ko je sodnik označil konec, stekel tja, pograbil svoj mobilni telefon in z njim v roki odšel na igrišče. Soigralci so me hipoma obkolili in nato smo skupaj trepetali" pravi napadalec FSV Frankfurta, nas pa je kakopak zanimalo tudi naslednje – kdo je bil tisti, ki je na drugi strani linije komentiral dogajanje v Chorzowu? "Ta oseba je bila moje dekle," je v smehu razkril Dedić in pojasnil: "Del moje družine je bil tedaj v San Marinu, del je ostal doma. Dekle je skupaj s prijatelji gledalo najprej našo tekmo, nato pa takoj preklopilo na tisto med Poljaki in Slovaki. In se kar dobro odrezalo v vlogi nogometne komentatorke (smeh). Znašla se je, doživeto je opisovala, kaj se dogaja, tudi tisto priložnost, ki jo je imela Poljska, a je ni izkoristila. Toda moram priznati, da sem imel že pred tem zelo mešane občutke. Nekaj mi je govorilo, da se bo končalo, kot se je."
SPET BI SE ODLOČIL ZA ISTO ZGODBO
Dedić je v nadaljevanju razkril, da so dogajanje v Chorzowu na klopi za rezerve, na katero se je usedel v drugem polčasu, pozorno spremljali že med našo tekmo ("Selektor Matjaž Kek je želel biti na tekočem z vsem."), hkrati pa opisali tudi razočaranje, ki ga je bilo čutiti, ko je bilo celotne drame konec.
"Seveda smo bili razočarani. No, morda ne razočarani v pravem pomenu besede, bolj smo obžalovali, ker se nam ni izšlo. Ampak vseeno smo se prebili v dodatne kvalifikacije, kar prav tako ni bila majhna stvar. Tedaj preprosto nismo imeli dovolj sreče. Smo jo pa zato imeli mesec dni pozneje," je pozornost z ene zanimive zgodbe Dedić preusmeril na drugo: "Saj veste, kako je bilo na prvi tekmi dodatnih bojev v Moskvi. Tedaj smo si glede na vse prikazano zaslužili višji poraz kot le 1:2. Tedaj je bila boginja Fortuna na naši strani. V Ljudskem vrtu pa … Hja, saj ni treba izgubljati besed. Bili smo občutno boljši in zasluženo zmagali. Če bi moral danes izbrati, kako bi se raje uvrstil na svetovno prvenstvo, bi se jasno odločil za ponovitev takratne zgodbe." Zagotovo tudi zaradi tega, ker je bil akter zlatega gola … "Haha, tudi zaradi tega. Ampak sploh ni pomembno, kdo je zabil gol. Vsi smo bili junaki, od prvega do zadnjega. To je bila zmaga vseh nas. In celotne Slovenije."
Končati moramo z mislijo o tem, da bo šest let pozneje slovenska izbrana vrsta neke povsem druge kvalifikacije za povsem drugo tekmovanje spet končala na stadionu Olimpico v Serravalleju. Vprašanje je seveda le, s kakšnimi občutki se bomo tedaj Slovenci vračali iz San Marina. In ali si bomo ob verjetnem postanku v Riminiju takrat le privoščili hladno pivo.
