Tudi sicer so vsi statistični podatki glede dosedanjih nogometnih obračunov med Slovenci in Sanmarinci na naši strani. Dve članski reprezentančni zmagi in razlika v golih 8:0. Obračun v kategoriji do 16 let in zmaga Slovenije s 3:0. Dve tekmi v kvalifikacijah za pokal Uefa in gladko napredovanje Domžal z 8:0 (nasprotnik je bil Domagnano). Skratka, Slovenci smo v bitkah s San Marinom stoodstotni. In prepričani smo, da bo tako tudi po petkovi tekmi. Čeprav je Srečko Katanec še naprej previden kot le kaj.
"Strinjam se z vami in tudi sam pravim, da moramo zmagati. A to ne pomeni, da ne bom imel dela. San Marino gor ali dol, kar naenkrat bodo naši branilci morali kakovostno podajati žogo, ne več izbijati. Naši vezisti bodo kar naenkrat morali organizirati igro, česar v klubih pogosto ne počnejo. Ne podcenjujte dela, ki nas čaka, reprezentance, kot je San Marino, izredno spoštujem. Zakaj? Zato ker pri San Marinu, Andori, Ferskih otokih cenim vztrajnost. In predvsem zato, ker sem se z njimi že opekel tako na slovenski kot na neki drugi klopi. Vem, da se je ne glede na vse mogoče opeči. Morda se proti San Marinu, ki je na papirju še malce slabši od ostalih, ne bomo ravno opekli. Toda lahko bi imeli težave, če ne bomo pravi. Moja naloga je prepričati fante, da je mogoče imeti težave, in upam, da mi bo uspelo. Nikakor ne bom strašil, da je San Marino ne vem kaj, brez skrbi. Ne bom pa rekel, da proti njemu ni mogoče imeti težav. In tudi igralce bom prepričal, da ne bodo govorili tega. Verjamem, da so dovolj pametni," je nedolgo tega v obsežnem intervjuju za naš časnik razmišljal Katanec.
Največ akcijskih minut ima v tej sezoni za seboj Kevin Kampl. Če seštejemo njegove nastope iz Salzburga in Dortmunda, potem ugotovimo, da ima za seboj že kar 39 tekem.
ZDAJ SI LAHKO PRIVOŠČI
Ker se je pred takšno tekmo težko ukvarjati z nasprotnikom, smo že pred časom pozornost preusmerili predvsem nase. V preteklih dneh smo tako pisali o sistemu igre, ki bi lahko bil najboljši za takšno tekmo, pa tudi o tem, kam po vrnitvi v izbrano vrsto umestiti Josipa Iličića, da bo imela reprezentanca kar največ od njegovih nespornih kvalitet.
Zdaj smo pozornost usmerili še v klubsko minutažo nogometašev, ki so se včeraj zbrali na Brdu pri Kranju, in poskušali še na nekoliko drugačen način ugotoviti, na kakšen način oziroma s kom se lotiti naslednjega nasprotnika v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2016 v Franciji. Ko smo potegnili črto pod klubsko udejstvovanje 23 vpoklicanih nogometašev, je bila glavna iztočnica naslednja: Katanec ima sladke skrbi. Večina njegovih izbrancev za svoje klube redno igra in ima v trenutku, ko se je sezona že pošteno prevesila v drugo polovico, za seboj že lepo število nastopov.
Le redki so takšni, ki so obsojeni na mukotrpno čakanje na svojo priložnost.
Če je bilo nekoč drugače, če v nekih drugih časih Katanec velikokrat ni imel nobene druge možnosti, kot v reprezentanco klicati tudi takšne, ki so bili v svojih klubih zgolj statisti, si zdaj lahko privošči, da jih ne pokliče. In tako sta recimo brez vpoklica ostala in Rene Krhin in Haris Vučkić, čeprav po menjavi okolja spet bolj pogosto igrata.
Pa tudi dolgoletni reprezentant Bojan Jokić, ki je okreval po poškodbi, Nejc Pečnik, čigar klub JEF United je prosil, ali bi lahko ostal na Japonskem, Tim Matavž, ki ne igra redno pri Augsburgu, Roman Bezjak, Vid Belec in še kdo bi se našel.
Prednost pred nogometaši, ki bi glede na tržno vrednost, ugled, ime in dosežkov iz preteklosti lahko bili v reprezentanci, pa se nihče ne bi kaj prida pritoževal, so v prvi vrsti dobili tisti, ki na klubski sceni redno igrajo. Jan Oblak je tako edini izmed vpoklicanih reprezentantov, ki je v sezoni 2014/15 za svoj klub odigral manj kot deset tekem. Škofjeločan je lansko poletje že res postal najdražji vratar v zgodovini španske lige, toda trener Atletica Diego Simeone mu je vseeno zaupal rezervno vlogo. Oblak je redno branil le v pokalu, v ligi prvakov je dvakrat dobil priložnost zaradi poškodbe kolega, v prvenstvu pa je debitiral šele pretekli konec tedna.
A tudi če bi Oblak v tej sezoni zaigral na vseh tekmah svojega kluba, to njegovega reprezentančnega statusa bržčas ne bi spremenilo. Samir Handanović je pač absolutno številka 1; Katanec je dal to že pred časom jasno vedeti. Če bi sicer odločala zgolj minutaža, potem bi bil Oblak v reprezentanci celo vratar številka 3. Nejc Vidmar, ki je sploh prvič dočakal vpoklic v izbrano vrsto, je v tej sezoni odigral le 230 minut manj kot Handanović; toda takšne vrste statistika kakopak ni vedno edino merodajno merilo. In zato ni prav nobenega dvoma, kdo bi šel med vratnici, če bi se Handanović – bog ne daj – poškodoval …
POTEK NI RAVNO IDEALEN
Največ akcijskih minut ima sicer v tej sezoni za seboj Kevin Kampl, kar pa ne preseneča. Reprezentančni zvezdnik je tekmovalno leto začel kot član Salzburga, v Avstriji se je nova sezona začela relativno zgodaj. Za nameček se je s klubom iz Mozartovega mesta dokazoval in v kvalifikacijah za ligo prvakov in v ligi Europa. Če seštejemo njegove nastope iz Salzburga in Dortmunda, potem ugotovimo, da ima za seboj že kar 39 tekem.
Drugi glavni "kreativec" reprezentance Josip Iličić ima za seboj precej manj naporne mesece. Do zdaj je sicer odigral 24 tekem, kar je zadovoljivo, a njegova minutaža razkriva tudi malce drugačno zgodbo. V povprečju mu je tako trener Vincenzo Montella na obračun ponudil le nekaj več kot 50 minut. Za nameček je od 14. decembra lani do 22. februarja letos na igrišče stopil le trikrat.
Potem ko so v Firencah zakopali bojno sekiro, je začel več igrati. In se, to je treba priznati, dvignil v formi. Nedolgo tega se je spet vpisal med strelce, v nedeljo je podal za dva gola Fiorentine. Da statistika velikokrat zakriva pravo sliko, torej govorita prav zgodbi Kampla in Iličića: prvi ogromno igra, drugi precej manj, ne glede na vse pa se je Gorenjec domov zagotovo vrnil v precej boljšem psihičnem stanju.
KDO JE STATISTIČNA SKRB?
Če je Kampl med vsemi reprezentanti na zelenici preživel največ minut, jih je najmanj Dejan Lazarević. Hitronogi nogometaš je za Chievo in Sassuolo odigral 14 tekem, toda v povprečju je na igrišču preživel le dobrih 28 minut.
"Ima izjemno hitrost, ima izjemno tehniko, a mu resnično ne uspe narediti preboja. Ne delam z njim v klubu, zato ne vem, kaj se dogaja večji del leta. Lahko pa glede na vse predpostavljam, da bi moral napredovati v taktičnem smislu. Videl sem tekme, na katerih pozabi na prostor in igralce, ki bi jih moral pokrivati, in verjetno je v tem pogledu narobe še kaj. Nekaj mora biti, če tudi tedaj, ko se zelo izkaže, nato ne dobi kaj dosti več novih priložnosti," je v intervjuju za Ekipo o Lazarevićevih klubskih težavah razpredal Katanec.
Mu bo kljub temu na tokratni tekmi ponudil pomembno vlogo? Ali pa bo upošteval klubsko statistiko, ga posedel na klop in morda "unovčil" šele ob koncu kot jokerja s klopi?
Če je Kampl med vsemi reprezentanti na zelenici preživel največ minut, jih je najmanj Dejan Lazarević. Hitronogi nogometaš je za Chievo in Sassuolo odigral 14 tekem, toda v povprečju je na igrišču preživel le dobrih 28 minut.
Preden zaključimo, velja izpostaviti še nekoga, ki bi lahko bil selektorjeva "statistična skrb". Mišo Brečko ima za seboj 68 reprezentančnih nastopov, a klavrno sezono. Pri Kölnu jo je začel kot kapetan, zdaj pa že nekaj časa bolj ali manj poseda na klopi. Statistika v njegovem primeru ne laže: 14 tekem, najmanj med vpoklicanimi branilci, in 1139 minut. Manj jih je odigral le Luka Krajnc. Toda kaj bo pretehtalo pri odločitvi o tem, koga postaviti na desni bok – klubska statistika, s to povezana trenutna forma ali morda izkušnje in predvsem številni reprezentančni nastopi?
Pa še tole – če bi res odločala le aktualna statistika iz te sezone, bi bila petkova postava Slovenije naslednja: Handanović, Stojanović, Ilić, Anđelković, Struna, Birsa, Mertelj, Kampl, Verbič, Novaković, Berić. Kaj pravite?
