"Rezervisti" drago prodali kožo kolumbijskim zvezdnikom

Poraz je poraz, nikdar ga ni prijetno doživeti. Ampak tudi porazi se med seboj razlikujejo.

Slovenija je v letu 2014 doživela nekaj takšnih, ki so bili zaradi spremljevalnih okoliščin res neprijetni, celo boleči. Toda današnji zagotovo ni bil. Slovenija si ga niti ni zaslužila. Ekipa B, kot so se nekateri znali pošaliti, je pokazala, da vendarle ni vse tako črno, kot želijo nekateri prikazati. In da tisti, ki so doslej nosili glavno reprezentančno breme, le ne bi smeli spati tako mirno, kot se jim morda zdi. V Stožicah smo dobili dokaz, da imamo veliko več, kot to, kar nam je bilo doslej vse prevečkrat ponujeno.

Na tekmi tudi predsednik – z zastavo

Grega Wernig

Medtem ko predsednika države Boruta Pahorja kljub drugačnim napovedim v soboto ni bilo na tekmi na Wembleyju, si je danes le vzel čas in si nogometno reprezentanco ogledal v živo. Na stadion v Stožicah je prišel navijaško opremljen, znova je imel s seboj tudi slovensko zastavo, ki jo je prvič v zrak dvignil že nekaj minut pred tekmo, ko je uradni napovedovalec neuspešno pozival gledalce, naj se malce ogrejejo s tisto zimzeleno "kdor ne skače, ni Slovenec".

Čeprav so Slovenci potrebovali nekaj časa, da so se otresli sramežljivosti, ki je bila konec koncev logična, vsaj glede na to, da je Srečko Katanec v primerjavi z gostovanjem v Angliji zamenjal celotno enajsterico, so v prvem polčasu pustili sila soliden vtis. Pokvaril ga je prejeti zadetek, ki pa je bil predvsem splet nesrečnih okoliščin oziroma pomanjkanja previdnosti.

V 43. minuti je po sporno dosojenem prekršku nad enim od Kolumbijcem branilec Dominic Maroh nespametno stekel do sodnika in protestiral zaradi njegove odločitve, gostje pa so to s pridom izkoristili. Na hitro so izvedli prosti strel, presenetili razburjene Slovence in poskrbeli, da je Adrian Ramos sam stekel proti Janu Oblaku.

Vratarja je rutinirano obšel in zlahka zadel za 1:0. Toda vodstvo Kolumbijcev nikakor ni bilo zasluženo. Čeprav so bili več pri žogi, pa so bili precej manj konkretni od nasprotnika. Slovenci bi skorajda povedli že v 3. minuti, ko ni bil daleč stran od veselja Nejc Pečnik, v 38. minuti je po imenitni podaji Erika Janže od daleč dobro udaril še Dejan Lazarević, a je žoga le za las zletela mimo vratnice.

Tudi sicer so bili domači, ko so se otresli treme, sila všečni. Bili so borbeni kot levi in vidno željni dokazovanja. S tesnim pokrivanjem Jamesa Rodrigueza in drugih kolumbijskih zvezdnikov so še dodatno razrili že tako ali tako precej načeto zelenico v Stožicah.

Domači v vlogi gostov

Če si zvezdniška reprezentanca, za kar se Kolumbija v tem trenutku zagotovo ima, si lahko privoščiš tudi to, da na gostovanje pripotuješ le z enim kompletom dresov. In potem se zgodi, kar se je včeraj: da so bili Slovenci tisti, ki so igrali v dresih za gostovanje ...

Kot rečeno, izvedli so tudi nekaj nevarnih akcij, jih je pa še kako jezil sodnik Andreas Papas. Grk je recimo že v 15. minuti povsem brez potrebe pokazal rumeni karton Janži, nato pa spregledal vsaj dva očitna prekrška nad Lazarevićem, ko je bil slednji v naletu proti golu Kolumbije. Vse to je Katanca razjezilo do te mere, da je po koncu polčasa ob robu igrišča počakal Papasa in mu "navil ušesa". Upravičeno, lahko rečemo.

VEČ KOT DOVOLJ ZA RAZMISLEK
Katanec je že ob polčasu izvedel kar štiri menjave, debi je dočakal Petar Stojanović, zaigrala sta tudi standardna reprezentanta Jasmin Kurtić (v 53. minuti je močno sprožil od daleč in ni zgrešil veliko) in Andraž Struna, po dolgem času je priložnost dobil Siniša Anđelković.

Trak na Pečnikovi roki

Nikola Miljković

Srečko Katanec je držal besedo: za kapetana je v odsotnosti Boštjana Cesarja izbral nogometaša z največ nastopi za reprezentanco. Med vsemi, ki so bili v kadru, jih ima sicer največ Branko Ilić, toda Ljubljančan je moral uvodoma na klop za rezerve. Zato je čast pripadla Nejcu Pečniku, ki je sploh prvič v reprezentančni karieri zaigral s trakom na roki.

Katančeve ostre besede, izrečene v smeri sodnika, so očitno zalegle in po nekaj minutah nadaljevanja Papas preprosto ni upal dosoditi enajstmetrovke za Kolumbijo, čeprav bi jo – roko na srce – moral. Čeprav je ritem v drugem polčasu tudi zaradi številnih menjav pričakovano nekoliko padel (tudi kolumbijskih vragolij z žogo je bilo precej manj), je Slovence še naprej krasila borbenost, številni modri dresi so bili dodobra popackani s storžiškim blatom.

Žal je manjkalo več iznajdljivosti v napadalnih akcijah, toda navijači so bili zadovoljni in vzdušje je bilo za prijateljsko tekmo na zavidljivo visoki ravni. Nasploh je bil celoten slovenski vtis res zelo všečen. Škoda le, ker se je znova končalo tako, kot na večini letošnjih tekem. S porazom. Toda glede na tokrat videno je prihodnost vendarle svetlejša, kot se je zdela. Materiala za tehten razmislek pa je tudi Katanec dobil več kot dovolj.