Navijači so spraševali novinarje, ali kaj vedo, novinarji so za rokav cukali tiskovnega predstavnika NZS Matjaža Krajnika, selektorja Srečka Katanca in tudi nekatere druge nogometaše, toda odgovora ni imel nihče.
"Morda bo igral, morda ne bo," je bila pravzaprav edina misel, ki je krožila najprej po brniški letališki stavbi in nato še tisti v Lutonu.
"No, toda če bi bil tako načet, da ne bi mogel igrati, potem bi verjetno kar doma ostal," so se tolažili optimisti, pesimisti so odkimavali z glavami: "Ne, ne bo igral. Poglejte ga, kako zaskrbljeno deluje. Že ve, zakaj."
Gosta NZS tudi košarkarska uradnika
Kdo je bil najvišji potnik v letalu, s katerim se je na Otok odpravila slovenska reprezentanca, ni bilo težko ugotoviti. Ko se je reprezentančni kapetan Boštjan Cesar postavil od Radoslava Nesterovića, je deloval kot malček, čeprav sodi med višje in robustnejše v nogometni izbrani vrsti. Nekoč odličnemu košarkarju, ki je pečat pustil tudi v ligi NBA, nedolgo tega pa je postal generalni sekretar KZS, je družbo delal predsednik košarkarske zveze Matej Erjavec, oba pa sta v London odpotovala kot posebna gosta Aleksandra Čeferina oziroma vodstva NZS.
IZ TE MOKE NE BO KRUHA
O tem, kako se počuti in ali je na njegovem obrazu dejansko zaskrbljenost ali morda le utrujenost zaradi zgodaj nastavljene budilke, smo kakopak želeli povprašati tudi Kampla. Skorajda je že stopil pred novinarske diktafone, nakar se je od nikoder pojavil eden od zaposlenih pri NZS in dal z resnim, ostrim pogledom jasno vedeti, da iz te moke ne bo kruha. Kampl je tako le skomignil z rameni in odšel naprej, novinarji pa smo se morali zadovoljiti z nekaterimi drugimi nogometaši.
Kapetan Boštjan Cesar je vnovič ponovil, kako ponosen je, ker bo lahko postavil nov slovenski rekord po številu nastopov za slovensko reprezentanco, Branko Ilić, eden tistih, ki mu bodo bržčas delali družbo v zadnji liniji, pa je odgovoril tudi na vprašanje, ali je Anglija glede na trenuten kader res še svetovna velesila ali zgolj povprečna zasedba z malce bolj nadarjenimi posamezniki.
ČASI SO SE SPREMENILI
"Nekoč je bila Anglija vsekakor večji strah in trepet kot danes," je prepričan izkušeni Ljubljančan, ki pa si vseeno ni dovolil, da bi o najtežjem tekmecu v kvalifikacijski skupini govoril podcenjujoče, nespoštljivo.
"Ne glede na vse bomo mi v vlogi avtsajderja, oni pa v vlogi favorita. Anglija je vedno Anglija, bila je pred desetimi leti in še danes je. Zna igrati nogomet, premore veliko kakovosti in je težko premagljiva," se zaveda branilec beograjskega Partizana, ki je poudaril še nekaj, kar je morda celo pomembnejše: "Anglija ne igra več tako, kot je nekoč. Vsi vemo, kaj se je govorilo za njene nogometaše: nabijejo žogo pred tvoj gol in tam potem skačejo kot nori. Časi so se spremenili, zdaj so Angleži tehnično precej bolj podkovani, raje igrajo z žogo na tleh. Ogledali smo si nekaj njihovih posnetkov in se prepričali, da je res tako. Zato pa so se v teh dneh tako zelo razburjali zaradi menda slabe travnate površine na Wembleyju. Nekoč bi bila to zanje verjetno celo prednost, zdaj zagotovo ni več."
Skratka, z Angleži se tokrat ne bomo tepli, zdaj bomo z njimi igrali nogomet. Vprašanje je le, kdo bo imel žogo več v svojih nogah. Pričakuje se, da Anglija, toda Jasmin Kurtić bo skupaj še z nekaterimi poskušal poskrbeti, da slovenska posest vendarle ne bo pretirano majhna.
ŠE ŠČEPEC SAMOZAVESTI
"Predvsem se jih ne smemo ustrašiti," je prepričan Belokranjec. "Moramo jih spoštovati, to si zaslužijo, ampak vseeno mislim, da ni razloga, zakaj bi se nam pred njimi tresla kolena. Vemo, kaj smo, česa smo zmožni in kako lahko igramo. Še dodaten ščepec samozavesti in mogoče bo prav vse," verjame vezist italijanskega prvoligaša Fiorentine, ki hkrati priznava, da mu gostovanje na kultnem Wembleyju predstavlja enega vrhuncev dozdajšnje kariere: "Vsekakor. Ne vem, ali sem kdaj gostoval na takšnem objektu. Pa seveda ne le to; moramo vedeti tudi, da to ni prijateljska tekma. Je še kako pomemben obračun. Igra se za točke, v igri je veliko. Če temu dodamo še dejstvo, da nam bodo nasproti stali igralci, ki povečini igrajo v elitni premier ligi, je bilo povedano več kot dovolj. Da, to je eden od mojih vrhuncev in želim si, da bi se končal na najlepši mogoč način."
PESTI BOSTA DRŽALA TUDI SELEKTORJEVA SINOVA
Ne en, na prvem od treh letal za London so bili kar trije Katanci! Saj ne, da bi kdo kloniral selektorja Srečka Katanca, na pot sta namreč odšla tudi njegova sinova. A za roku ju ni bilo treba držati, sta že odrasla fanta, ki sta, ko so Slovenci pristali na britanskih tleh, odšla svojo pot. Zanimivo, oba sta se tako kot oče zapisala tudi športu. Toda ne nogometu; Ian Oskar je motokrosist, Svit Oliver je treniral košarko. Toda zdaj je študent krajinske arhitekture, spogledoval pa naj bi se tudi z delom letalskega pilota.
