Saido Berahino je vzhajajoči zvezdnik angleškega nogometa, njegova trnova pot do zvezd pa je osupljiva.
V desetem letu starosti se marsikomu že svita, kaj bi rad počel v življenju. To so leta, ko otroci na veliko sanjarijo o tem, kaj bodo počeli, ko bodo odrasli. Nekaterim se sanje uresničijo, spet drugim ne. Saido Berahino je kot desetletni fant razmišljal le o tem, kako preživeti. V Burundiju, kjer se je leta 1993 rodil v kraju Bujumbura, je tedaj divjala kruta vojna, pripadniki etničnih skupin Hutu in Tutsi so se "klali" med seboj.
SAIDO BERAHINO
rojen: 4. avgust 1993
višina: 180 cm
kariera: West Bromwich Albion, Northampton, Brentford, Peterborough
statistika: 80 tekem, 29 golov
tržna vrednost: 5 milijonov evrov
Saido je kot štiriletni otrok ostal brez očeta, leta 2003 je iz države najprej pobegnil del njegove družine z mamo Liliane, nato je na dolgo pot brez jasno začrtanega cilja odšel tudi novopečeni angleški reprezentant. Berahinovi so se nastanili v Angliji, toda ker je Saido s prijateljem tja pripotoval pozneje, je minilo kar nekaj časa, preden je mami spet lahko skočil v objem.
"Ne vem, kako ji je uspelo priti v Anglijo. Nekako že. Odšla je, ker je želela otrokom ponuditi boljše življenje. Toda resnica je takšna, da smo morali zbežati, v nasprotnem primeru ne vem, kaj bi se zgodilo z nami. To so bili divji časi," se spominja nadarjeni nogometaš in nadaljuje opisovanje neverjetne izkušnje: "Ko sem prišel v Anglijo, nisem vedel, kje je moja mama. Pristal sem v azilnem domu, kjer so se do mene lepo obnašali. Nato sem našel mamo, ampak več tednov nisem mogel k njej. DNA test je moral potrditi, da je res moja mama. Mešalo se mi je, skorajda bi znorel. Ko so prišli pozitivni rezultati, so mi dovolili oditi k njej, preselil sem se v Birmingham. In tedaj se je moje življenje šele začelo."
Čeprav je Anglija država številnih priseljencev, ima marsikdo, ki tja pride od drugod, velike težave s prilagajanjem; britanska kultura je pač nekaj povsem samosvojega. Berahino se je trudil, da ne bi izstopal, tisti, ki so ga poznali že tedaj, pravijo, da je bil tih fant, ki se je brigal zase, ki ni povzročal težav. Imel pa je veliko ljubezen: nogometno žogo.
"Nogomet mi je zelo pomagal pri prilagajanju. Najprej sem igral za šolsko ekipo, razumel sem se z vsemi. No, toda nihče ni vedel, kaj vse je bilo za menoj. Nisem govoril o tem," razlaga 21-letnik, ki so ga skavti West Bromwich Albiona, kjer še vedno igra, opazili le leto dni po prihodu v Anglijo.
Tedaj je že navduševal v lokalnih ligah za mlade, čeprav pravi: "Nisem imel pojma, kaj počnem. Tekel sem sem in tja, zabijal gole, vsi pa so govorili, kako dober nogometaš sem. Toda ko sem prišel v klub, je vse skupaj postalo zelo zapleteno zame. Govorili so mi, kako in kam moram teči, da se moram žoge vsakič dotakniti največ dvakrat in tako dalje. To je bilo preveč zame in kar tri leta sem bil član ekipe do 15 let, da sem počasi le razumel vse skupaj."
Vse, kar počnem v nogometu, počnem za očeta. Vem, da me opazuje iz nebes, in zagotovo je navdušen. Bog me vodi, moj oče pa je eden od angelov, ki mu pomagajo.
Kljub vsemu je zdržal; prebil se je skozi mladinski pogon WBA-ja in leta 2011 podpisal prvo profesionalno pogodbo. Preden je žogo prvič brcnil v elitni premier ligi, je moral trikrat na posodo v nižje lige, v pretekli sezoni pa je nato doživel popolno uveljavitev. Za WBA je odigral 35 tekem in zabil devet golov ter si prislužil občutno povišico: sezono je začel s smešno tedensko plačo v višini 800 funtov, zdaj vsak teden v žep pospravi 15.000 funtov.
OČE EDEN OD ANGELOV
Danes Berahino ni več fant iz Burundija, ki se bori za preživetje. Je zvezdnik, ki ga pozna vedno več ljudi, ki je zanimiv vedno večjemu številu velikih klubov, je tudi na pragu uresničitve nečesa, kar sanja marsikdo, a nikdar ne pride niti blizu uresničitvi.
Roy Hodgson ga je pred dnevi prvič vpoklical v člansko reprezentanco Anglije, v soboto bi lahko prav na obračunu s Slovenijo odigral uvodno tekmo v dresu države, ki mu je ponudila drugo priložnost.
"Tukaj sem predvsem zaradi mame. Vedno mi je stala ob strani, vedno me je znala spraviti nazaj na pravo pot, ko me je zaneslo z nje," ne skriva hvaležnosti mami, tudi na očeta pa nikdar ne bo pozabil: "Vse, kar počnem v nogometu, počnem za očeta. Vem, da me opazuje iz nebes, in zagotovo je navdušen. Bog me vodi, moj oče pa je eden od angelov, ki mu pomagajo."
A tega, kaj se je zgodilo z očetom, svoje mame še vedno ne upa vprašati: "Ne upam, nočem. Če bi, bi se vrnili prizori, ki jih nikdar več nočem podoživeti."
PREPRIČAN, DA JO BO IZKORISTIL
Če bo mladenič, ki je leta 2010 Angliji pomagal do naslova evropskega prvaka v kategoriji do 17 let, v soboto debitiral tudi v članski selekciji, to ne bo ne presenetljivo ne nezasluženo. Berahino je namreč v tem trenutku najučinkovitejši angleški nogometaš v premier ligi, potem ko je na enajstih tekmah zabil sedem golov.
Je četrti strelec angleškega prvenstva, več golov so zabili le "težkokategorniki" iz tujine Sergio Agüero, Diego Costa in Alexis Sanchez. "Njegova zgodba je res lepa in želim si, da bi jo še dodatno oplemenitil. Z veseljem sem ga vpoklical v reprezentanco, v čast mi je, saj vem, koliko mu nogomet pomeni. Prepričan sem, da bo izkoristil priložnost in na najboljši način opozoril nase," je prepričan selektor Hodgson.
Ni kaj, nogomet je postregel še z eno zelo simpatično zgodbo, ki vnovič potrjuje, da je brcanje žoge vse prej kot zgolj šport. Berahinova zgodba se bo nadaljevala tako ali drugače, mi pa si lahko želimo le, naj novo sanjsko poglavje dobi na kakšni drugi tekmi, ne sobotni. Ali pa: naj mu bo, naj zabije gol. Ampak gol, ki bo le malce omilil poraz Anglije. Njena nasprotnica bo pač Slovenija.
