Predstavljajte si mesec marec naslednje leto. Natančneje 27. marec, ko bo naša izbrana vrsta v Ljubljani igrala s San Marinom. Hodite proti Stožicam, ko vas zaustavi novinar. Kamera je usmerjena v vas, vprašanje pa se glasi: "Kakšen bo rezultat današnje tekme?" Po kratkem premisleku kot iz topa izstrelite: "5:0." S svojo napovedjo ste zadovoljni, saj veste, da skromni San Marino ne more parirati resni reprezentanci, in ni malo možnosti, da ste napovedali pravilno.
Tudi odgovori drugih navijačev so podobni, pet, šest, sedem golov razlike za Slovenijo. Optimistično, verjetno celo preveč optimistično, a popolnoma razumljivo. In če v majhni deželi na sončni strani Alp vlada takšen optimizem pred tekmo z največjim avtsajderjem naše skupine, kakšen mora vladati šele v državi nogometa, v državi, ki se lahko pohvali z verjetno najboljšo ligo na svetu?
Razmišljamo samo o nas, drugi nas ne zanimajo.
8:0, 9:0, 10:0 ali celo 11, 12 ali 13:0. Takšni bi bili pričakovani odgovori Angležev, ki slovijo po tem, da radi pretiravajo, poveličujejo svoje in zaničujejo vse tuje. A če ste mislili, da bo tudi tokrat tako, ste se hudo zmotili. "Recimo, da bo 3:0," je na gromozanskem televizijskem zaslonu pred tekmo napovedal možakar srednjih let, ki je peljal na ogled tekme svojega sina in očeta, ki je praznoval rojstni dan in je bil še bolj skromen: "2:0 je dovolj, pomembne so tri točke."
Edini, ki je bil malce bolj optimističen, je bil najmlajši izmed trojice, fant, ki ni mogel imeti več kot osem, devet let. Pa še on ni pretiraval, napovedal je izid 4:0. "Kaj se je zgodilo, ali prav slišim, ali prav vidim? Kje je angleška nadutost? Kje so navijači, ki še zmeraj mislijo, da je njihova izbrana vrsta prepričljivo najboljša na svetu?" Nekaj vprašanj, ki so po glavi rojila verjetno vsem italijansko govorečim novinarjem, predstavnikom sedme sile v San Marinu, in enemu slovensko govorečemu, ki se je znašel na Wembleyju.
In odgovor je preprost. Zadnji – ali bolje rečeno edini – uspeh angleške reprezentance izhaja iz leta 1966, ko je na domačih tleh osvojila naslov svetovnega prvaka. Nikoli prej in nikoli pozneje se ni uvrstila v finale kakšnega izmed dveh največjih reprezentančnih nogometnih turnirjev na svetu.
To in predvsem slabe predstave v zadnjem času sta glavna razloga, zakaj Angleži enostavno ne verjamejo več v svojo izbrano vrsto. In zakaj se jih je na Wembleyju na kvalifikacijski tekmi zbralo samo 55 tisoč. Da, sliši se absurdno, ampak tako nizkih številk na kultnem stadionu, ko igra reprezentanca, v preteklosti niso poznali.
VSEENO, ALI JE SAN MARINO ALI ŠPANIJA
Če so navijači s svojimi izjavami povsem porušili in ovrgli stereotip o angleški nadutosti, so ga nogometaši po tekmi pri druženju s sedmo silo znova potrdili. Ne toliko besede kot njihova govorica telesa je dala jasno vedeti, da kar pokajo od samozavesti, da vedo, da so najmočnejša reprezentanca v skupini E in da so trdno prepričani, da spadajo v sam svetovni vrh, če ne celo nanj.
"Selektor nam je pred tekmo rekel, da ga ne zanima rezultat. Seveda da moramo slaviti, ampak da mu je vseeno, s kolikšno razliko. Bolj pomembno je bilo, da smo poskušali na zelenici pokazati stvari, ki smo jih trenirali zadnje čase. Pomembno je, da dosledno upoštevamo njegova navodila. Vseeno je, ali igramo s San Marinom ali Španijo. Če igramo tako, kot smo se zmenili, lahko premagamo vsakogar. Tokrat bi lahko San Marinu zabili še nekaj golov, ampak tudi 5:0 je dober rezultat," je po tekmi dejal Alex Oxlade-Chamberlain.
NE RAZMIŠLJAMO O SLOVENIJI
In ko je večina nogometašev že odšla v avtobus, se je mimo novinarjev sprehodil tudi Danny Welbeck. Nogometaš, ki je čez noč postal eden najbolj vročih angleških reprezentantov in je v tem trenutku poleg nedotakljivega Wayna Rooneyja morda celo največji zvezdnik treh levov.
Opojen s samozavestjo, ki je zaradi odličnih predstav v dresu Arsenala in Anglije kar kipela iz njega, se je za kratek čas ustavil pri sedmi sili. In njegov nastop je bil enak kot njegovo počutje. "Lahko bi bilo bolje, imeli smo priložnost, da zmagamo še z večjo razliko, kot je 5:0," je samozavestno zatrdil, nato pa na vprašanje o svoji igri odgovoril: "Sem v dobri formi, veliko lažje prihajam do priložnosti in veliko lažje tudi dosegam zadetke."
Tik preden je odšel, smo mu zastavili še vprašanje o slovenski izbrani vrsti, ki je premagala Švico in ki bo naslednja nasprotnica Anglije na Wembleyju. "Slovenija?" je najprej vprašal vidno zgrožen, češ, kako lahko kdo sploh postavi takšno vprašanje, nato pa dodal: "Kakšna Slovenija neki. Ne razmišljamo o njej, čaka nas tekma z Estonijo." Za konec smo ga še poprosili, naj malce pokomentira skupino, a odgovoril je le: "Razmišljamo samo o nas, drugi nas ne zanimajo."