Genij, vajen vztrajanja

Švicarki virtuoz albanskih korenin Xerdan Shaqiri kljub slovesu enega najboljših nogometašev svoje generacije že tretjo sezono čaka na pravo priložnost na najvišji ravni in v vlogi nezamenljivega aduta še naprej uživa le v varnem zavetju izbrane vrste.

Čeprav bo robustni ofenzivni vezist dobro uro po koncu današnje tekme dopolnil šele 23 let in na slovenskih tleh dočakal polnoletnost po kriterijih Singapurja ter najbolj konzervativnih ameriških zveznih držav, se zdi, kot da je na velikih evropskih odrih prisoten že celo večnost. In vsaj v relativnem smislu tudi je.

V članski izbrani vrsti svoje domovine, ki ji je dal prednost pred domovino staršev, je redno igral že kot najstnik in že tedaj je tako z nastopi v njenem dresu kot s predstavami v matičnem Baslu navdušil praktično vse. Tudi oglednike največjih evropskih klubov, ki so ga v svojih beležnicah z zelo izstopajočo barvo označili že pri sedemnajstih letih, nato pa ga na zadnjem prelomu desetletja podčrtali in se pognali v lov nanj.

V nekoliko podaljšan lov, kajti Xerdan ni želel prehitevati, hotel se je dokončno uveljaviti in počakati na pravo priložnost za skok med največje. Paradoksalno jo je dočakal, a je hkrati še nikoli ni dobil. Verjetno veste, kaj s tem mislimo, pa naj se sliši še tako nenavadno. Leta 2012 je Shaqiri po dogovoru med vpletenima kluboma podpisal večletno pogodbo z bavarskim velikanom Bayernom in prestopil v njegove vrste, s tem pa je stopil na skoraj edinstveno pot čakanja, potrpežljivosti in vztrajanja.

Zanimivo je, da je v prvi sezoni, ki se je končala z zgodovinski trojčkom na čelu z londonskim slavjem v ligi prvakov, dobil še največ priložnosti. Je pa po drugi strani tudi razumljivo, kajti tedanji trener Jupp Heynckess je navsezadnje prižgal zeleno luč za njegov nakup oziroma je bil celo njegov pobudnik. Z njegovim odhodom pa so se stvari spremenile oziroma so se spremenile zelo, kajti seveda je razlika med katerimkoli strategom in Josepom Guardiolo še toliko večja od katerekoli druge razlike te vrste. Če je bil ob koncu tekmovalnega obdobja 2012/13 na robu preboja v udarno enajsterico, je z Guardilovim prihodom Xerdan moral začeti znova.

Da se bo to zgodilo, mu je bilo pravzaprav jasno že pred koncem tiste sezone. Ne samo zaradi vnaprej napovedanega prihoda tedaj najbolj vročega trenerja na svetu, temveč tudi zaradi njegove želje (ki jo je Bayern takoj uslišal) po angažiranju nogometaša, ki je dobro leto pozneje postal velik junak nemške izbrane vrste v finalu svetovnega prvenstva.

Mario Götze je seveda še močno povečal konkurenco zelo podobnih nogometašev, med katere vsekakor spadata tudi velika zvezdnika evropskega nogometa Arjen Robben in Franck Ribery, tako da ni nič čudnega, da je Shaqiri razmišljal celo o takojšnjem slovesu od bavarske prestolnice. Morda mu je bilo celo žal, da se ni odločil zanj, potem ko v prvi sezoni pod Guardiolovim vodstvom resnično ni dobil prave priložnosti oziroma je v vseh pogledih igral manj kot leto prej.

A kljub temu obžalovanju je tudi letos poleti ravnal enako. Odhodu je bil še bližje, spogledovanje z alternativami je bilo še bolj resno, ponudb je bilo še več. Ko pa je na neki točki že kazalo, da je njegovega sodelovanja z Bayernom konec, si je vendarle premislil in se na Allianz Areni s praktično nespremenjenim statusom podal še v tretjo sezono. Morda je pri tem zelo pomembno vlogo odigralo tudi dejstvo, da je bila v ključnih dneh, v katerih se je bilo treba dokončno odločiti, najbolj konkretna ponudba Monaca, ki je to poletje razpadal in h kateremu si Švicar nikakor ni želel.

Nekaj pa je bilo tudi prirojene vztrajnosti, trme in želje dokazati, da je sposoben v Bayernu uspeti tudi v pravem pomenu te besede. Trije nastopi v udarni enajsterici na začetku sezone so kar lep korak na tej poti in morda se bo mladeniču z izklesanim telesom ter genialnim nogometnim umom nekega dne res izšlo. Toda za zdaj je v prvi vrsti še vedno klubski rezervist, ki se ob prihodu v izbrano vrsto mora preleviti v nogometaša s povsem drugačno vlogo, povsem drugačnimi nalogami in povsem drugačnim pomenom.

Za švicarsko izbrano vrsto je ključen, v njej ima popolno svobodo, tisto vztrajanje pa mu prav pride tudi v takih okoliščinah in zaradi njega je še toliko bolj nevaren.