Čeprav Anglija od nekdaj spada med nogometne velesile, pa je dejstvo, da že dolgo ni bila v takšnih težavah, kot je zdaj. Ne samo da so se poslovili številni, ki so vrsto let nosili glavno breme, Roy Hodgson se mora ubadati tudi s še kako nezadovoljno javnostjo. In novinarji, ki mu pijejo kri. Otoški novinarji so znani tudi po tem, da so lahko zelo neusmiljeni, čeprav poročajo o reprezentanci svoje države.
Po zmagi na prijateljski tekmi nad Norveško, ko so Angleži pred zgolj 40 tisoč gledalci (manj jih na Wembleyju ni bilo že celo večnost) ne glede na vse pokazali zelo bled obraz, so Hodgsona s svojimi vprašanji potisnili na rob živčnega zloma. Sicer umirjeni in uglajeni starejši možakar se preprosto ni mogel brzdati, sočno je zaklel in piscem zabrusil: "To je jeb**o s*anje!" S tem si sicer usluge ni naredil, nekateri so mu hitro vrnili z besedami, da ima prav, da je njegova Anglija res s*anje ... "Nikdar nisem razumel, zakaj se trenerji tako radi razburjajo zaradi medijskih kritik. To je del njihovega poklica. S kritikami bi se morali sprijazniti, predvsem pa bi se morali bolj truditi, da bi kritikom dokazali, kako se motijo," je Hodgsonu nasvet poslal nekdanji angleški reprezentant Gary Lineker.
KO IMA HUDIČ MLADE ...
Hodgson si bo mir seveda kupil le z dobrimi rezultati, a že na začetku kvalifikacij ga čaka najtežje gostovanje med vsemi. Za nameček se je v njegovem primeru zdaj uresničil še tisti stari pregovor: ko ima hudič mlade, jih ima veliko. Ne samo da je Hodgson na bojni nogi z novinarji in da so svoji reprezentanci obrnili hrbet tudi navijači, njegov kader so napadle še poškodbe. Za tekmo v Švici sta tako že odpadla Jack Colback in Ben Foster, petkov trening je izpustil steber obrambe Gary Cahill, zaradi bolečin v stegenski mišici je moral nato k zdravniku še Daniel Sturridge, eden najboljših angleških nogometašev zadnjega časa. In čez nekaj ur je prišla potrditev: tudi on je odpadel!
Skratka, skrbi toliko, da bi jih lahko izvažali! Hodgson je zaradi zelo negativnega ozračja na pomoč poklical priznanega športnega psihologa Steva Petersa. Slednji se je z igralci prvič pogovoril včeraj, danes se bo še enkrat. Hodgson upa, da se bodo z njegovo pomočjo nogometaši uspeli znebiti psihološkega bremena, ki se je v njihovih glavah naselilo po katastrofalnih igrah na letošnjem svetovnem prvenstvu. Toda marsikdo meni, da glavna težava Anglije ni ne selektor Hodgson ne razočarani navijači ne psihično načeti nogometaši. Pravijo, da če bi Hodgson odšel, bi se pač problem zgolj prenesel na njegovega naslednika. Tudi on bi bil namreč nemudoma soočen s kruto realnostjo angleškega reprezentančnega nogometa: vrhunskosti ni več, je le še povprečje. Da ni tako, se slepijo le še utopisti.
KO IMA HUDIČ MLADE ...
Hodgson si bo mir seveda kupil le z dobrimi rezultati, a že na začetku kvalifikacij ga čaka najtežje gostovanje med vsemi. Za nameček se je v njegovem primeru zdaj uresničil še tisti stari pregovor: ko ima hudič mlade, jih ima veliko. Ne samo da je Hodgson na bojni nogi z novinarji in da so svoji reprezentanci obrnili hrbet tudi navijači, njegov kader so napadle še poškodbe. Za tekmo v Švici sta tako že odpadla Jack Colback in Ben Foster, petkov trening je izpustil steber obrambe Gary Cahill, zaradi bolečin v stegenski mišici je moral nato k zdravniku še Daniel Sturridge, eden najboljših angleških nogometašev zadnjega časa. In čez nekaj ur je prišla potrditev: tudi on je odpadel!
Skratka, skrbi toliko, da bi jih lahko izvažali! Hodgson je zaradi zelo negativnega ozračja na pomoč poklical priznanega športnega psihologa Steva Petersa. Slednji se je z igralci prvič pogovoril včeraj, danes se bo še enkrat. Hodgson upa, da se bodo z njegovo pomočjo nogometaši uspeli znebiti psihološkega bremena, ki se je v njihovih glavah naselilo po katastrofalnih igrah na letošnjem svetovnem prvenstvu. Toda marsikdo meni, da glavna težava Anglije ni ne selektor Hodgson ne razočarani navijači ne psihično načeti nogometaši. Pravijo, da če bi Hodgson odšel, bi se pač problem zgolj prenesel na njegovega naslednika. Tudi on bi bil namreč nemudoma soočen s kruto realnostjo angleškega reprezentančnega nogometa: vrhunskosti ni več, je le še povprečje. Da ni tako, se slepijo le še utopisti.
