V Kranju prva desno do … Pariza

Še precej bolj konkretno in nasploh precej močneje pa je po novem ciklu zadišalo včeraj, ko so se reprezentanti prvič zbrali z resnim namenom, da bi dali izdatnejši slovenski prispevek k povečanju obiska države, ki po zadnjih podatkih že tako ali tako velja za najbolj obiskano na svetu.

Oprostite, kako se pride do Francije? Odvisno. Če prihajate z Iberskega polotoka, gre ena avtocesta po sredozemski obali iz Barcelone, druga po atlantski iz Bilbaa prek San Sebastiana, tretjo možnost pa predstavljajo zavite, počasne, a idilične poti prek pirenejskih prelazov. Najbolj oblegane so vstopne točke na meji z Nemčijo, zelo ruralne tiste iz smeri Belgije in Luksemburga, za najbolj prestižne veljajo poti iz Švice, letos spomladi pa so proslavili dvajseto obletnico odprtja predora pod Rokavskim prelivom, ki je deželo galskih petelinov povezal z Veliko Britanijo. Z Otoka je od tedaj mogoče priti drugače kot zgolj z ladjo in letalom, a če je bil to hud udarec za promet po morju, se je sprememba komajda poznala največjemu francoskemu letališču. Charles de Gaulle v severnem predmestju Pariza je celo eno najbolj prometnih zračnih pristanišč na svetu in neskončni milijoni obiskovalcev na francoska tla stopijo na njegovih pristajalnih stezah in terminalih. Kaj pa iz smeri naših krajev? Spet odvisno. Če ostanemo na povsem konkretni ravni, se večina odloči bodisi za pot skozi Ligurijo in za vstop na Azurni obali bodisi za pot čez drugo italijansko pokrajino, Piemont, in vstop skozi enega od dveh mamutskih predorov. Če se v skladu z naraščajočo nogometno evforijo na sončni strani Alp prepustimo logiki najbolj priljubljenega športa na svetu, pa je bilo za pot proti Franciji včeraj iz smeri Ljubljane treba izbrati prvi izvoz za Kranj, v krožišču drugi izvoz in nato v samem Kranju prvega. Jasno, tako se pride do Brda, in kot pod taktirko selektorja Srečka Katanca veleva tradicija, so se tam zbrali slovenski reprezentanti. Tam se je začela pisati zgodba, ki bi se morala končati na evropskem prvenstvu v … Franciji, seveda.

ZAVEDANJE V SREDIŠČU MISLI
"Morati je zelo močna beseda, zato ne bi ravno rekel, da se zgodba mora končati z uvrstitvijo na to veliko tekmovanje," se je kapetan Boštjan Cesar sicer nasmehnil in hotel malce zmanjšati vznesenost uvoda v novo zgodbo. Toda ni pobegnil ravno daleč od takega načina razmišljanja, obdržal je celo besedo morati, le da jo je postavil v malce drugačen kontekst. "Vsekakor moramo vsi dobro vedeti, da je uvrstitev na evropsko prvenstvo naš cilj, in moramo trdno verjeti, da smo sposobni ta cilj doseči. Z drugimi besedami, vsak igralec mora vedeti, zakaj je tukaj, in tukaj je zaradi tega jasnega cilja," je poudaril vodja izbrane vrste, ki je kapetan postal sredi prejšnjih kvalifikacij in ki si na začetku prvih povsem svojih ni pripravil kakšnega posebnega motivacijskega govora. "Morda bom fante nagovoril v kakem bolj sproščenem vzdušju in tonu, nič resnega. Prepričan sem, da dejansko vedo, zakaj so tukaj, in da bodo delovali v tem duhu. Vsekakor pa bom nanje poskušal prenesti svoje izkušnje, tako kot bodo to storili preostali igralci, ki so že dalj časa sestavni del reprezentance," zagotavlja branilec Chieva, ki meni, da je o pomenu prve tekme še posebej pomembno poučiti manj izkušene. "Morda se tisti, ki imamo za seboj več ciklov in ki smo v njih doživeli že vse mogoče, bolje zavedamo, kako neverjetno pomembna je prva tekma, kako ključen je začetek. To poudarjam na vsakem koraku in bom poudarjal še naprej, v Estonijo moramo oditi s tem zavedanjem v središču naših misli."

V Estonijo, kjer bo velika želja po dobrem začetku robustnega branilca vodila v precej večji meri kot maščevanje. "Res je, da sem eden tistih, ki imamo z Estonci neporavnane račune, toda ne delujem tako, da bi me vodilo maščevanje. Vodijo me načrti za prihodnost, vodijo me novi izzivi, nove zgodbe. Sploh v tem primeru, ko je tisti neuspeh proti Estoncem že daleč zadaj in jih vidim kot oviro na poti do novega cilja, ne kot nekaj iz preteklosti," je modro Ljubljančan.

DVE DARILI IN NAŠA DOLŽNOST
V okviru tega izziva je reprezentanca po zboru in druženju z mediji prvič trenirala včeraj pozno popoldne v Lescah, zdaj pa jo čakajo kar nenavadno dolge priprave na prvo tekmo. Nov sistem kvalifikacij, ki ga je uvedla evropska nogometna zveza, občasno omogoča daljše obdobje med zborom izbrane vrste in njenim nastopom, kar je tokrat doletelo slovensko izbrano vrsto, ki bo v Talin odpotovala v nedeljo zjutraj in se tam z gostitelji pomerila dan pozneje.

"Reprezentance, kakršna je slovenska, so v tem novem ciklu dobile dve darili. Občasno daljše priprave jim pridejo še bolj prav kot tako imenovanim velikim ekipam, ki so precej bolj uigrane. Potem pa je tudi še razširitev evropskega prvenstva, ki ponuja lepšo priložnost za igranje na velikem tekmovanju. Naša dolžnost je, da tako eno kot drugo poskušamo izkoristiti," je še dejal Cesar, ki je svoje soborce zbral v zdaj že tradicionalno odličnem vzdušju. Od vrnitve Srečka Katanca so kakršnakoli nesoglasja postala stvar preteklosti, igralci so že na prvi pogled odlično razpoloženi, njihov smeh je nalezljiv in take okoliščine pogosto vodijo do uspeha. Pri tem je treba pozabiti zadnje prijateljske tekme, ki so bile zelo specifične; nasprotnika v Južni Ameriki sta bila izjemno močna, gostovanje v Alžiriji v tekmovalnem smislu precej neposrečeno. Pa tudi tako ali tako Katancu prijateljska srečanja nikoli niso ležala, medtem ko je s kvalifikacijskimi povsem drugače. Zaključek prejšnjih kvalifikacij je to še enkrat potrdil, zato so pričakovanja tudi na krilih uspeha Maribora resnično velika. Če se vrnemo na začetek, moramo priti do Francije in z Brda se je prek Talina treba gibati v smeri te države. S številnimi ovinki, a z jasnim ciljem.