"Tekma? Kakšna tekma? Se šalite?" Tak ali zelo podoben je najpogostejši odziv Brazilcev, če jih soočite s kljub vsemu neizpodbitnim dejstvom, da njihovo izbrano vrsto danes čaka natanko to. Torej tekma, in sicer taka, kot jo v skladu s tradicijo dan pred finalom svetovnega prvenstva odigrata poraženca polfinalnih obračunov. Srečanja za tretje mesto že sama po sebi niso najbolj priljubljena (če se izrazimo blago in prizanesljivo), priljubljenost današnjega v deželi gostiteljici pa lahko primerjamo s tukajšnjo trenutno priljubljenostjo argentinskih navijaških pesmi.
Čeprav ponižujoč polfinalni poraz z 1:7 ni prinesel apokaliptičnih prizorov, kot jih je morda kdo pričakoval, so se Brazilija in Brazilci po njem zelo spremenili. Življenje je šlo sicer hitro naprej relativno normalno in na prvi pogled ni razkrivalo največje športne katastrofe v zgodovini države in naroda, a veseli, nasmejani, brezskrbni ljudje so večinoma postali zagrenjeni in brezvoljni.
Taksist še vedno opravi svoje delo, trgovec in natakar prav tako, toda pri tem ni več tistega nalezljivega nasmeha, ni več brezpogojnega veselja, ki se bosta tako kot še nekatere podobne zadeve vrnila le počasi. Predvsem pa ni prave volje v zvezi s preostankom svetovnega prvenstva, in s tem ne mislimo le na jutrišnji veliki finale.
Pravzaprav je v povezavi z njim volje že zaradi dogodka samega več kot v povezavi z današnjim nastopom brazilske reprezentance, ki ga kot kakorkoli pomembnega ocenjuje le peščica prebivalcev največje južnoameriške države. Govorimo o tako majhnem odstotku, da boste na ulicah Ria de Janiera prej srečali še kakšnega Slovenca kot pa Brazilca, ki se bo na vprašanje v zvezi z današnjim srečanjem za tretje mesto odzval pozitivno, kaj šele mu pripisal kakršenkoli pomen.
Stanje duha je v tem pogledu celo tako nizko in zanimanje tako majhno, da so po vsej državi odpovedali večino javnih ogledov tekem, saj se taka zborovanja po eni strani ne bi nikomur izplačala, po drugi strani bi predstavljala izzivanje v luči mogočih neredov.
V veliki jezi so se pojavili celo pozivi, naj brazilske televizije odpovejo prenos obračuna iz Brasilie, toda seveda se to ne bo zgodilo, tako da bo v varnem zavetju svojega doma ali v kakšnem lokalu tekmo kajpak mogoče videti. Obstaja le možnost, da vaš najljubši lokal ne spada med kar številne, ki so že napovedali ugasnjene televizorje, tako da boste morali za ti dve uri poiskati kakšnega manj radikalnega.
(Ne)jasno in povsem jasno
Ozračje se je torej močno približalo nadrealizmu in nima popolnoma nič skupnega z ozračjem, ki je prevladovalo nazadnje, ko je reprezentanca dežele gostiteljice igrala tekmo za tretje mesto.
Bilo je v Nemčiji pred osmimi leti, ko so kljub velikemu razočaranju pripravili številne javne oglede in velike zabave ter na njih nato tudi zelo prešerno proslavili zmago nad Portugalsko in tako imenovano bronasto kolajno. To je pač Nemčija, tukaj je pač Brazilija in zelo zanimivo bo videti, na kaj sploh lahko danes računa domača izbrana vrsta.
Zanimivo bo videti odziv tistih Brazilcev, ki imajo vstopnice za tekmo v prestolnici. Nekateri zagotovo ne bodo prišli, a je številka velika neznanka. Tako kot je neznanka, kaj bodo storili tisti (kolikor jih pač bo), ki bodo sedli na tribune ter si gledališče absurda ogledali v živo. In tako kot je neznanka, kakšno vlogo današnji nastop igra v zgodbi o Luizu Felipeju Scolariju v vlogi selektorja in o usodi njegovega strokovnega štaba.
Mnogi so prepričani, da se bo skupina, ki so ji zaupali projekt vodenja izbrane vrste na domačem svetovnem prvenstvu, danes poslovila, pri čemer razplet resnično nepomembnega srečanja seveda ne more odigrati nikakršne vloge. Manj jih meni, da bo Scolari ostal, k čemur je tako odločno in tako zavzeto na četrtkovi ganljivi tiskovni konferenci pozval Neymar.
Seveda pa je že jasno, kaj se bo zgodilo na drugi strani današnjega poklona nogometnemu nadrealizmu. Louis van Gaal kajpak odhaja v Manchester United, jasno pa je tudi, kaj današnja tekma pomeni njemu in njegovim varovancem.
Čeprav je vzdušje na Nizozemskem precej boljše kot tukaj v Braziliji, je bodoči trener rdečih vragov že neposredno po tekmi z Argentino o nepomembnosti potegovanja za tretje mesto spregovoril še bolj nedvoumno kot kdorkoli pred njim.
