"Ne moreš pustiti vode na soncu, puta madre," je iz vsaj dvajset let starega kombija le kako leto starejši mladenič zaklical proti svojemu dekletu, ki je po deževju prejšnjega dne lepo jutro na argentinsko-brazilski meji želelo izkoristiti za nastavljanje sončnim žarkom. Kar tam, na asfaltu, med kombiji, avtodomi in avtomobili, v nepopisni gneči čakajočih navijačev, ki so želeli priti v deželo sambe ter nadaljevati svojo pot proti São Paulu, prizorišču današnje druge polfinalne tekme brazilskega mundiala. "Ti in tvoja voda! Kot da je v Braziliji toliko dražja," mu je odgovorila simpatična črnolaska, ki bi očitno ravnala drugače kot ogromna večina popotnikov, ki je v slogu jadranskega kampiranja iz nekih drugih časov s seboj vzela praktično vse v Argentini občutno cenejše dobrine. Prtljažniki so bili polni paketov vode, kokakole, piva, piškotov, celo kruha. "Kot da ni dovolj, da sva že dva dneva na poti in da še dva bova, s seboj še tovoriva vse mogoče," se nam je potožila, ko je zbudila naše zanimanje. Še bolj pa ga je zbudila z opazko, da sta dva dneva vožnje potrebovala že za prihod na mejo, kar se je zdelo malce veliko. Buenos Aires, Cordoba in Rosario, od koder se je po tej poti proti São Paulu peljalo največ Argentincev, so namreč daleč, a vseeno bližje, saj za približno polovico poti do cilja človek potrebuje približno en dan zmerne vožnje, morda kako urico več. "Toda midva sva iz Mendoze. Veš ti, hombre, kje je Mendoza?" je vprašala očitno naveličana popotovanja od neke druge meje na povsem zahodni strani Južne Amerike. Tu ta celina sicer ni več tako neskončno široka kot na severu Brazilije, toda še vedno govorimo o širini celotnega območja Francije in Nemčije, da si boste lažje predstavljali.
Čakali bi še petkrat toliko
Mendoza je eno najhladnejših brazilskih mest zmernega podnebnega pasu, ki leži ugnezdeno v Ande in od katerega bi bilo, če bi bila cesta le malce boljša in manj strma, mogoče zelo hitro priti najprej do čilske meje ter nato naprej do prestolnice te države Santiaga. Na drugo stran pa voznika čaka nočna mora najširšega dela Argentine, ki se na vzhod razteza do meje z Brazilijo in Urugvajem. Če smo povsem natančni meji na tri brazilske zvezne države, in sicer na Rio Grande do Sul, Santo Catarino in Parano, kamor je pot zanesla vašega poročevalca in kjer je stala ena od neskončno dolgih kolon za prestop meje vključno z omenjeno temnolasko in z njenim izbrancem. Na teh koncih je promet po navadi okrepljen v drugi smeri; Brazilci obožujejo prehranjevanje v precej cenejši in mesno še nekoliko bolj raznoliki Argentini, tam tudi redno kupujejo vse mogoče, medtem ko se po največje nakupe in na klasičen »šverc« starega evropskega sloga še precej rajši odpravljajo v bližnji ter še občutno cenejši Paragvaj. Argentinci po navadi nimajo pravega razloga za pot v nasprotno smer, a tokrat je seveda precej drugače. Gostitelji svetovnega prvenstva začasno ne hodijo na zrezke in po kavbojke, saj ne eni ne drugi niso vredni večurnega čakanja na vrnitev v domovino, medtem ko bi tisoči gavčev z veseljem čakali (kar skorajda v en glas poudarjajo) še petkrat toliko, da bi lahko obiskali mesta nastopov svoje izbrane vrste in da bi lahko začutili duh mundiala. Ogromna večina brez vstopnic, kot poudarjamo že ves čas svetovnega prvenstva. V predtekmovanju je bilo takih po petdeset tisoč, v osmini finala 70, v četrtfinalu kljub še precej večji oddaljenosti Brasilie skoraj sto in nekaj podobnega pričakujejo tudi danes. Nič čudnega torej, da so vsi mejni prehodi obremenjeni do skrajnosti ter še malce čez in da je vsa okolica teh prehodov videti kot nadrealističen skupek večinoma stare pločevine ter večinoma novih argentinskih zastav. Pa tudi evforičnih navijačev, ki so za to pot pripravljeni storiti karkoli, in občasno kakšne malce manj evforične boljše polovice. Tiste iz Mendoze, seveda, če se vrnemo k njej.
Se vidimo ob vrnitvi prvakov
"Še vedno ne morem verjeti, da me je prepričal. In verjetno me ne bi, če mi ne bi obljubil, da bomo v polfinalu zmagali ter da greva nato gledat finale na Copacabano. Ubila ga bom, če finala ne bo," nam je zagotovila s približno takim žarom, s kakršnim je župan Rio de Janeira napovedal samomor v primeru argentinskega naslova svetovnega prvaka. "Ubila ga bom, če bomo izgubili in če se bova morala vrniti domov. V Brasilio na tekmo za tretje mesto ne bova šla, tudi v Rio brez argentinske udeležbe na finalni tekmi ne greva, tako da naju v primeru poraza takoj čaka neskončna pot do Mendoze. Puta madre," je tokrat sočno, z neverjetno poudarjeno črko t zaklela ona in odšla umaknit vodo, kajti njenemu dragemu ni prišlo niti na misel, da bi to storil namesto nje. Imel je namreč preveč dela z razpravami na temo, kdo bo igral namesto Angela Di Marie, kako nevarni so lahko Nizozemci in kje na poti skozi zvezno državo Parana do sosednje zvezne države São Paulo je najcenejši bencin. Te tri teme so v gneči prevladovale, a prevladovalo je tudi prepričanje, da vsa ta popotovanja ne bodo zaman in da je to resnično argentinsko leto. Ne le za prvo uvrstitev v finale po letu 1990, temveč tudi za prvi naslov svetovnih prvakov po tistem še štiri leta prej. "Do konca gremo, zagotovo gremo do konca. Se vidimo v Riu, nato pa se dobimo tukaj, kjer bomo naslov na brazilskih tleh proslavili z najbolj spektakularno vrnitvijo v našo državo," nas je pozval eden od voznikov avtodomov in ob tem pripomnil, da bi bil ob takem scenariju izstop iz Brazilije bržkone nekoliko bolj zapleten, kot je bilo v zadnjih dneh vstopanje vanjo. "Zagotovo bi nas lovili za vsako malenkost, Mercosur tedaj ne bi več obstajal," se je na vsa usta zasmejal in z rokami ter jezikom jasno nakazal razpad ekonomske skupnosti južnih držav Južne Amerike, v kateri je prestopanje meja mogoče že s posebno kartico in brez pretiranih formalnosti.
