Ko je prišel v Ljudski vrt, ni bil pričakan z ovacijami, temveč s precejšnjo mero skepse. Ob prihodu v vijoličasti tabor je obljubil zgolj to, da bo ostal zvest samemu sebi. Da bo z Mariborom igral napadalen nogomet, poln visokega pritiska, na gol več. Takšnega, kot ga je igral denimo v svojem zadnjem klubu, v katerem je deloval, Radničkem iz Kragujevca, ali še pred tem v Sarajevu, Veležu in GOŠK Gabeli. Hkrati pa smo že na prvi novinarski konferenci lahko videli, da bodo druženja z mediji zanimiva, kot v zgodovini mariborskih trenerjev verjetno niso bila nikdar.
Feđa Dudić je bil pred novinarji vedno iskren. Za medije je bil pravo darilo, po vsaki njegovi novinarski konferenci so se bohotili najrazličnejši zanimivi naslovi. Nekajkrat tudi izvzeti iz konteksta. A kot rečeno, za medije je bil v Sarajevu rojeni strokovnjak prava osvežitev. V tem pogledu podobna Albertu Rieri. Ni bilo praznih floskul, ni bilo ocen tekem, ob kateri bi vsi zgolj z izbuljenimi očmi gledali in se spraševali, ali smo gledali isto tekmo.
Če je bil s svojo odprtostjo in iskrenostjo darilo za medije, je bil zaradi teh stvari tudi precej velik trn v peti vodstvu kluba. In piar službi. Pa še komu. Zameril se je številnim, ko je komentiral število gledalcev na tekmi Bravo – Maribor. Številni so bili jezni nanj, ko je pošteno priznal, da so turški lastniki pred njega postavili cilj za letošnjo sezono – drugo mesto. A če pomislite malo bolje, bi težko Acun Ilicali pred Dudića postavil cilj prvo mesto, potem ko je bil zaostanek za Celjem že 11 točk, grofje so blesteli v Evropi in pod taktirko prej omenjenega Riere delovali nepremagljivo, Maribor pa raztreseno. Navsezadnje je bil Dudić že četrti trener na mariborski klopi v sezoni, pa smo bili šele na začetku oktobra.
Dudić se ni želel spreminjati za nikogar. Poskusil se je na kakšni novinarski konferenci držati nazaj, pa se je na naslednji spet popolnoma sprostil in se z novinarji pogovarjal zelo odprto. Brez skrivnosti. Morda bi moral biti pametnejši, morda bi moral biti, recimo Fede Bessone, pa si ne bi na svoja pleča nakopal ne jeze določenega dela javnosti, nekaterih nogometnih strokovnjakov in tudi nekaterih ljudi iz vodstva mariborskega kluba. A potem enostavno to ne bi bil on.
Priznal svoje napake
Dudić je iskreno priznal tudi nekatere napake, ki jih je storil v sedmih mesecih, kolikor je bil na mariborski klopi. Večkrat se je opravičil za potezo v pokalnem obračunu, ko je enostavno precenil kakovost svojega kadra in je mislil, da lahko tudi z igralci, ki so do takrat igrali manj, premaga Brinje Grosuplje. Pa se je v osmini finala pokalnega tekmovanja pošteno opekel in izpadel proti drugoligašu, ki bo 13. maja naskakoval celo pokalni naslov.
Na nek način je priznal tudi to, da na tisti famozni tekmi z Radomljami, ki se je končala z izidom 2:2, ne bi smel vrniti Omarja Rekika v prvo postavo in tako razbiti obrambno linijo, ki pred tem na treh zaporednih tekmah ni prejela gola. Prepričani smo, da bi danes priznal tudi to, da je naredil veliko napako, ko je na prejšnjem večnem derbiju Nejca Viherja pustil na klopi za rezervne nogometaše, potem ko je mladenič na prejšnjih dveh tekmah zabil po gol. Prednost namesto njega je dobil Jean-Michael Seri, ki je tisti derbi odigral obupno.
Nekaj časa se je zdelo, da bi lahko bili v boju za naslov
Seveda to niso bile edine Dudićeve napake, bilo jih je še kar nekaj. Večino jih je priznal. A hkrati neizpodbitno drži, da se je strokovnjaku iz BiH ves čas gledalo pod prste. Pri vsaki njegovi odločitvi. Najsi gre za to, da se je po pokalnem polomu odpovedal nekaterim precenjenim tujcem ali pa za kakšno potezo med samo tekmo ali pa po njej. Videlo se je, da Dudiću to ni najbolj po godu, toda jasno je, da je težko biti trener Maribora, ker se pač vsaka tvoja poteza spremlja pod velikansko lupo.
Kar nekaj časa je imel Dudić vse argumente za svoje odločitve. Maribor je igral dobro, izredno napadalno, zmagoval, predvsem v drugi del sezone je vstopil odlično in spraševati smo se začeli, ali se bodo morda vijoličasti vključili celo v enakovredno bitko za naslov prvaka. Dudićeva zasedba je igrala odlično, verjetno celo najboljše v ligi, Celjani pod taktirko Ivana Majevskega pa obupno. Zaostanek Maribora se je topil iz kroga v krog, nato pa je prišla že prej omenjena tekma z Radomljami, po kateri nič več ni bilo enako.
Takrat se je počasi začel padec Dudićevega Maribora, dokončno se je zgodil po tekmi v Kidričevem, ko je Soudani v zadnjih sekundah preprečil poraz. Prvič se je resno začelo govoriti o morebitni Dudićevi zamenjavi, kar pa se je na koncu izkazalo kot precejšnja dezinformacija, kajti Sarajevčan je ostal na klopi vse do včeraj, čeprav je v zadnjih petih tekmah kar štirikrat izgubil in premagal zgolj Primorje, ki ga v zadnjem obdobju ne premaga zgolj tisti, ki tega ne želi storiti.
Odstopil sam in zaprl usta mnogim
S tem zares grozljivim nizom v zadnjih petih tekmah, ko se je Maribor dokončno razpadel in ko je Dudić dokončno izgubil slačilnico – o tem pač ne more biti nobenega dvoma po tekmah z Bravom in Radomljami pa sploh –, se je tudi zaostanek Mariborčanov za Celjani dvignil na neverjetnih 21 točk (s tekmo manj). Dudić, ki je bil kar nekaj časa po prihodu v Ljudski vrt dejansko najuspešnejši po številu osvojenih točk v ligi, je Maribor zapustil na način, da je pridelal dodatnih 10 točk zaostanka (resda s tekmo manj) za novimi slovenskimi državnimi prvaki.
1,50 točk na tekmo, 22 tekem.. Če gledamo samo državno prvenstvo- 1,57 točk na tekmo. 21 tekem, 9 zmag, 6 remijev in 6 porazov. Ni izkupiček, s katerim bi se Dudić lahko hvalil, čeprav, kot rečeno, je ta izkupiček precej pokvaril na zadnjih petih prvenstvenih obračunih, ko je bilo že dokončno jasno, da mariborska barka tone.
A Dudić je prevzel odgovornost. Najprej je odstop ponudil po tekmi z Bravom, potem je isto storil še po tekmi z Radomljami. Takrat je dal turškim lastnikom vedeti, da se ne vidi več v tej zgodbi in da z veseljem prepušča mesto komu drugemu, če bodo le našli njegovega naslednika. Pogodbo je prekinil na lastno škodo. Mitja Viler je pred dnevi v oddaji Pod prečko vehementno razlagal, da se Dudić ne želi odpovedati odpravnini. In da zato zagotovo odstopil ne bo. Pa je. Kot rečeno, dvakrat v zadnjih dveh tednih. Drugič so turški lastniki Dudićev odstop sprejeli. Odšel je torej sam, ni čakal na razrešitev in odpravnino. A še preden je odšel, na zadnjem druženju z mediji, je Sarajevčan razočarano se vprašal, ali bo morda še kdo drug prevzel odgovornost?
Kdo še bi moral prevzeti odgovornost?
Moral bi jo. Morali bi jo recimo igralci. Označili smo jih za 'luzerje', ki v zadnjih štirih letih niso zmagali ravno veliko tistih tekem, ko bi jih morali. So pa 'prodali' praktično vse trenerje, pod katerimi so delovali. Na takšen ali drugačen način. Za Boštjana Cesarja je kapetan Ažbe Jug javno dejal, da ga igralci ne razumejo. Tugberka Tanrivermisa so zgolj debelo gledali, češ, kakšno igro je postavil, ko pa je razlagal, da bo igral napadalen nogomet. O 'prodaji' Radovana Karanovića ni treba izgubljati besed, poglejte si igro Maribora na večnem derbiju v Ljubljani, ali v Celju. Radomirja Đalovića so mimogrede na treningu kresnili po glavi med medsebojnim obračunavanjem. Feđo Dudića so nehali poslušati že nekaj časa nazaj. Ko je bilo treba pod vlak vreči trenerja, se niso obotavljali. Ko je bilo treba pokazati j*jca na najtežjih tekmah, no, takrat pa so po navadi zatajili.
Odgovornost bi morali prevzeti tudi ljudje, ki so te igralce sploh pripeljali v klub. Acun Ilicali se veselo fotografira in pripravlja na dodatne kvalifikacije za uvrstitev v premier ligo svojega drugega (prvega) kluba Hull Cityja. Od njegovega pompoznega prihoda v Maribor, kjer bo pojasnil vso aktualno dogajanje (vprašanj se je zdaj pa res nabralo že za kakšno celovečerno novinarsko konferenco) ni bilo nič. Njegova desna roka, Cem Basgül, sicer vodja nogometnih operacij v Ljudskem vrtu, se je skril v mišjo luknjo. Ne dobesedno, na tekmah ga videvamo, toda pred medije ni stopil že celo večnost. Zakaj, je verjetno jasno.
Ne zgolj turški lastniki, odgovornost bi morali prevzeti tudi nekateri staroselci. Ne tako dobro varovana skrivnost je, da staroselci že kar nekaj časa niso navdušeni nad načinom, na katerega Turki vodijo klub. A hkrati je jasno tudi, da so bili oni tisti, ki so Turke v klub sploh spustili. In zavedajo se, da so jih morali spustiti, ker bi v nasprotnem primeru vijoličastim grozil celo domžalski scenarij. Da sta pod Kalvarijo dva tabora, je znano že dolgo. Dokaze dobimo vsakič znova na samih tekmah, nazadnje v Domžalah. Če so še nedolgo tega ljudje iz Maribora sedeli skupaj na tribuni, sedijo zdaj s precej varno razdaljo drug od drugega. Kot v času korone, vendar tistih nesmiselnih ukrepov že dolgo več ni nikjer po svetu.
Govorice o prodaji vse glasnejše
Feđa Dudić je svojo odgovornost prevzel. Zdaj je čas, da jo še kdo drug. Mariboru grozi, da prvič po letu 2008 ne bo igral v Evropi. Kar je katastrofa epskih razsežnosti. Do zdaj so davek za slab(š)e rezultate pod Ilicalijevo vladavino plačali zgolj trenerji. Včasih sploh ne zaradi slabih rezultatov, temveč zaradi Turkove neumnosti (berite Ante Šimundža in v zelo veliki meri tudi naveza trener Boštjan Cesar – športni direktor Mihael Mikić). Napočil je čas, da še kdo drug plača davek. Da morda kar sam, tako kot Dudić, prevzame odgovornost? Govorice o prodaji kluba so vedno glasnejše, v javnosti pa počasi že dobivamo konsenz, da bi to bilo za Maribor verjetno celo najbolje, kajti Ilicali s svojimi ljudmi ni v ničemer dokazal, da lahko vijoličaste vrne tja, kjer so bili v svoji bogati zgodovini že šestnajstkrat – na vrh slovenskega klubskega nogometa. Da o Evropi sploh ne govorimo. Če kaj, potem se je Ilicali za zdaj izkazal predvsem kot nekdo, ki zlahka prelomi svoje obljube. In ki v zadnjem času niti ne plačuje svojih obveznosti, dolg Maribora pa posledično raste. Morda tudi zato, ker se je turški medijski mogotec odločil, da bo vijoličaste kaj kmalu prodal …
