Mura – Celje 0:2 (0:2)
Murska Sobota – Mestni stadion Fazanerija. 1400 gledalcev. Glavni sodnik: Slavko Vinčić (Maribor).
Strelca: 0:1 Karničnik (10), 0:2 Avdyli (24).
MURA: Fermišek, Sana, Proleta, Jelić Balta (od 80. Krupić), Trdin, Petrovič (od 46. Kurtović; od 62. Kovačič), Ajhmajer (od 80. Agbevor), Kouter, Turudija, Korošec, Rose (od 80. Kulenović). Trener: Darjan Slavic.
CELJE: Kolar (od 2. Leban), Karničnik, Hrka, Tutyškinas (od 46. Bejger), Nieto, Ćalušić, Daniel, Josifov (od 67. Pranjić), Sešlar (od 83. Vidović), Avdyli, Kučys (od 46. Kotnik). Trener: Vitor Campelos.
Rumeni karton (0-1): Hrka (19).
Rdeči kartoni: -
V Fazaneriji se je uresničil pričakovan scenarij. Zgodilo se je kronanje prvakov! Celjani so v dvoboju z Muro upravičili vlogo favorita in si z 21. zmago v dozdajšnjem delu prvenstva (ob petih remijih in štirih porazih) zagotovili tretjo šampionsko zvezdico v klubski zgodovini. Pred tem so bili na slovenskem vrhu v sezonah 2019/20 in 2023/24. Grofi, pri katerih v kadru ni bilo Maria Kvesića, po zelo dolgi odsotnosti zaradi poškodbe pa se je na klop vrnil Mark Zabukovnik, imajo pet krogov pred koncem pred drugouvrščenim Koprom neulovljivih 13 točk naskoka, a je ob tem seveda treba upoštevati, da bosta ekipi zaradi domžalskega pogroma odigrali le še po štiri tekme.
»Želimo si zmage, sam pa bi si želel čim večje število navijačev v Murski Soboti, da skupaj storimo zadnji korak k našemu skupnemu cilju,« je pred potjo v Prekmurje poudaril trener Vitor Campelos, ki je bil resnici na ljubo sprejet z nemalo dvomi, toda dejstvo je, da je sijajno opravil svoje delo. Nemudoma je pogasil požare, ki so se zanetili pod taktirko Ivana Majevskega, rezultati so dovolj zgovorni. Njegov izkupiček je stoodstoten. Sedem tekem, sedem zmag, kar prav tako kaže, da je hitro pridobil zaupanje svojih novih varovancev, vendar svojih zaslug noče obešati na velik zvon.
Prva želja 50-letnega portugalskega strokovnjaka se je uresničila, druga le v manjši meri. Iz knežjega mesta, ki se je v sobotnem večeru razveselilo tudi rokometne pokalne lovorike in ženskega košarkarskega naslova prvakinj, se na ravnico niso valile kolone privržencev najboljšega moštva na sončni strani Alp. Celjski grofi, ki so bili v nasprotju s slovensko tradicijo na stadionu že slabo uro pred začetkom tekme, so nov mejnik zaznamovali v spodobnem številu, vsega skupaj pa je slavje v živo doživelo kakšnih 300 navijačev. Veličastno zatorej ni bilo, a bilo je prešerno, iskreno … Predvsem pa popolnoma zasluženo!
Tudi sicer tribune niso bile pretirano dobro zasedene. Mnogi, ki naj bi prisegali na črno-belo barvo, so Muri po slabih rezultatih obrnili hrbet. Pripadnost očitno pride v poštev le ob uspehih, v takšnem ozračju se je dvoboj začel v skladu s pričakovanji. Celjani so si takoj prisvojili posest, gostitelji so se postavili v obrambno držo. Ne le zato, ker bi jih tekmeci v to prisilili ...
In v 10. minuti se je zgodilo, kar je na nek način viselo v zraku, gostje so se razveselili vodstva. Zdelo se je, da bo Žan Petrovič žogo izbil iz kazenskega prostora, ampak Milot Avdyli je bil dovolj vztrajen, nakar je na zaposlil Žana Karničnika, ki je s približno 20 metrov, nekoliko z desne strani, sijajno zadel v desni zgornji kot nemočnega Žige Fermiška, Nejc Dermastija se je tokrat preselil na klop. Nekdanji muraš zaradi spoštovanja do kluba, ki ga je 'izstrelil v orbito', z veseljem ni pretiraval.
Po zgodnji prednosti so grofi imeli popoln nadzor nad dogajanjem. Muraši bi lahko zapretili v 20. minututi iz prostega strela iz ugodnega položaja, a je Žan Petrovič meril visoko pred vrat, kmalu zatem pa se je soboška mreža zatresla že drugič. Juanjo Nieto je osvojil veliko prostora in na nasprotni, desni strani kazenskega prostora opazil Milota Avdylija, ki je v slogu mojstrov nogometne igre s filigransko natančnostjo zadel daljši kot.
Razlika v kakovosti je bila očitna. Celjani so potrebovali zgolj pol polčasa, da so potrdili naslov prvaka, a treba je bilo opraviti še formalnost do zaključnega piska Slavka Vinčića. Govoriva teles igralcev Mure je bila obupna. Razkrivala je, da niso verjeli, da bi lahko osupnili favorita, da bi se mu lahko postavili po robu. Na zelenici so delovali prestrašeno, takšne in drugačne napake so se vrstile druga za drugo, tudi najbolj enostavne podaje so (pre)pogosto predstavljale prehud zalogaj.
V minutah pred odhodom na odmor so Prekmurci le izpeljali obetavno akcijo in po podaji Alena Korošca pred vrata zahtevali najstrožjo kazen, ko je eden od Celjanov na tleh padel na žogo in se je dotikal tudi z roko, toda najboljši slovenski sodnik se ni oglasil, prav tako ni bilo signala iz VAR-sobe.
V nadaljevanje so gostitelji vstopili nekoliko bolj odločno, več so si upali, toda prva resna grožnja je bila vendarle celjska, Žiga Fermišek se je izkazal po strelu Andreja Kotnika. Na nasprotni strani se je Kenan Kurtović preslabo odzval po uporabni podaji Nina Koutra v kazenski prostor, njegov strel z glavo je bil veliko premalo natančen.
Ritem je splahnel, vse je bilo jasno, v zadnje pol ure sm0 bolj kot ne spremljali 'prijateljsko' tekmo. Na stadionu ga niti med najbolj gorečimi navijači Mure ni bilo junaka, ki bi vsaj nekoliko bolj upal, da bi se dvoboj lahko zapletel. In se seveda ni. Ob natanko 16.50 so Žan Karničnik in soigralci tudi uradno potrdili naslov prvaka, celjsko šampionsko slavje se je lahko začelo.
