V minultem tednu je 26-letni Hrvat iz Križevcev postal viralna zgodba, malo zahvaljujoč dvema zadetkoma v Dublinu, ko je Celje popeljal še do druge zmage v ligaškem delu konferenčne lige, še precej bolj pa zaradi informacije, da ga je hrvaški selektor Zlatko Dalić uvrstil na širši seznam za novembrski kvalifikacijski tekmi.
Bolj ali manj je jasno, da prepričljivo najboljšega strelca slovenskega prvenstva in konferenčne lige ne bomo več dolgo gledalina slovenskih zelenicah, Celjani si od njegove prodaje obetajo lep zaslužek. Ne mine dan, da se ne bi v vrsto interesentov postavil nov klub – od Fiorentine, Celte, Seville do zagrebškega Dinama.
Če je bolj ali manj jasno, da Kovačevića čaka sanjsko nadaljevanje kariere, skok za vsaj stopnico, če ne dve, pa je zanimiva tudi njegova pot do Celja. Bila je trnova in zelo pisana, speljana čez tri kontinente. Od Varaždina oziroma Bjelovarja do Rijeke, pa poglavje v Hajduku, posoja v Rudešu, odhod v Nemčijo, k Hoffenheimu, selitev čez lužo k Cincinnatiju, vrnitev na staro celino, najprej k Pafosu, potem bližje domu, v Domžale, pa vrnitev v Nemčijo, tokrat v Wiesbaden, odhod v Južno Korejo, k Gangwonu, in naposled pristanek v Celju.
Ko je postalo jasno, da ima nekaj več v nogah, da odstopa od vrstnikov, je pri 16 letih po posvetu s staršema izbral odhod na Reko. Takrat je sicer treniral z zagrebškim Dinamom, a zaradi velike konkurence raje izbral drug klub. "Imel sem ponudbi Hajduka in Rijeke, slednjo pa sem izbral, ker sta v bližnji Opatiji živela babica in dedek in sta lahko skrbela za mene," pravi Kovačević.
Kek je zahteval, da je stalno pri njemu
Bil je kadet Rijeke, mladinsko ekipo pa kar preskočil, saj ga je opazil tedanji strateg kluba s Kvarnerja Matjaž Kek. "Takoj me je želel imeti pri članih, zahteval je, da sem stalno v njegovi ekipi. Zanje sem tudi igral prijateljske tekme, zaradi starosti pa nisem imel pravice nastopa na uradnih." O slovenskem selektorju govori z izbranimi besedami. "Bil je moj prvi članski trener. Mnogi takšnih ne marajo, meni pa so najboljši. Enak je bil do vseh, nikogar ni dvignil nad ostale. Zelo je profesionalen, delo je zanj najpomembnejše."
Kek je nekega dne Kovačevića poklical v pisarno in mu dejal, da od njega veliko pričakuje. Želel je, da ostane na Rujevici. "Žal mi je, da nisem dalj časa treniral pod njim." Zgodil se je namreč klic, ki ga ni pričakoval. Eden največjih trenerjev na svetu Carlo Ancelotti, takrat strateg Bayerna, je poklical njegovo mamo. "Bilo je zelo nenavadno. Bil sem najboljši igralec nekega turnirja na Madžarskem in Ancelotti je želel, da bi prišel za deset dni na priprave s prvo ekipo Bayerna. Bilo je super, takrat sem zelo zaupal v sebe. Užival sem, v glavi pa sem vendarle bil še otrok. Preizkusil sem se na najvišji ravni."
Košarica Rummeniggeju
Kratkega obdobja v Münchnu se rad spominja, pridobil je izkušnjo za vse življenje. Kot pravi, se je v tistih dneh največ družil s Franckom Riberyjem in Davidom Alabo. "Slednji je šokiral mamo in očeta, saj ju je nagovoril v hrvaškem jeziku, ko sta se želelila fotografirati z njim. Potem je pojasnil, da se je naučil hrvaško, ko se je igral z drugimi otroci iz balkanskih držav, ki so bili tam v begunskem centru."
Bayern ga je želel zadržati, a ne v prvi ekipi. Sprva bi igral za mladince in člansko B-ekipo. A ker je bil pri Rijeki že del prve ekipe, ni želel spet med mladince. Preko staršev je velikemu Karlu-Heinzu Rummeniggeju, takrat predsedniku bavarskega velikana, dal košarico, se zahvalil in odšel – v Hajduk. Torej, obrnil je hrbet tako Keku, kot tudi Ancelottiju, in izbral Željka Kopića, ki je takrat vodil Dalmatince.
"Takrat sem bil stoodstotno prepričan, da je Hajduk za mene najboljša možnost. Splitčani so izpolnili vse zahteve mojih staršev," se spominja Kovačević, ki je za ponos Dalmacije debitiral na kvalifikacijski tekmi za ligo Europa proti Evertonu. Potem pa se ni izšlo povsem po njegovih pričakovanjih, v Hajduku se ni uspel uveljaviti in na koncu je klub, s katerim sicer že od majhnega simpatizira, tudi zapustil.
