S Špancem na delu v Sloveniji, Juanjom Nietom smo se družili na vožnji v vlakom, na katerem nam je orisal vse plati, dobre in slabše, svojega življenja.
Juanjo Nieto prihaja z zahodne obale Španije. Večino dni svojega otroštva se je podil po ulicah mesta Castellon de la Plana, obmorskega kraja z okoli 180 tisoč prebivalci, ki ga na zemljevidu najdemo severno od Valencie, od katere je oddaljen 45 minut vožnje.
Njegovo otroštvo je bilo brezskrbno, predvsem pa svobodno, kar včasih ni ravno najboljše, pravi danes. Veliko je bil prepuščen sam sebi, v čemer sicer ne vidi nič slabega, saj je na ulicah lahko non stop užival v igranju nogometa.
Starša sta veliko delala in bila bolj ali manj odstotna. Njegov oče Juanjo – po njem je naš sogovornik podedoval svoje ime – je bil voznik kamiona. Tega je vozil po celotni Evropi in je bil po navadi odsoten tedne ali celo mesece, medtem ko je mama Maria Carmen delala v restavraciji. Vzgojo bratov Nieto – Juanjo ima še leto in pol starejšega brata Javierja – je v svoje roke tako prevzela njuna babica Azucena. "Ona je v več pogledih prevzela vlogo najine mame. Vedno nama je kuhala, skrbela za najino vzgojo, da sva šla v šolo, … Bila je kar stroga, čeprav nama je hkrati veliko popuščala," kar sta z bratom, to je tudi priznal, včasih tudi izkoriščala.
VSAK DAN SVA SE STEPLA ZA PRAV VSAKO STVAR
Juanjo je v otroštvu pokal od energije, Javier je bil njegovo nasprotje. "On je veliko bolj umirjen. Jaz nikoli nisem mogel biti v sobi, sedeti za računalnikom, računalniške igrice mi niso bile všeč. Vseskozi sem bil zunaj, vseskozi," je rekel Juanjo, ki je pri štirih letih nogomet začel igrati v klubu, na ulicah domačega naselja pa mu je pogosto družbo delal tudi družinski pes, Laika.
Javier je danes inženir v Valencii. "Midva sva si sicer res zelo različna," se je smejal: "On je bil priden v šoli, veliko se je učil, vseskozi je bil doma za računalnikom. Res sva popolni nasprotji (smeh)."
Z bratom, s katerim sta bila kot rit in srajca, sta se kot kratkohlačnika pogosto tepla. "Vsak dan sva se stepla za prav vsako stvar. A iskreno, pogosto mi je stopil tudi v bran," se je spomnil španski nogometaš in dodal: "Danes se ne tepeva več (smeh). Bolj povezana ne bi mogla biti, vsak dan se več ur pogovarjava."
BIL SEM NAJSLABŠI MOŽNI UČENEC
Pravi, da je, odkar pomni, na ulicah svojega naselja igral nogomet s prijatelji in da so ti spomini prežeti s srečo. V šoli je spoznal in igral tudi ostale športe, največ košarko, a z ljubeznijo do nogometa se ni mogel primerjati nobeden od njih. Bil je naravni talent, vseskozi je igral s starejšimi, včasih je v eni sezoni igral tudi za tri različne starostne selekcije.
"Kaj pa mi je bilo najbolj všeč v šoli? Odmori," se je zasmejal in v istem duhu dodal: "Bil sem najslabši možni učenec. Z učitelji sem se pogosto prepiral. 'Zakaj se moram učiti, če pa bom jaz profesionalni nogometaš', sem jih pogosto spraševal."
NIHČE NI PREVERJAL, ALI SEM SPLOH ŠEL K POUKU
Pri pouku je imel težave, ker ga doma ni nihče priganjal, da se mora učiti, pravi danes. "Tudi babica ne, imela je svoje obveznosti, staršev pa praktično nikoli ni bilo doma. Nihče ni nadzoroval, če sem delal domače naloge, če so bile te narejene pravilno. Pravzaprav nihče ni preverjal, ali sem sploh odšel k pouku. In, da, včasih sem s prijatelji pouk tudi 'šprical'. Ko zdaj gledam na vse to, nisem ponosen," je izpostavil in pripomnil, da je po osnovni končal "sekundarno" šolo, ki obsega dva letnika. "Prvega sem moral celo ponavljati," je skomignil z rameni. Vpisal se je še na nek finančni tečaj, a tega ni dokončal.
MED COVIDOM NAŠEL NOVO STRAST
"Precej raje sem imel številke kot črke," je dejal, ko smo ga vprašali, če je vseeno pri katerem od predmetov v šoli bolj užival. Številke ga še danes rade spremljajo. Bočnega branilca navdušuje ekonomija, investiranje, borza, … "Vsak dan spremljam delniški trg, v kaj investirati, … To strast sem našel v času covida, pred epidemijo me to ni niti malo zanimalo. Če berem, berem samo knjige finančne tematike," je dejal Juanjo, ki se v teh vodah vidi tudi po koncu nogometne kariere, čeprav ga bolj privlači služba agenta: "To je moj načrt."
OBKROŽEN SEM BIL S KRIMINALOM, PRIJATELJI SO V ZAPORU
Pravi, da je pri 17 letih prišlo do trenutka, ko se je zavedel, da stoji na razpotju. Razložil nam je, da je njegova soseska ni bila ugledna, da je šlo v bistvu za geto. "Obkrožen sem bil s kriminalom. Veliko mojih otroških prijateljev je zdaj v zaporu. Družil sem se tudi s precej slabimi ljudmi. Lahko bi šel po isti poti, a nogomet me je rešil takega življenja. Nedvomno," je izredno resno izustil. Da mu v nogometu ne bi uspelo, ni bilo mogoče: "Nikoli nisem razmišljal tako. Vedel sem, da bom igral profesionalno. Brez dvoma. Načrt B? Ni obstajal."
NA OBISKE LETEL VSAK PROST DAN
Januarja bo minilo 10 let, odkar je prvič videl in spoznal svojo ženo, Paulo. "Svojemu prijatelju sem po le enem dnevu poznanstva z njo rekel, da je to moja bodoča žena. Da je to dekle, s katero se bom poročil," nam je s širokim nasmeškom razložil in to se je tudi uresničilo.
Ko sta se spoznala, je nogometaš Celja igral na Majorki. "Paula je delala v Castellonu. Vsak prosti dan sem se usedel na letalo in jo obiskal," se je spominjal dni, ko ji je dvoril.
Po treh letih jo je prosil za roko, leta 2019 sta se poročila v njunem rojstnem mestu, Castellonu. "Poročila sva se pred matičarjem, samo podpisala sva papirje. Ne maram biti v središču pozornosti, zato sva se odločila za skromen obred," je opisal ta posebni dan.
Na Castellon je še vedno navezan, a hkrati ne v taki meri, da bi se po karieri tam tudi ustalil. "Ta tema je precej pereča med nama z ženo, ona ljubi Castellon. Še vedno imam tam družino, a ko smo poleti doma, živimo v stanovanju v mestu Benicassim, ki je povsem blizu Castellona. Kje bomo živeli čez 10 let, ne vem," je pojasnil.
MOJA ŽENA JE MOJE ŽIVLJENJE
Preden je prišel v Celje, je Juanjo igral zgolj za klube v svoji domovini. Življenje v tujini pa prinaša drugačne izzive in da je Paula zaradi moža zapustila svoje življenje v Španiji in se preselila v Slovenijo, njen soprog neizmerno ceni. "Moja žena je moje življenje. Pomagala mi je v najtežjih trenutkih. Zaradi nje sem danes drugačen, boljši človek. Bil sem zelo zapletena oseba in ona je navkljub vsem mojim napakam, lahko bi rekli tudi divji naravi, ostala z mano, skupaj sva rasla," je razložil 31-letnik.
SIN IMA SLOVENIJO RAJE KOT ŠPANIJO
Zadnji dve leti in pol zakoncema Nieto družbo dela sin Jon. "V Sloveniji nam je vsem zelo všeč, odločitev, da smo prišli sem, je bila odlična. Sin ima Slovenijo celo raje kot Španijo (smeh). Ko smo v Španiji, vedno govori, da je njegova država Slovenija," je z na pol kislim nasmeškom povedal ponosni oče.
Jon slabi dve leti hodi v slovenski vrtec in v tem se je že precej dobro naučil tudi slovenskega jezika. "Razume praktično vse, v slovenščini tudi marsikaj že pove tudi meni, seveda tega ne razumem," se je nasmehnil Španec, ki se je sam angleščine naučil šele, ko je prišel v Slovenijo.
"Kot starš sem gotovo bolj strog kot moja žena. A hkrati želim z njim uživati vsako minuto, ker vem, kako hitro bo odrasel," je dejal. "Če izgubimo tekmo, je zdaj, ko pridem domov, povsem drugače, ker imam sina. Slaba volja izgine. Prej sem bil vedno besen. Nekaj najlepšega je imeti otroke," je zatrdil in prikimal, da z ženo razmišljata o povečanju družine.
JABOLČNI ZAVITEK … TO JE BOŽANSKO
Nieto je pokimal, ko smo ga vprašali, če se dobro znajde tudi v kuhinji. "Pri nas doma po navadi kuha moja žena, toda! Če se odločimo za paello, ki je moja najljubša jed, ali za tortillas de patatas (španska omleta, op. p.), kuham jaz (smeh). Najboljše španske jedi so pri nas doma samo moja domena," je ponosno zatrdil. Pri nas pa ga je navdušilo nekaj popolnoma drugačnega: "Jabolčni zavitek … To je božansko. Prej ga nikoli nisem jedel, zdaj je moj najljubši," je strastno in z velikim nasmeškom razlagal naš sogovornik.
GREM, ČE ME PRISILI ŽENA
Kot rečeno se Juanjo z družino v naši državi odlično počuti, včasih pa Nietovi vseeno pogrešajo špansko energijo življenja. "Najbrž veste, da se v Španiji življenje v bistvu začne šele ob 20. uri, takrat začnemo šele uživati, gremo ven, začnemo kuhati večerjo. Poleti večerjo jemo še kasneje, ob 22. uri. Tukaj ob 20. uri nikogar več ni na ulicah, vsi so že na kavčih pred televizijo (smeh). Sovražim tudi, da bo kmalu v Sloveniji že ob 16. uri tema. To je tako depresivno," se zimskega časa prav nič ne veseli nogometaš, ki je pri nas vseeno navdušen nad delovnim časom. "Super se mi zdi, da vsi že zgodaj zjutraj začnejo delo v službi. V Španiji to ni mogoče, sploh ne," je pojasnil veliki ljubitelj flamenko glasbe in glasbenice te zvrsti, Niñe Pastori.
Flamenko je tudi edina zvrst glasbe, ki ga spravi v koncertne dvorane, kar zadeva obiskov muzejev in ostalih kulturnih objektov, pa je do tega zelo zadržan oziroma: "Grem, če me prisili žena (smeh)."
SPOMINI IZ OTROŠTVA SO NAREDILI SVOJE
Paula mora moža prisiliti v več stvari. "Sovražim nakupovanje oblačil, žena me ves čas priganja, da si moram kupiti to in to, na koncu pa mi vedno vse nakupi ona," se je smejal ob priznanju in pojasnil, za kaj raje zapravlja svoj denar: "Sam denar investiram v nepremičnine, tudi v kakšno podjetje. Spomini iz otroštva so naredili svoje. Meni starša nista mogla ničesar podariti. Sam želim imeti možnost, da se lotim česarkoli, da si lahko privoščim kaj več, da bom lahko z družino potoval, da bom sinu lahko omogočil dobro izobrazbo, in podobno. Ne potrebujem česarkoli ekstravagantnega, le da bo naše življenje udobno, da mi po koncu nogometne kariere ne bo treba gledati na vsak evro."
NAŠ HLADILNIK JE BIL POGOSTO PRAZEN
Ko je bil otrok, ni imel veliko, je izpostavil. "Da, starša sta delala, a denar zapravljala tudi za neumnosti, za slabe stvari, alkohol, cigarete. Celotno otroštvo so vsi okoli mene kadili, jaz nisem prižgal niti ene cigarete. Ni mi bilo lahko, nismo imeli veliko. Naš hladilnik je bil pogosto prazen, doma nikoli nismo imeli internetne povezave, kar je bilo vsem ostalim samoumevno. Zdaj, ko sem sam starš, ne bom dopustil, da bi tako živela moja družina," je zatrdno odločen. "Vedno sem želel igrati nogomet, a da si bom ustvaril življenje, kot ga imam zdaj, z družino, z investicijami, o tem nisem nikoli sanjal. Vse toliko bolj cenim," je še dodal.
TO JE IZREDNO TEŽKO, OB TEM TI POČI SRCE
Da družinske vezi niso vedno tako zelo močne, kot si želimo, da bi bile, pa kaže Juanjov odnos s staršema. Ko je pri 18 letih zapustil svoj dom, in je njegov brat istočasno odšel študirat, sta se starša ločila. "Očitno sta čakala, da bova odrasla," je dejal. "Z mamo sem občasno v stiku, medtem ko se z očetom ne pogovarjava," nam je razkril. "Zakaj se ne pogovarjava? Veliko je stvari, ki jih ne maram glede očeta in zaradi teh nočem, da ima moj sin stike z mojim očetom, njegovim dedkom. Nočem, da Jon vidi mojega očeta, to je izredno težko, ob tem ti poči srce, a raje imam tako, kot da sin dedka vidi v slabih situacijah. Življenje je težko, vsaka družina ima svoje težave," je lahko le skomignil z rameni.
ČE ME BOŠ ZABODEL V HRBET, TI BOM VRNIL Z DVOJNO MERO
Po koncu nogometne kariere, pravi, bo potoval. "Sanjam o safariju," je rekel človek, ki se sicer boji oziroma res ne mara mačk. "Raje bi se soočil z levom kot mačko," se je glasno zasmejal Španec, ki pravi, da bo nekega dne postal svetovni popotnik. Načrti so že narejeni. "Imam prav poseben seznam," je hitel pripovedovati: "Na vrhu je Japonska, nato je afriški safari, sledijo Vietnam, Filipini, Tajska, ..."
Odkar igra v Sloveniji je z družino obiskal vse sosedske države in bližnje prestolnice, Budimpešto, Dunaj, pa Benetke, šli so tudi na Hrvaško itd. in v tem zelo uživali.
"Sam sebe bi opisal kot veselo, dobro oseba z velikim srcem, ki ne mara biti v ospredju. A če me boš zabodel v hrbet, če bom zaradi tebe trpel, računaj, da ti bom vrnil z dvojno mero," je ob koncu pogovora še eno svojo plat opisal Juanjo Nieto.
