Prvoligaš iz knežjega mesta je organiziral prvo srečanje Poslovnega kluba NK Celje. V 'drobovju' stadiona Z'dežele so se zbrali predvsem poslovni partnerji aktualnih pokalnih prvakov, ki jih je z uspehi razumljivo vse več. Dogajanje je bilo zanimivo in koristno, beseda je stekla o marsičem. Prisotne je med drugim nagovoril tudi Albert Riera. In najbrž niste podvomili, da je s svojimi razmišljanji znova navdušil. Hkrati je Slovencem nastavil ogledalo. Besede španskega stratega odmevajo.
"V Celju se počutim odlično, ljubljeno in cenjeno. Kar mi pomeni več kot plača. Naprej je v vrsti uspeh, potem šele biznis. Če ni pravih ljudi za uspeh, nihče ne more narediti dobrega posla. In naš predsednik Valerij Kolotilo to razume, zato me je kar dvakrat pripeljal v klub. Lahko zaprem oči, ko sem z njim, on prav tako, to je znak zaupanja. Tako kot jaz zaupam predsedniku, igralci zaupajo meni. A vendarle ključ do uspeha zame ne obstaja. Če bi, bi vsakdo imel tak ključ in zmagoval. Imam pa opravka z različnimi ljudmi v različnih okoljih in situacijah, in moja odgovornost je le od vsakega poiskati nekaj boljšega. Igralca ne omejujem in strogo usmerjam, predvsem mu zaupam. Enako kot velja v dobrem podjetju. Ne omejuj delavca, ampak mu zaupaj. Seveda predvsem, če zna več, če to sam želi. Vsako jutro mi igralci s telefoni odgovarjajo na vprašanja, kako utrujeni so, kako so spali in kako so danes zjutraj veseli. Vse z ocenami od 1 do 10. Vsi se morajo počutiti pomembne, tudi vsi na klopi, ker se le skupaj lahko dopolnjujemo, saj imamo iste cilje. Ni poanta v tem, kdo hoče več denarja, ampak predvsem, kdo je zadovoljen z manj. Igralci me morajo videti kot trenerja, ki bo iz njih naredil boljše igralce. Vsak dan! Zelo dobro vedo, kje so meje našega kroga. Govorim o krogu discipline, krogu zaupanja in krogu organizacije. Čez rob kroga nihče ne stopi. Ali rečeno v prispodobi: imel sem črna očala, pa sem jih razbil, zdaj imam samo še rožnata. Verjemite, da se skozi njih bolje vidi. Moja služba je namreč druga najboljša na svetu. Prva je biti igralec nogometa, druga je biti trener nogometa. Vem, kaj hočem in kako to hočem. Lepo se je zbuditi dobre volje, a zato moraš verjeti v svojo pot. Ko se srečaš s kupom porazov, začneš seveda dvomiti vase. Saj veste, kako je bilo lani, ko sem znova prišel v Celje – nekaj mesecev slabih rezultatov. In hvaležen sem Sloveniji, da mi je dala možnost, da se preizkusim kot trener. Slovenci ste res dobri po srcu. Vendar svojih fantov ne učim, da so dobri ljudje, ampak da so dobri igralci. Na igrišču v 90 minutah res ni treba biti dober človek, ampak zmagovalec. Po tekmi pa seveda, takrat bodi tudi dober človek. Objemi tistega, ki si ga prej raztrgal, povabi ga na pivo. Slovenci ste morda res pogosto predobri ljudje. Morate pa biti predvsem dobri igralci, seveda na katerem koli delovnem področju, šele po bitki pa tudi dobri ljudje," je ob vmesnih aplavzih pripovedoval Albert Riera.
