Kajti še danes je Haris Vučkić eden najmlajših debitantov v prvi slovenski ligi ter tudi v slovenski reprezentanci. A nogometu ob vožnji z vlakom nismo pretirano govorili, Harisa smo spoznali v drugačni luči. Kot moža, očeta, sina in brata, kot izredno zgovorno in družabno osebo, s katerim smo se v debeli uri mnogokrat tudi pošteno nasmejali.
TJA, KJER SE JE ZAČELO
Prejšnjo sezono se je Haris vrnil tja, kjer se je vse začelo. V Domžale. Tako v mesto kot v klub. Prvi dve leti življenja je sicer preživel v Ljubljani, a njegovi temelji so bili postavljeni v predmestju prestolnice, štiričlanska družina Vučkić se je v Domžalah ustalila v stanovanjskih blokih. Njegova starša prihajata iz Bosne, v Slovenijo sta vsak posebej prišla že pred vojno, leta 1985. Oba sta zaposlena v Kliničnem centru, kjer kot dietna tehnika skrbita za prehrano bolnikov. V službi sta se Mirsad in Mirsada tudi spoznala: "Zaradi skoraj identičnega imena ju vseskozi zbadam! Kako sta se prav onadva našla (smeh)."
PUDING KOT NEKAJ NAJBOLJ DRAGOCENEGA
Haris, ki ima starejšega brata Alena, ta je bil prav tako nogometaš, pravi, da mu je bilo v otroštvu vedno lepo, čeprav pogosto – v nasprotju z današnjimi otroci – marsičesa vsak dan ni bilo na dosegu roke. "Za sladkarije včasih ni bilo denarja in starša sta nama na primer iz svoje službene malice dajala puding. Zaradi tega vsako stvar in uspeh toliko bolj cenim, vedel sem, da stvari ne padajo kar iz neba," je izpostavil kapetan domžalskega kluba.
Pred blokom je igral vse športe, vse, kar je bilo v določenem trenutku priljubljeno na televiziji, od rokometa, hokeja, odbojke, košarke in seveda največje ljubezni, nogometa. "Oče je igral košarko, me malo usmeril v to, a vsakič, ko mi je podal košarkarsko žogo, sem jo spustil na tla in jo brcnil," se je spominjal 33-letnik.
Nogomet ga je naposled našel v šoli, kjer so ga pri igri opazili trenerji na obisku in ga povabili v klub. "Samo pridi, ne rabiš plačevati članarine," so mu rekli. Tudi v košarki se je izkazal na šolskih tekmovanjih, tudi tam so ga povabili v klub, a igri z nogo se je takrat že zapisal z vsem svojim bitjem.
ISTA PRIČESKA IN ENAKO KRIVI ZOBJE KOT RONALDO
Nikoli ni imel rezervnega načrta, če mu v nogometnem svetu ne bi uspelo. "Raje sem delal trebušnjake, kot bral ali računal. Bil sem obseden z nogometom. Leta 2002, ko je potekalo SP, sem imel isto pričesko kot brazilski Ronaldo, saj veste tisto posebno. Še zobe imam na tak način krive, kot jih ima on," je v smehu opisal: "Seveda sem imel kot otrok snemljiv zobni aparat, a saj vidite, da ga nisem nosil. Ponoči se je takoj znašel pod posteljo."
NEKATERI PRIJATELJI SO PRISTALI V ZAPORU
Čeprav je ustvaril uspešno športno kariero, nam je v isti sapi zatrdil, da se zelo dobro zaveda, da bi lahko šlo njegovo življenje v povsem druge, zelo slabe sfere. "Nekateri prijatelji, sosedi, s katerimi sem odraščal, so pristali v zaporu, postali so kriminalci. Starša sta pazila, da ne bi zašel na napačna pota, pa tudi nogomet je k temu pripomogel, preprosto nisem imel časa za lumparije," je razložil sicer izredno živahen otrok: "Bil sem nagajivček (smeh). Danes je isti mali hudiček moja druga hčerka. Bil sem živahen, občasno ušpičil kakšno, a nikoli nisem bil zloben. Spoštoval sem starejše, učitelje, ..."
HARIS, MORAMO DOBITI FANTKA
Predpostavljali smo, da pri Vučkićevih zaradi Harisa in Alena nikoli ni bilo dolgčas. Nismo se zmotili. "Doma sva se z bratom vseskozi tepla, na igrišču pa je bil prvi, ki me je branil, ko sem kaj 'zakuhal' (smeh). Ker sem tako dolgo živel v tujini, zdaj vsak trenutek, ki ga lahko, preživiva skupaj. Kar 16 let druženj sva izgubila, to želiva nadoknaditi," je razložil oče treh deklic, tudi Alen ima dve hčerki. "Mama mi včasih teži, Haris, moramo dobiti fantka, ne morem izgubiti priimka," je citiral mamo in se krohotal.
RAZREDNIK ME JE TAKOJ POBARAL
Haris je pri pouku najbolj užival pri reševanju matematičnih problemov, zaradi nogometa pa je končal le osnovno šolo. Vpisal se je na srednjo PTT ekonomsko šolo za Bežigradom, tam naredil letnik in pol, nato pri je 16 letih zapustil domovino in se preselil v Newcastle. Na Otoku je še končal drugi letnik, nato pa nogomet dokončno postavil na prvo mesto.
"Vem, da si bom nekega dne moral zagotoviti izobrazbo, ker brez te ne moreš biti nič. Po karieri bo čas za to. Nedavno sem srečal razrednika iz srednje šole in me je glede tega takoj pobaral," se je široko nasmehnil in se spomnil številnih voženj z avtobusom na relaciji Domžale–Ljubljana. "Pri nas se z vlakom nisem vozil, sem pa se pogosto, ko sem igral v Španiji. Na vsa gostovanja smo potovali z vlakom. Potovanje z vlakom imam iskreno raje kot letenje. Več prostora imaš, da raztegneš noge, se sprehajaš, veliko bolj udobno je," in še posebej za visokorasle osebe, med katerimi je tudi on, saj v višino meri slabih 190 centimetrov.
MAMA, KDAJ BO ESMERALDA SPREGLEDALA?
"Preden sem odšel v Anglijo, sem menil, da znam angleško, no, ni bilo tako," je razložil in se zahahljal, ko smo načeli odhod na Otok. "Govorico v Newcastlu lahko primerjam z govorico našega Prekmurja. To je povsem drug jezik in v startu mi nič ni bilo jasno, danes, če je treba, govorim tudi čisto 'newcastleščino'," je izpostavil in nam to tudi demonstriral. Tudi španščina mu gre odlično, osnov se je naučil že kot otrok v Sloveniji: "Telenovele! Z mami sem gledal Esmeraldo, vseskozi sem jo spraševal, mama, kdaj bo Esmeralda spregledala? (smeh)"
NIKOLI JIMA NE BOM MOGEL POPLAČATI
Kot najstnik se v Newcastle ni odpravil sam. Prva tri leta ga je tam spremljal oče, za kar mu bo večno hvaležen. "To je bila velika žrtev obeh staršev. Tega jima nikoli ne bom mogel poplačati," je s cmokom v grlu še danes hvaležno govoril in nam pokazal, da se mu je ob tem naježila koža.
A vseeno se je Haris svojim staršem pošteno oddolžil. "Ko sem prvič res veliko zaslužil, sem najprej očetu in mami omogočil, da sta poplačala svoj kredit. To je bila moja prioriteta. Če ga ne bi, bi ga verjetno še danes plačevala. Vse, kar sta naredila zame … Poplačilo njunega kredita je bila v mojih očeh neprimerljivo manjša stvar kot njuno odrekanje," verjame še danes.
TUDI ANGLEŽI SO ME ŽELELI, A JE SELEKTOR KEK HITRO POKLICAL TJA
Mladega Harisa so si Angleži tako močno želeli, da so očetu ponudili službo, ponudili, da se na Otok preseli cela družina. "V bistvu so me hoteli 'ukrasti' tudi v reprezentančnem pomenu. Po nekaj letih bi lahko dobil možnost igrati za Anglijo … A je selektor Kek kar hitro poklical tja. Zame nikoli ni bilo vprašanje, za katero državo bom igral. Slovenija mi je dala vse, v Sloveniji sem se rodil, odrastel, tu začel igrati. Tudi Bosna je želela, da bi igral zanjo. A nisem bil vezan na Bosno. Lahko bi bil izdajalec. V bistvu v očeh nekaterih tudi sem, v Bosni sem izdajalec, ker je nisem izbral. Če bi jo, bi bil izdajalec v Sloveniji. Vsem ne moreš ugoditi, za nekoga bom vedno 'negativec'," je razložil dve ali celo več plati medalje.
ZDAJ RAZUMEM, ZAKAJ SO SE PRITOŽEVALI ŠPANCI
Na Otoku je Haris preživel kar 10 let in tam marsikaj vzljubil. "Oboževal sem klasični angleški zajtrk, mesne pite z grahom in pire krompirjem. Nedeljsko kosilo, smo temu rekli. Jacket potato (nadevan neolupljen pečen krompir), pastirska pita in seveda riba s pomfritom, kar smo pogosto jedli po tekmi. Danes, pri moji starosti niti po naključju ne bi jedel česa tako mastnega," je v smehu zatrdil.
Nekdanji slovenski reprezentant je sicer igral še na Nizozemskem, kjer so ga navdušili z urejenostjo na vseh ravneh, v vseh sferah življenja. Španija je v njegovih očeh "zmagala" zaradi vremena in hrane. "Na Nizozemskem sem imel štiri španske soigralce, ki so se neprestano pritoževali nad hrano, nezačinjenostjo, … Ko sem prišel v Španijo, pa sem dokončno dojel, kaj so govorili. Enega sem celo poklical in mu to povedal," je dejal.
ŽELIM SI, DA HČERKE VIDIJO, KAKO JE, KO NIMAŠ NIČESAR
Posebno poglavje je spisal tudi na Tajskem, kjer je živel leto in pol. Kot turist je spoznal jug države, najbolj znane otoke, kot je Phuket in otoki Phi Phi. Harisova žena je bila zaradi večje časovne svobode lahko bolj pustolovska. "Šla je tudi čisto na sever, vse do Chiang Maija. Ker sva že imela hčerke, je najela varuško, skupaj pa so videle vse živo," je razložil in dodal, da so si takrat privoščili tudi skok na štiri ure oddaljene Maldive.
Tudi sicer Haris rad spoznava svet. Istanbul, Dubaj in še kaj sta odkrivala z ženo, ko si še nista ustvarila družine. Velika še ne izpolnjena želja je afriški safari in obisk tamkajšnje vasice, kjer živijo brez vsega. "Želim si, da moje hčerke vidijo, kako je, ko nimaš ničesar. Jaz vem, kako je to, one ne. Ko si moraš natikač sam narediti iz plastenke … Da spoznajo, da evri ne padajo z dreves, da moraš biti hvaležen za vse, kar imaš, da moraš za to tudi trdo delati," je dejal in dodal, da upa, da bodo to sčasoma dojele.
Kot ste že ugotovili je Haris poročen in oče treh deklic. Zgodba njegove žene in njunega srečanja ter nadaljnje poti pa zelo zanimiva. "Medina je Američanka bosanskih korenin," je začel. "Ko je bila stara dve leti, sta z mamo zaradi vojne pobegnili iz Bosne, pristali na Jesenicah, kjer pa niso mogli sprejeti vseh beguncev. Takrat so njeni družini ponudili selitev in novo življenje v Chicagu in za to so se tudi odločili."
ČE NE DRUGEGA, BOM PA VSAJ OBISKAL ZDA
Da sta se 15 let kasneje spoznala, je bila kriva Harisova teta, ki je imela v Chicagu sorodnike. V vetrovnem mestu so organizirali dogodek, kjer se srečuje bosanska skupnost, kjer je teta naletela na Medino. "Rekla ji je, da ima zanjo nekega fanta. Povezala sva se na spletu in začela klepetati. Bila mi je všeč, imela sva iste poglede na svet, bila sva enako stara. Eno leto sva se le pogovarjala, nato sem jo obiskal v Chicagu, takrat sem bil star 18 let," je pojasnil in nadaljeval: "Rad imam košarko, Chicago, Jordan, vemo, slovi po tej. Če ne drugega, če se ne bova ujela, bom pa vsaj obiskal ZDA, sem takrat razmišljal."
A bojazen je bila odveč, iskrica se je razplamtela. Naslednji dve leti sta bila v zvezi na razdaljo, se obiskovala v Angliji in ZDA, kmalu sta se poročila: "Njena mami ji ni dovolila, da vrnitve brez poročnega prstana (smeh). Mogoče je bilo staromodno, a danes tudi sam vedno bolj tako razmišljam, še posebej, ker imam tri hčerke (nasmeh)."
NA KOLENA NISEM ŠEL, A IMAM IZGOVOR
Haris jo je za roko prosil na enem njenih obiskov (v družbi mame) v Angliji. "Bila sva v restavraciji. Medina je na prstancu leve roke nosila bratov prstan in takrat sem ji dejal, da ga ne bo več potrebovala. Malo začudeno me je pogledala, potem pa sem ji dal svoj prstan," je opisal zaroko in še pripomnil. "Na kolena nisem šel, ampak imam izgovor: takrat sem okreval po operaciji kolena. A še vedno me Medina zaradi tega zbada," je z nasmehom priznal.
Že pri 21 letih sta se Haris in Medina poročila in pravi, da ga je zakonsko življenje umirilo, prizemljilo. "Danes sem več kot zadovoljen, da sem se poročil mlad," je zatrdil. Poroka je pred 13 leti potekala v Bosni, na pol poti od domačega kraja Harisove družine in na pol poti od domačega kraja Medinine družine: "Najini družini sta se zaradi vojne precej razselili. V Avstrijo, Švico, ZDA, Slovenijo, … vse pa nas še vedno družijo bosanske korenine."
Na poroki sta gostila okoli 250 svatov, kar je za bosanske razmere, pravi Haris, dokaj skromno. "Na naše poroke so vabljeni vsi. Če si bil kdaj povabljen na nekaj, moraš vrniti povabilo. Mislim, da kakšnih 50 gostov sploh nisem poznal," je skomignil z rameni.
PO MEHIŠKIH TELENOVELAH SLEDILE TURŠKE
Dve leti po poroki sta Medina in Haris postala starša. Pred devetimi leti ju je razveselila Hana, pred sedmimi Ajna in pred tremi še Nadia. "Hano sva dobila v Angliji in njeno ime je povsem mednarodno. Prej sem omenil mehiške telenovele, no, ko se je rodila Ajna, so bile priljubljene turške in v teh sem slišal to ime (nasmeh). Nadia pa je poimenovana po nogometašici, Nadii Nadim," je pojasnil naš sogovornik.
Nadia Nadim je sicer Afganistanka, ki je po umoru očeta v domovini z mamo in sestrama prebegnila na Dansko, danes igra tudi za dansko reprezentanco, ob tem pa postala še kirurginja. "Njena zgodba, njen boj sta me res navdahnila," je pripomnil napadalec, ki je priznal, da je strog oče. "Mama je bolj 'mehka', jaz pa jih samo pogledam in vedo, kako in kaj. Imam avtoriteto, želim jo imeti in mislim, da tako mora biti," je se nasmehnil.
POLIGLOTI
"Kar zadeva pomoč pri šolskem delu, jima pomagam jaz, do konca osnovne šole bom še zmogel," se je spet smejal. "Medino sem jaz naučil večino bosanskega jezika, zdaj pa žena hodi na tečaj slovenščine, s hčerkami govori angleško. Hana se je naučila nizozemščine in španščine, šok je sledil, ko smo se preselili na Reko in je s hrvaščino spoznala š-je, č-je itd. Na Tajskem je hodila v mednarodno šolo in se srečala tudi s kitajščino," je razlagal ljubitelj glasbe z območja nekdanje države. "Nazadnje sem obiskal koncerte Oliverja Dragojevića, Dina Merlina, Željka Samardžića. Rad si zavrtim tudi špansko glasbo, latinska glasba je najboljša za treniranje, če bi moral izbrati enega, bi izbral Dina Merlina," se je dotaknil svojega glasbenega okusa.
V TEM PRIMERU JE MALO GRENKEGA PRIOKUSA
Hana in Ajna trenirata tenis, Vučkićevi (p)ostajajo športna družina. Vprašali smo ga tudi, če mu je kdaj kaj žal, da (še?) nima sina, ki bi sledil njegovi nogometni poti? "Če bi ta hip pričakoval otroka, bi si želel sina," je bil iskren. "A obenem vam ne morem opisati občutka, ko pridem domov in punce 'tekmujejo', katera mi bo prej skočila v objem in mi dala poljub," je ganjeno dejal in nato po premisleku še nadaljeval. "Hčerki igrata tenis, igrišča so v bližini stadiona, kjer je tudi kotalkarsko igrišče. Hana je nek čas trenirala oboje, tenis in kotalkanje. In potem jaz hodim s torbami s kotalkami, pa srečujem znance, ki sinove peljejo na nogomet … V tem primeru je malo grenkega priokusa," je iskreno izustil.
BREZ NJE NAŠA HIŠA NE BI STALA
Medina je zdaj, ko se je družina ustalila v Domžalah in po desetletju skrbi za dom in tri hčerke, začela stopati po novi poti. V Angliji je sicer nekaj časa kot prostovoljka pomagala v neki pisarni, zdaj pa je Medina umetnica ličenja in ima svoje podjetje. "Brez nje naša hiša ne bi stala," se je soproginemu dolgoletnemu odrekanju hvaležno poklonil Haris, ki zaradi nje občasno stopi tudi v kakšen muzej, v katerih je bil tudi večkrat prijetno presenečen.
V VSEM HOČEM ZMAGATI
Nogometaš se je pohvalil tudi kot nadarjeni kuhar. Žilico je podedoval po starših, kot tudi strast ustvarjanja za štedilnikom. "No, žena se vedno drži za glavo, ker vedno uporabim ogromno posode, ki jo je treba pomiti," se je smejal. "Najraje imam teletino izpod peke," je izstrelil kot iz topa. "Obožujem piknike, druženja, sem zelo družabno bitje. Da, rad imam mir, grem na Veliko planino in odklopim vse, a v tem ne uživam dolgo," je pojasnil in v isti sapi dodal, da je izredno tekmovalen tudi v druženjih s prijatelji. "Igranje z balinčki, človek ne jezi se, enka, … V vsem hočem zmagati! Tudi, ko s hčerkama igram tenis, jima nič ne podarjam. No, kakšno lažjo žogico že pošljem (smeh), a hočem jima vcepiti zmagovalno miselnost."
VSAK TEDEN SI PREMISLI
Kot je dejal, bo po karieri končal srednjo šolo. Kaj pa potem? "Kakšen teden razmišljam, da bi bil trener, drug teden, da bi bil menedžer, tretjega, da bi bil mentor, kakšen teden pa, da ne bom počel nič in bom samo ribaril," je razdvojen Haris, ki je priznal, da ga je te odločitve malo strah.
A vseeno je njegova situacija bolj prijazna, kajti bil je previden, z zaslužkom je delal pametno, vložil ga je tudi v nepremičnine. Priznal je, da je nekdaj največ denarja potrošil za prestižne znamke oblačil, tudi avtomobile. "Kot mlad sem želel voziti tako Mercedesa kot Porscheja in sem si ju tudi privoščil. Zdaj takih znamk ne vozim," ker mu je za te zdaj bolj kot ne vseeno. Priznal je, da si še vedno kupuje veliko kopačk, glede ostalega pa je naš sogovornik postal minimalist.
