Prva tekma, prva zmaga. Celjani so letošnjo sezono ligaškega dela konferenčne lige odprli na fantastičen način. Z zmago. In to kakšno! Pred več kot sedem tisoč gledalci so grofje povsem nadigrali, razbili grškega velikana AEK iz Aten. Končalo se je s 3:1, zmaga pa bi lahko bila še višja. Junak Celja je bil kdo drug kot Franko Kovačević, ki je zabil hat-trick.
Povsem prav je imel Albert Riera, ko je v studiu Šport TV-ja dejal, da so Celjani svojo prvo veliko zmago v bistvu dosegli še preden se je obračun med grofi in grškim velikanom AEK-om sploh začel. Zmago s tem, da vsi skupaj, od navijačev, novinarjev, do strokovnega štaba in predvsem igralcev Celja, že pred tekmo verjamejo, da lahko premagajo tako resen klub, kot je AEK. Klub, ki ima v svojih vrstah igralce, kot so Luka Jović, Thomas Strakosha, Marko Grujić, Domagoj Vida, Razvan Marin in tako naprej in tako dalje. Klub, ki je približno sedemkrat več vreden kot Celje. In klub, ki ima najvišje ambicije ne samo v grškem prvenstvu, ki je roko na srce precej močnejše od slovenskega, temveč zelo visoke tudi v konferenčni ligi. Navsezadnje so Grki pred sezono na svojo klop zvabili prekaljenega Marka Nikolića, za katerega so moskovskemu CSKA-ju plačali kar dva milijona evrov odškodnine. In mu dali hkrati ponudbo, ki je nikakor ni mogel zavrniti.
Na papirju je bil favorit seveda grški velikan. Ki je bil hkrati na papirju tudi najtežji od vseh šestih tekmecev, s katerimi se bodo v tokratni izvedbi ligaškega dela konferenčne lige pomerili Celjani. A če so se prejšnje, krstne sezone v Evropi grofje lotili previdno, z željo po učenju, je Albert Riera pred začetkom tokratne sezone napovedal, da se njegova ekipa ne boji nikogar. In da je prišla v konferenčno ligo tekmovati. Tekmovati. In še enkrat tekmovati. Hkrati je dodal, da tokrat z njegovih ust ne bomo slišali primerjav s tržnimi vrednostmi nasprotnikov, ker je Celjanom vseeno, ali se bodo merili z ekipami, ki so vredne 5, 10, 20, 75, 100, 200 ali 300 milijonov.
Šok na začetku jih ni zmedel
In točno na tak način so se grofje lotili favoriziranih Grkov. Slednji so sicer imeli na stadionu Z'dežele izredno podporo kar 1540 zelo glasnih navijačev (Celjani so bili v tem pogledu zelo radodarni in so AEK-u dali več vstopnic, kot bi bilo potrebno), toda na igrišču so od prvega trenutka zagospodarili domačini. Ki jih ni iz tira vrgel niti hitro prejeti zadetek. Četa Marka Nikolića je že v 7. minuti prišla do tistega, kar si je tako zelo želela – vodilnega gola. Z obilico sreče. Strel Kutese namreč ni bil kaj prida nevaren, a je Juanjo Nieto podstavil nogo, okroglo usnje je spremenilo smer in premagalo Žana-Luka Lebana, ki je bil nemočen .
Toda hitro prejeti gol Celjane ni zmedel. Zasedba AlbertaRiere je napadla na vso moč in šla odločno po izenačenje. Po pričakovanjih – Marko Nikolić je pač takšen trener, pragmatičen – so se Grki potegnili malce nazaj, se osredotočili na obrambo in iskanje protinapadov, grofje pa so napadali. In napadali. In napadali. Prvih nekaj priložnosti so aktualni slovenski pokalni prvaki zapravili, zelo angažiran je bil predvsem Nikita Iosifov, razpoložen pa je bil tudi Franko Kovačević. Thomas Strakosha je prvih nekaj poskusov obeh omenjenih nogometašev zaustavil – z akrobatsko obrambo Iosifovu, z dobrim postavljanjem strel Kovačevića, ki se je nepričakovano sam znašel pred njim –, toda tudi vratar AEK-a seveda ni superheroj. V 34. minuti je prvič klonil, strelec je bil kdo drug kot Franko Kovačević, ki je lepo zadel v oddaljeni kot gola grškega čuvaja mreže. To je bil že 18. gol hrvaškega napadalca v tej sezoni na uradnih tekmah. Neverjeten podatek, glede na to, da smo šele na začetku oktobra in da je Kovačević proti AEK-u odigral šele svojo 16. tekmo v sezoni.
Šov Franka Kovačevića
A najboljši strelec Celja se je s tem golom šele dobro ogrel. In v drugem polčasu nadaljeval s svojo strelsko rapsodijo. Zdi se, da se vse, česar se Franko Kovačević v zadnjih tednih dotakne, spremeni v zlato. In nič drugače ni bilo niti tokrat. V 55.minuti je Franko Kovačević v slogu največjih golgeterjev – v slogu legendarnega Filippa Inzaghija, če želite – žogo pospravil v mrežo AEK-a iz neposredne bližine, potem ko je Strakosha obranil strel Iosifova. V 80. minuti je Kovačević ponovil vajo, le da je tokrat streljal rezervist Avdyli, Kovačević pa je spremljal akcijo in spretno zabil za končnih 3:1. Hat-trick. Devetnajsti in dvajseti gol. Na 16 tekmah!
Zasedba Alberta Riere je vnovič navdušila. Od prvega do zadnjega. Čeprav so grofje prejeli zadetek, je njihova obramba delovala zelo trdno, še posebej, če vemo, kako močna je ekipa AEK-a. Žan Luk Leban, novopečeni slovenski reprezentant, se je vnovič izkazal z nekaj vratolomnimi obrambami. Oba bočna branilca, Žan Karničnik in Juanjo Nieto, sta dokazala, da lahko delata razliko tudi v Evropi, ne samo v slovenskem državnem prvenstvu in da nasprotniki nikakor ne vedo, kako bi ustavili njun malce nenavaden način igranja. Zvezna vrsta se je uspela kosati s favoriziranimi gosti, o napadu pa sploh ni treba izgubljati besed. Grofje so svoje favorizirane tekmece nadigrali v vseh pogledih. Imeli so večjo posest, več strelov, več strelov v okvir, več ustvarjenih nevarnih priložnosti. In kar je najpomembnejše – zmagali so. Zlahka. S fantastično igro za prste oblizniti. Če se je zdela ponovitev uspeha z minule sezone (četrtfinale konferenčne lige) še nedolgo tega misija nemogoče, se zdaj lahko upravičeno vprašamo, ali niso morda Celjani zgrajeni še za kaj več? Glede na predstave čete Alberta Riere v slovenskem državnem prvenstvu in zdaj še v Evropi, ni nič nemogoče …
