Na novinarski konferenci Celja pred tekmo z grškim velikanom Aekom je bilo veliko govora tudi o slovenski izbrani vrsti. Nič čudnega, ko pa je Matjaž Kek v izbrano vrsto vpoklical tri zdajšnje nogometaše Celja (Karničnik, Šturm, Leban) in še tri, ki so v prejšnji sezoni igrali za Celje (Svetlin, Sešlar, Zec). Kaj pomeni kar šesterica zdajšnjih in nekdanjih celjskih nogometašev v slovenski izbrani vrsti za tekmi s Kosovim in Švico?
»Vidimo, kakšno delo opravlja trener v Celju. Koliko je dejansko dal reprezentantov. To se ponavlja iz akcije v akcijo. To ni naključje. Tudi sam selektor opazi, da se v Celju dela odlično, da so smo v Celju igralci, ki smo sposobni igrati za slovensko reprezentanco,« je o vsem skupaj spregovoril Žan Karničnik.
Še bolj energično pa se je na vse skupaj odzval Albert Riera. Slednji ima ob šesterici celjskih nogometašev v izbrani vrsti Slovenije še sedmega svojega nekdanjega varovanca, Timija Maxa Elšnika, ki ga je vodil pri Olimpiji. »To je čudovito. Ker ko jih pogledam, se postavim v njihovo kožo, v kožo nogometaša. Zadovoljstvo, ki ga čutiš, ko predstavljaš svojo državo, je neverjetno. To je čudovito. Ker že vpoklic pove veliko stvari. Da igraš v dobri ekipi, da uživaš v igranju, da zmaguješ, da počneš dobro svoje delo, da igraš dobro. Pomeni veliko stvari. Predstavljaš svojo državo in to je najbolj čudovito. Čestitam vsem, še posebej Lebanu, ki je vpoklic dobil prvič. Žan je že staroselec. A ne smejo pozabiti, morajo dalje delati, morajo pokazati vsem, kdo so. Jaz bom pa še naprej pritiskal na svoje igralce, da bodo čim boljši. Vse!« je povedal Riera.
In nadaljeval: »Spomnim se, da sem se o tem pogovarjal s Kvesićem. Rekel mi je, da se je v njegovo reprezentanco (BiH op. p.) težje prebiti. Rekel sem mu: »Ne, ne, ne. To mora biti tvoj cilj, to mora biti v tvojem slovarju. Da se vsak dan zbudiš, da greš na trening, da napreduješ, da si vsak dan boljši nogometaš. In da si govoriš, da so tvoje sanje nositi reprezentančni dres. Morda se ne bo zgodilo, toda to mora biti cilj vsakega igralca.« Zato sem zelo zadovoljen in ponosen kot trener, da moji nogometaši napredujejo. Če bi me kot igralca vprašali, kaj želim od trenerja, je to, da me naredi boljšega. Delaj z mano, kaj želiš, toda naredi me boljšega. Ne želim, da si moj oče, moj policaj, želim le, da me narediš boljšega. In mislim, da sem lahko ponosen na to, ker če moji igralci napredujejo, imajo več možnosti, da postanejo del svojih reprezentanc.«
