Četrt stoletja šteje Ivan Ćalušić, ki prihaja iz malega, slikovitega in mirnega mesta Solin, ki ga najdemo 15 minut vožnje od Splita. Simpatični in zelo zgovorni Hrvat je najmlajši, tretji sin očeta Mirka in mame Žane, ki sta v nekem stanovanju v Solinu v skromni, a delovni petčlanski družini vzgojila tri fante, od katerih danes dva profesionalno igrata nogomet.
Enega, z 31-leti najstarejšega od bratov Ćalušić Josipa, pozna marsikateri slovenski nogometni navdušenec, saj je pred leti dve sezoni nosil dres NK Celja ter z njim osvojil naslov državnega prvaka, danes je član turškega Konyasporja. Nogomet je, kakopak, igral tudi Mario, ki je dve leti starejši od našega sogovornika. Z Mariom sta zaradi manjše razlike v letih ves čas tičala skupaj: "In občudovala Josipa, ki je bil v najinih očeh poseben pojem. Veliko je tudi pazil na naju. Josip je sicer že s 16 leti zapustil Solin in se preselil v Zagreb k Dinamu, takrat sem bil star 10 let."
V NAJVEČJEM SNEŽNEM METEŽU DOBILI MEDA
Ćalušićevi so tudi ljubitelji domačih živali. Imeli so papige, zadnjih 13 let pa jim dneve lepša labradorec oziroma mešanec Medo, ki ga je v njihov dom pripeljal sneg oziroma največja snežna nevihta v zadnjih 60 letih, ko je v Dalmaciji zapadlo tudi do enega metra snega. "Spomnim se tega dne, res je bilo izredno nenavadno," je začel pripovedovati to zgodbo: "Moja mama je sredi vsega snežnega kaosa na cesti naletela na ščeneta, ki je taval po cesti in ga s te umaknila, da ga ne bi kdo povozil. No, nato ji je psiček sledil vse do doma. Mi trije smo jo prepričali, da naj Medo ostane z nami, dokler ne najdemo lastnika. Najprej je zelo negodovala, že tako smo bili nagneteni v našem stanovanju, a hitro se je zaljubila vanj (smeh). Zdaj ga ne bi prodala niti za milijon, prej bi prodala nas tri," se je spominom in tej ugotovitvi smejal Ivan.
Kot že zapisano, so nogomet trenirali vsi trije bratje, ljubezen do tega športa so podedovali po očetu. Ta je velik nogometni navdušenec, ki kot otrok ni dobil prave priložnosti, da bi se v tem športu dokazoval, kot se zdaj njegova sinova, kot so se nekdaj vsi trije.
KO JE VIDEL, DA SEM JAZ SREČEN, JE BIL ON ŠE DVAKRAT BOLJ
V osnovni šoli se je na krožkih srečal tudi z drugimi športi, tekvondojem, karatejem in še čim, na ulici so s prijatelji igrali košarko, včasih odigrali tudi kakšno računalniško igrico, a vedno, prav vedno pa se je Ivan vrnil k nogometni igri, ki mu še danes prinaša največjo srečo. "Nikoli ne bom pozabil nekega otroškega turnirja v bližini Solina. Na neki tekmi sem dobro prodrl z žogo oziroma nekaj dobro naredil, nato pa ob ograji videl očeta. Njegov obraz, izraz čiste sreče in ponosa zaradi tega, kar mi je uspelo. Ko je videl, da sem jaz srečen, je bil on še dvakrat bolj. To sem si zapomnil vse do danes," je spomine obujal naš sogovornik in dodal, kako neizmerno je hvaležen in da izredno ceni podporo svojih staršev na vseh področjih življenja.
Ivan prihaja iz okolja Hajduka, slovitega hrvaškega kluba, za katerega je igral tudi sam, še prej pa hodil na njegove tekme. "Vsi smo navijači Hajduka, tako te vzgojijo. Hajduk je vse, Hajduk je religija. Ne morete si prestavljati, kakšna strast je to, kakšno podporo ima klub," nam je razlagal. "Za prvo ekipo nisem veliko igral, a dovolj, da sem začutil to drugačno energijo, občutke, ki so z besedami neopisljivi. Redkokje na svetu je tako, kot je na Poljudu in vsakemu nogometašu privoščim, da to enkrat v življenju doživi. Žal mi je, da sem odšel od tam, a verjamem, da se bom nekega dne še vrnil v ta klub," je vezist, ki je v Radomljah igral na položaju osrednjega branilca, pokazal ambicioznost.
OLIVER SE VSESKOZI VRTI NA RADIU
Kar zadeva šolanja, pravi, je pouk rad obiskoval, najraje ure angleškega jezika. V osnovni šoli je imel lepe ocene, v srednji – obiskoval je ekonomsko srednjo šolo in je danes po poklicu upravni referent – je bilo že težje. "Puberteta," se je zasmejal: "In nogomet je vedno bolj prihajal v ospredje." In tam tudi ostal.
Če se mu v nogometu ne bi uspelo prebiti med profesionalce, je razmišljal tudi o drugačni poti. "Zanimalo me je pravo, verjetno bi se odločil za študij prava. Ali nekaj v zvezi z upravo. A nikoli o tej možnosti nisem res resno razmišljal, nisem dvomil, da mi v nogometu ne bi uspelo," je zatrdil.
Ivan je doslej ob Hajduku in Radomljah kot član igral tudi za NK Istra, v Pulju pa je pred slabim letom spoznal tudi svojo srčno izbranko Luizo. "Zdaj imava razmerje na daljavo," je o še sveži ljubezni dejal Hrvat, ki se želi v prihodnosti poročiti, si ustvariti družino, sicer pa je stric trem nečakinjam.
V prostem času si rad ogleda kakšno serijo ali dober film in pravi, da ga ni žanra, ki mu ne bi bil všeč. Prav tako je dejal glede okusa glasbe. "Da, sem Dalmatinec, in da, to je okolje, ki slavi po izjemnih glasbenikih, Oliver se vseskozi vrti na radiu. Mogoče prav zaradi tega pogosto poslušam tudi ostale zvrsti," je razložil in dodal primera, da je v Puljski areni že užival na koncertih Zdravka Ćolića in Dina Merlina.
OPERA GA ŽE KLIČE
Ko je beseda nanesla na kulturne dogodke, se je takoj široko nasmehnil. Pravi, da v Splitu rad obišče kakšno gledališko predstavo, čeprav ve, da je kot predstavnik svoje generacije bolj izjema, ne pravilo. "Prijatelj iz otroštva, moj sosed, je operni pevec v Avstriji. Z veseljem ga bi šel poslušat, ga podpret. Za vse take izkušnje sem zelo odprt," je z navdušenjem razlagal.
Med sezonami, predvsem pozimi, se rade volje odpravi v tople kraje, nazadnje je bil s prijatelji na Malti. "Sicer pa mi potovanja niso nujna. Navsezadnje imamo v Dalmaciji toliko lepih krajev, da ne vidim razloga, da bi šel v tujino. Zakaj bi šel na Tajsko ali na Bali, če pa imam najlepše plaže v domovini," se je iskreno nasmehnil: "Edino, kar si res želim obiskati, je New York. Rad bi doživel to mesto, ker je tako zelo drugačno."
A težko ga bo spraviti iz Hrvaške, mogoče v prihodnje vseeno malo lažje, ker je zdaj spoznal tudi način potovanja z vlakom. "Prvič sem v bistvu na vlaku," nas je presenetil, ko smo se usedli v kupe. "Kamorkoli smo šli, smo vedno potovali z avtobusi ali letali, odkar imam izpit, pa seveda z avtomobili. Vem, da je bilo včasih na Hrvaškem možno, da si v Splitu na vlak zapeljal avto in se z vlakom in avtom peljal do Zagreba. Vidim, da je na vlaku zelo udobno, všeč mi je, da lahko stegnem noge," je sproščeno dejal in to tudi storil.
V DVEH SEKUNDAH SEM BIL PREMOČEN, KOT ČE BI PADEL V MORJE
Čeprav Ćalušića zaradi narave našega dela poznamo kot nogometaša Radomelj, pa je pred tedni Ivana spoznala tudi širša javnost, ki je mogoče šport, nogomet niti ne zanima. Nanj so mnogi postali pozorni, ko je v javnost prišla informacija, da ga išče neka družina, kateri je junaško pomagal, ko se je na avtocesti na obrobju Ljubljane znašla v izredno nevarni zagati.
Ivan se je takrat vozil v Radomlje, kjer ga je čakal podpis pogodbe s klubom. Vreme je bilo slabo, padal je dež, veter je pihal v močnih sunkih, vreme pa je poskrbelo za skorajšnjo katastrofo. Na sredi avtoceste je na prehitevalnem pasu naletel na avtomobil, ki je bil v celoti "ujet" v ogrodje, konstrukcijo rastlinjaka, ki ga je nanj spustil veter. "Počasi sem se peljal mimo. Zunaj avta ni bilo nikogar. Ostali avtomobili so se eden za drugim z vso hitrostjo vozili mimo. Nihče se ni ustavil, nihče ni priskočil na pomoč. Nato je voznik stopil iz avta in moja prva reakcija je bila, da mu grem pomagat," je dejal Ivan. Ravno v tistih minutah se je nato neurje, takrat je nad tem območjem veljalo rdeče opozorilo, najbolj razbesnelo: "V dveh sekundah sem bil premočen, kot če bi padel v morje. Ko sem se kasneje usedel v avto, sem popolnoma premočil sedež."
IVAN, SI BIL TO TI?
Z gospodom sta poskusila ogrodje odstraniti z avta, a se je to trdo zagozdilo, ogrodje je avto dobesedno objelo. "Preostala nama je le še ena možnost. Dogovorila sva se, da bo gospod zapeljal vzvratno, jaz pa bom isti čas ogrodje z vso močjo potegnil k sebi, in delovalo je. Ogrodje sva nato skupaj vrgla čez ogrado, stran od avtoceste, si na hitro segla v roko in vsak nadaljevala svojo pot," a tam se dogodivščina ni končala.
Ivan pravi, da je samo pomagal sočloveku, da se bo zgodilo, kar se je, si ni niti zamislil. Moškega so v avtu spremljali – naš sogovornik predvideva – šokirani žena in otroka, ki jih Ivan sploh ni zaznal. "Njegova žena je v nekaj dneh v vseh mogočih skupinah na družbenih omrežjih prosila za pomoč, da išče mladeniča, ki je pomagal njeni družini na avtocesti. Napisala je, da je imel avto splitske tablice in da se mu hoče zahvaliti. Opisala je vse, kar se je zgodilo," je razlagal dalje. Ivan je o dogodku sicer povedal le svojemu menedžerju ter svoji družini, javnost ga je medtem že razglasila za velikega junaka.
Na prošnje in pozive te ženske so naleteli tudi novinarji in tako je v časniku in na spletu medija "Dalmacija danes" izšel članek, na katerega je naletela Ivanova mama. "Poslala mi je sporočilo, Ivan, si bil to ti?"
Gospe, ki ga je iskala, bila je sicer iz Zadra, se nato ni javil Ivan, temveč kar njegova mama, s katero sta si pisali sporočila. Nazadnje je v stik stopila tudi z Ivanom in se mu še enkrat zahvalila, ga povabila v družinsko restavracijo, ki jo imajo v Avstriji: "Ni se nehala zahvaljevati, z mojo mamo sta si poslali ogromno sporočil."
Zgodba o Ivanovem junaštvu je šla še dlje. Klicali so ga novinarji z največjih hrvaških medijskih hiš. "In tako se je iz tega naredila neka velika drama," se je glasno smejal: "Glejte, jaz sem samo pomagal in vesel sem, da sem pomagal. In da smo jo vsi odnesli brez poškodb. Hvala bogu."
VSAKDO BI LAHKO Z VELIKO HITROSTJO PRILETEL V NAJU
Šele kasneje, pravi, se je zavedel, v kako nevarno situacijo se je v bistvu spravil. "Ko sem kasneje vrtel 'film' v mislih, sem šele dojel, kako nevarno je bilo. Stala sva na levem pasu, vsakdo bi lahko z veliko hitrostjo priletel v naju. A v tistem hipu nisem niti pomislil na nevarnost, človeku sem hotel le pomagati," pravi še danes.
Še posebej je bila, ko je slišala celo zgodbo, srečna, da se je končalo, kot se je, Ivanova mama. "Moja mama je bila izredno ponosna. Ko se je razvedelo, so ji ljudje čestitali, da je dobro vzgojila sinove. In res nas je. Meni je bilo povsem normalno, naravno, da bom pomagal. Ne bi mogel samo gledati in prav nič narediti. Nikakor," je še enkrat poudaril naš sogovornik.
