Ko je postalo dokončno jasno, da bo Radomir Đalović na koncu vendarle sprejel vijoličasto ponudbo in postal novi trener Maribora, smo se za mnenje o črnogorskem strategu vprašali nekdanjega trenerja Maribora, ki danes deluje v Hull Cityju, Sergeja Jakirovića. Slednji seveda Đalovića odlično pozna, navsezadnje sta bila najprej klubska soigralca, potem pa sodelavca. Ko je Jakirović vodil Rijeko, je bil Đalović njegov pomočnik. In potem tudi njegov naslednik, ko je nekdanji reprezentant BiH odšel v zagrebški Dinamo.
Prepričani smo, da ste spremljali dogajanja okrog Maribora in iskanja novega trenerja. Na koncu je novi šef stroke postal vaš nekdanji asistent in soigralec Radomir Đalović. Kaj mislite, kako se bo znašel v Ljudskem vrtu?
Seveda spremljam dogajanje v sosedstvu. Čeprav sem v tujini, sem precej dobro seznanjen z vsem. Maribor je malce slabše vstopil v sezono, pripetil se jim je tudi hiter izpad v evropskih kvalifikacijah. Potem je sledilo nekoliko počasnejše lovljenje forme v prvenstvu in zato ne preseneča ekspresna zamenjava trenerja v klubu, ki meri na najvišje cilje, kar Maribor vsekakor je. Z Đalovićem so se stvari nekako poklopile. V času, ko je Maribor iskal trenerja, je on dobil odpoved v Rijeki in hiter dogovor med njim in Mariborom ne bi smel presenetiti nikogar. V prejšnji sezoni je z Rijeko osvojil dvojno krono, potem jih je pripeljal še v ligaški del konferenčne lige. Dokazal je svojo kakovost in Maribor je popolna stopnička za nadaljevanje kariere tako mladega, ambicioznega in perspektivnega trenerja. Verjamem, da gre za dolgoročno rešitev.
Nam lahko poveste malo več o Đaloviću? Kakšen trener je? Kaj bo Maribor pridobil z njim na klopi?
Radomir je predvsem sijajen človek, nogometni delavec in velik profesionalec. To lahko odgovorno trdim, ker sva bila najprej soigralca. Kasneje je bil moj tesen sodelavec v trenerskem obdobju pri Rijeki in že takrat se je videlo, da ima smisla za trenerski posel, še posebej v smislu, da je oseba, ki se želi veliko učiti. Vse, kar dela, dela z veliko mero čustev in se delu posveti stoodstotno, to pa je v trenerskem poslu velikokrat odločilen dejavnik. V svojem letu dni mandata na Rujevici je to svojo energijo prenesel tudi na ekipo, kar se je resnično čutilo na vsaki njihovi tekmi. Moram pa reči, da se je nanj v zadnjih nekoliko tekmah na klopi Rijeke vsula grozna medijska gonja. To je prekletstvo našega poklica, saj je le nekaj mesecev prej prav on bil junak te dvojne krone Rijeke. Kar se tiče Maribora, bo moral najprej vrniti ekipo v optimalno psihološko stanje. Nič še ni izgubljeno v tej sezoni, čeprav teh 10 točk zaostanka za vodilnim Celjem deluje ogromno. Verjamem, da bo Đalović, ob pravi podpori, uspel stvari vrniti na svoje mesto, toda takšen proces zahteva potrpljenje. Pri Rijeki je dokazal, da zna, prinesel rezultat, zato tudi v tem primeru ni razloga za skepso.
Uh, zdaj bo izpadlo, da se silim v ospredje in si pripisujem nekakšne zasluge. Ampak veste, v tem poslu je vsakodnevna in normalna stvar, da vas sprašujejo za mnenje o vaših bivših soigralcih, sodelavcih in kolegih. Tako me je tudi gospod Acun Ilicali poklical glede Đalovića in njegovih sodelavcev, jaz pa sem mu rekel vse najboljše. Ne zato, ker bi želel biti sladkobeseden tip, temveč zato, ker te fante poznam že dolga leta in vem, koliko so vložili vase in v svoje delo. Tukaj mislim na Davora Landeka in Igorja Čagalja, ki je bil moj soigralec pri Rijeki in tudi moj prvi kapetan, ko sem leta 2018 prevzel Gorico. Poznajo nogomet, so sijajni karakterji in navsezadnje za njimi stojijo fenomenalni rezultati z Rijeko – in od tega navsezadnje ne obstaja boljše in kakovostnejše priporočilo.
To poletje je bilo tudi za vas zelo zanimivo, naredili ste nov velik korak v vaši trenerski karieri in se odpravili v Anglijo, k Hull Cityju. Kako se počutite na Otoku? Ste zadovoljni s tem, kako za zdaj tečejo zadeve?
Hull je, brez pretiravanja, največji korak naprej v moji karieri. Prišel sem delati v zibelko nogometa, v Anglijo, zato se zavedam bremena vseh teh pričakovanj in vprašajev nad mojim imenom. Toda to je v trenerskem poslu nekaj povsem normalnega. Vsak da se dokazuješ, vedno znova rušiš neko novo skepso in v tem ni nič slabega. V sezono smo krenili odlično. Najprej tista velika točka pri Coventryju v gosteh, nato še domača zmaga proti Oxfordu – fenomenalen teden, čeprav smo imeli veliko smolo z nesrečnim izpadom iz EFL pokala, ki smo ga igrali vmes. Moram poudariti, da smo v tem obdobju igrali res lep, napadalen nogomet. Nato pa sta prišla dva neprijetna poraza proti Blackburnu in Bristolu. Takrat sem bil precej nezadovoljen, saj smo grešili pri osnovnih stvareh. Torej, pri oddaji žoge, reakcijah po izgubljenih žogah, pa tudi pri 'drugih' žogah na naši polovici … A zavedam se, da je to posledica dejstva, da smo ekipo začeli sestavljati precej pozno, zato je večina okrepitev izpustila dobršen del priprav. Forma bi morala rasti s časom, ko bodo vsi dosegli optimalno stanje.
Najprej moram poudariti, da tukaj po porazu ni časa za žalost in depresijo. Ritem je ubijalski – po vsaki tekmi se, ne glede na izid, vse takoj obrne k naslednji. Res velja tisto »vsaka naslednja je najpomembnejša.« Ne boste, tako kot pri nas, več dni gledali dram po medijih. Morda bi lahko te stvari 'ukradli' od Angležev, verjamem, da bi bilo vsem lažje. Tudi intenzivnost je drugačna. Veliko teka, dvobojev, pravočasnega in visokega pritiska, nimate veliko manevrskega prostora. Moram priznati, da me je pozitivno presenetil tudi sodniški kriterij. Dopušča se nekoliko bolj groba igra, sodniki pa fenomenalno držijo ritem tekme.
Čeprav niste bili dolgo trener Maribora, imamo občutek, da se radi vračate v Ljudski vrt. Velikokrat smo vas že videli na mariborskem stadionu v vlogi gledalca. Zakaj je temu tako?
Moram poudariti, da imam veliko prijateljev v Sloveniji, s tem pa tudi v Mariboru. Kot igralec sem preživel dve prekrasni leti v Korotanu iz Prevalj in od tam odnesel čudovite spomine. Po drugi strani pa mi je, ko imam prosti čas, v veliko veselje obiskovati stadione v regiji in si ogledati dobro tekmo, Ljudski vrt in tamkajšnje vzdušje pa sta vedno prava priložnost za kaj takega.
Vsak trenerski izziv te oblikuje na svoj način. Svojega pogleda na nogomet od prvih dni v Dugem Selu in Sesvetah nisem spremenil, sem pa danes izkušenejši. Zato na Maribor ne gledam kot na neko negativno epizodo. Sploh ne. Tam smo imeli lep odstotek osvojenih točk, dvignili vrednost in položaj moštva na lestvici v primerjavi s trenutkom, ko smo prišli v Slovenijo. Na koncu se je zgodil ta en nesrečen evropski poraz, specifičen zaradi tega, ker se je igrala ena sama tekma, ki se je končala z izvajanjem enajstmetrovk. Povsem po nepotrebnem, saj bi morali stvari zaključiti že v rednem delu, kjer smo zgrešili veliko lepih priložnosti. Vseeno, v Mariboru sem pustil res lepe stike. Pomembno mi je, da lahko po petih ali desetih letih vsakomur stisnem roko in ga pogledam v oči, in to sem v tem primeru tudi dosegel. Kar se tiče povratkov, o tem me sprašuje veliko mojih prijateljev v Mostarju ali pa Zagrebu, čeprav o tem nerad govorim. Stvar je preprosta: Osredotočen sem na tisto, kar trenutno počnem, in to je zdaj Hull City. Vse svoje nekdanje klube spremljam in jim želim veliko sreče, vprašanja o povratku pa so vendarle za neke druge čase.
