Noah – Olimpija 3:2 (2:0)
Abovjan (Armenija) – Mestni stadion. 2000 gledalcev. Glavni sodnik: Andris Treimanis (Latvija).
Strelci: 1:0 Ferreira (17), 2:0 Aias (20), 2:1 Marin (56, enajstmetrovka), 2:2 Durdov (76), 3:2 Harutjunjan (77).
NOAH: Čančarević, Boakye, Goncalo Silva, Muradjan, Sualehe, Sangare, Eteki, Ferreira, Oulad Omar, Jakoliš, Aias. Trener: Sandro Perković.
OLIMPIJA: Dajčar, Diga, Jelenković, Muhamedbegović, Urbančič, Doffo, Agba, Blanco, Marin, Kojić, Tamm. Trener: Erwin van de Looi.
Rumeni kartoni (3–1): Muradjan (2), Sangare (59), Jakoliš (88); Diga (81).
Rdeči kartoni: –
Igralec tekme: Helder Ferreira (Noah).
Pogosto se opeče tisti, ki pod nedokončane stvari prehitro potegne črto. Ni konec, dokler ne zapoje debela gospa. Ampak vokal hipotetične gospe bi moral v tem primeru odpeti nekaj resnično spektakularnih verzov, da bi se končalo s tretjo zaporedno uvrstitvijo v konferenčno ligo. Olimpija je v Armeniji potrebovala čudež. Ne le zaradi zaostanka treh zadetkov – bržčas še bolj zaradi dejstva, da v letošnji sezoni doslej še ni uspela povezati omembe vrednega obdobja, v katerem bi igrala dovolj kakovosten nogomet za kontinuirano obleganje vrat nasprotnika, kakršen je Noah.
Ampak v nogometu so se dogajale že bolj čudne stvari, so opozarjali največji optimisti. V želji, da bi našli ali ustvarili še kakšnega somišljenika, ki bi verjel v epski preobrat na armenskih tleh. Da bi za kaj takšnega Ljubljančani v Jerevanu potrebovali praktično popolno tekmo, so se strinjali tudi omenjeni optimisti. In če gre upravi ljubljanskega kluba očitati, da tega ni počela kdaj prej – ko je bilo, roko na srce, to bolj pomembno –, je tokrat resnično naredila vse, da bi ekipi zagotovila največje možnosti za uspeh na evropskem odru. Olimpija se je v torek z brniškega letališča proti Jerevanu odpravila na krovu Boeinga 737-500, ki je v lasti luksuzne letalske družbe KlasJet. O litovskem podjetju smo na naši strani pisali že lani, ko je ta ista družba na brniško letališče dostavila reprezentanco portugalske na čelu z njenim megazvezdnikom Cristianom Ronaldom.
Dobre tri ure trajajoč let proti Jerevanu je bil vsekakor udoben, a bi bilo morda celo bolje, da bi pilot nekje nad Armenijo z varnim manevrom obrnil in jekleno ptico usmeril proti Ljubljani. Morda bi bilo bolje, da bi se zmaji že v četrtkovem večeru posvetili dvoboju, ki ga prinaša nedelja. Ker se je bilo tako ali tako težko znebiti občutka, da se niso posvetili tistemu četrtkovemu, ne zares.
Toliko lekcij, nič učinka
Debela gospa je bila tokrat namreč sila neučakana, hitro je zapela. In zdaj so jo morali slišati tudi največji optimisti. Spektakularnih verzov ni bilo, pravzaprav se je začel ponavljati zdaj že resnično zlajnani refren. Hrvaški strateg Sandro Perković je povratno tekmo pričakovano začel z nespremenjeno enajsterico, tisto, ki je slovenskim prvakom odčitala lekcijo teden dni prej v Stožicah. Na drugi strani je Erwin van de Looi, razumljivo, posegel po nekaj spremembah. Tik pred začetkom tekme je bil prisiljen še v eno, ki si je resnično ni želel. Na ogrevanju se je poškodoval Ahmet Muhamedbegović, na njegovo mesto je vskočil Jan Gorenc. Prevetrena obramba, v kateri je bil edini 'staroselec' prav Muhamedbegović, že ob njegovi prisotnosti ni delovala zanesljivo. Brez njega pa ...
V uvodnih minutah obračuna na skromnem mestnem stadionu v Abovjanu se je zdelo, da gre tekma v smer, ki bi lahko odgovarjala Olimpiji. Spremljali smo odprto igro, na obeh koncih igrišča se je hitro zvrstilo nekaj obetavnih situacij. Ampak nihče ni bil zares presenečen, ko so se tiste najbolj obetavne začele nabirati predvsem pred golom Matevža Dajčarja. Morda bi bilo kaj drugače, če bi Peter Agba v osmi minuti nekoliko bolje zadel žogo v kazenskem prostoru domačih in poskrbel za hitro vodstvo slovenskih prvakov, a ga je slabša desna noga pustila na cedilu. Morda bi bilo kaj drugače, a najbrž ne. Najbrž bi se tako ali drugače končalo z zanesljivim napredovanjem Armencev, ki so se v 180 minutah nogometa presprosto izkazali za precej bolj razpoloženo, boljee organizirano in pripravljeno, preprosto boljšo ekipo.
Tekla je 13. minuta tekme, ko je nevarno podajo pred Dajčarjeva vrata poslal Marin Jakoliš, tam je zaspal Jošt Urbančič, njegovo nepazljivost pa je izkoristil Helder Ferreira. Tudi vratar Olimpije ni posredoval najbolj prepričljivo in žoga se je znova zašla za njegovim hrbtom. Ljubljančane je rešila dvignjena zastavica, a le začasno; VAR je ugotovil, da Ferreira ni bil v prepovedanem položaju.
Sledil je mrk, ki smo ga pri zeleno-belih v tej sezoni videli že prevečkrat. Toliko lekcij, tako malo učinka. Tako malo naučenega. Še preden so dobro zadihali, so žogo iz svoje mreže varovanci Erwina van de Looija pobirali še drugič. Znova je z nerazumljivo lahkoto razpadla leva stran ljubljanske obrambe, tokrat je ob Urbančiču preslabo odreagiral tudi Veljko Jelenković. Globinsko podajo Ferreire je z rutinirano podajo v zadetek spremenil Matheus Aias. Za 2:0. Za skupni izid 6:1.
Hrvata reševala čast
Bilo je jasno, da je pred nogometaši Olimpije še izredno dolgih 70 minut. Tempo igre je sicer v nadaljevanju razumljivo padel, iz tega para je bil udeleženec znan. Če smo povsem realni, je bil znan že nekje sredi obračuna v Stožicah. V drugem polčasu je ljubljansko čast po svojih najboljših močeh sicer reševala hrvaška naveza, ki je imela glavno besedo že na gostovanju v Albaniji.
Antonio Marin je v 55. minuti najprej priigral enajstmetrovko in jo nato zanesljivo sam tudi izvedel. Po zmedi v domači obrambi, ki jo je s pritiskom povzročil Alex Tamm, je približno 20 minut kasneje za 2:2 zadel Ivan Durdov, a zmaga je tudi tokrat ostala pri četi Sandra Perkovića. Manj kot minuto po izenačenju si je nedopustno napako privoščil Gorenc, izkoristil jo je Hovhannes Harutjunjan.
V Armeniji ni niti zadišalo po tretji evropski jeseni zmajev, a časa za objokovanje v slovenski prestolnici ne bo. Večni rivali iz Maribora so pozorno spremljali, kaj vse je šlo zmajem narobe na dveh tekmah z Noahom. Sezona je še mlada, a se lahko po evropskih sanjah zelo hitro začnejo zapletati tudi tiste o obrambi naslova.
